Banner kondom 1
Login

 
Slika strani
 

Cena prohibicije

 
EMCDDA
 

 
Prispevajte 0.5%
 

 
Nabor besed
 

Poleg iskanja na straneh spletne strani društva Svit, si lahko ogledate tudi nabor besed iz vseh strani svit-kp.org ter svitovega foruma

 
Zemljevid strani
 

 
Pišite nam
 

Za vprašanja, nasvete ali morebitne pripombe, smo dosegljivi vsak dan 07- 14 na naslovu Ljubljanska 6, Koper, po telefonu 05-626-00-11 ali po emailu drustvo_svit@t-2.net


 
Facebook všečki
 

 
Koledar
 

 
Arhiv
 

Objavljeno pred leti

 
Kontakt
 


Naslov1: Ljubljanska cesta 6,

Telefon: 05-626-00-11,
Mobitel: 051-382-169
(Strokovna vodja)
Fax: 05-626-00-12,
email: drustvo_svit@t-2.net

 
Cena prohibicije
objavljeno: 19. 05. 2009

Cena prohibicije drog(pdf)

PREDGOVOR K SLOVENSKI IZDAJI
Zbornik razprav z naslovom Cena prohibicije drog se žgoče problematike drog loteva na za marsikoga nenavadni ravni. Kot nam pove že naslov sam, se vsi zbrani prispevki lotevajo najbolj temljnega problema, to je vprašanja primernosti oziroma neprimernosti sedanje prepovedi in kriminalizacije pridobivanja, prometa in uživanja določenih vrst drog. Ob tem pa drogi, ki povzročata največjo škodo – gre za splošno kulturno sprejeti drogi, nikotin in alkohol – sploh nista prepovedani (alkohol le v nekaterih islamskih državah), ampak država celo dopušča neusmiljeno reklamo zanju. Vsi smo že slišali in morda celo kaj prebrali o ameriški izkušnji s prohibicijo alkohola, in zato vemo, da ni prinesla želenih rezulatov, še več, v resnici je ustvarila idealne pogoje za nastanek in razvoj močnega kriminalnega sveta oziroma mafije. Zaradi tega so jo tudi odpravili. Ameriška vlada je namreč spoznala, da v boju z organiziranim kriminalom glede tako globoko v kulturi zasidrane droge, kot je alkohol, ne more zmagati.
Po več kot osemdesetih letih prohibicije drog – ta se je začela 1912, ko so bile droge omejene še na zelo ozke kroge – rezultati te 'najdaljše vojne 20. stoletja' niso prav nič boljši, ampak so celo neprimerno slabši. Zastavljeni cilj: zbrisati droge z obličja zemlje – to pravzaprav ni mogoče zaradi množične uporabe v medicinske namene – ne le, da ni dosežen, ampak so se droge razširile na vse konce sveta in v vse družbene sloje.
Morda bo kdo skušal oporekati, češ saj to vendar ni posledica vojne proti drogam, ampak rezultat brezobzirnih naporov organiziranega kriminala, da si nagrabi čimvečje bogastvo. Že res, vendar vsi dobro vemo, da se organizirani kriminal ukvarja v veliki meri le z dejavnostmi, ki so prepovedane, kajti prepoved je predpogoj njihove velike profitabilnosti. Ko je bil alkohol v ZDA prepovedan, so kriminalne organizacije vse svoje napore usmerile v pridobivanje in tihotapljenje alkohola in organizacijo varnih distribucijskih mest, saj mu je prepoved neverjetno dvignila ceno.
Enako je z nekaterimi drogami. Prepovedane so, zato so drage, in ker so drage, so za kriminalni svet izjemno zanimive. Danes so med najbolj donosnimi artikli, zato ni čudno, da se tako hitro širijo. Z njimi je moč veliko zaslužiti in to tudi, če nisi povsem na vrhu kriminalne piramide. Dokler bo tako, nima smisla upati, da nam bo uspelo zmanjšati razširjenost drog in jih spraviti pod kontrolo. To nam lahko uspe edinole, če bi imela nanje monopol država, tako kot ga ima na tobačne izdelke. S tem ukrepom bi drogam zbili ceno in lahko bi jih strogo kontrolirali. Ko bi se enkrat to zgodilo, bi se lahko začela učinkovitejša propaganda, začelo bi se korektno in temeljito seznanjanje z učinki in nevarnostmi, pa tudi z najvarnejšimi načini uporabe drog. Zavedati se namreč moramo, da so droge vedno bile in bodo, ter preusmeriti svoje napore v čim večje zmanjševanje škode, ki jo uživanje drog prinaša.
Vendar pa je kaj takega v kratkem času povsem nemogoče. V osemdesetih letih prohibicije drog, je oblastem in medijem v službi le-teh uspelo iz njih narediti grešnega kozla in jih povsem tabuizirati. To je po eni strani posledica tega, da se vse prepovedane droge tlačijo v isti koš, kot bi vse učinkovale enako in bi bile enako nevarne, čeprav to seveda ni res, po drugi strani pa tega, da se nenehno poudarjajo in potencirajo le nakateri učinki teh drog, ki naj bi prinašali najgrozovitejše možne posledice. Drugih učinkov, ki bi nam lahko povedali, zakaj ljudje sploh posegajo po drogah, večinoma ne moremo zaslediti, saj je veliko primerneje te ljudi kar vnaprej diskvalificirati, češ to so izmečki, rakava rana, ki ogroža zdravo družbeno jedro in jo je zato treba izrezati, itn.
Ta fašistoidni odnos je zelo podoben vsem dobro znanemu etničnemu čiščenju – kjer je seveda pritiran do skrajne meje – pri katerem pripadnost napačni etnični skupini
pripadnikom drugih zadostuje za neusmiljen teror, preganjanje, ubijanje, itn. Enako vlogo kot pri etničnem čiščenju narodnost igra povsod drugod uživanje prepovedanih drog. Kaj se dogaja v Bosni, vemo. Da je to povsem necivilizirano in kriminalno dejanje, bo potrdil vsakdo, da je pa podobno ravnanje z "narkomani" upravičeno, bo prav tako potrdil skoraj vsakdo. Vprašamo se lahko, zakaj.
Morebiti zato, ker droge ogrožajo že naše najmlajše? Da, vendar se to dogaja po krivdi oblasti, saj je droge prepovedala in jih naredila dobičkonosne in posredno ustvarila razširjeno mrežo preprodajalcev. Ti si prizadevajo zaslužiti čimveč denarja za vzdrževanje tudi svoje odvisnosti, zelo na roko jim gre pa tudi dejstvo, da je prepoveda sad najslejši, kar še posebej velja za mladostnike. Če bi imela država na droge monopol, bi s tem postale samodejno manj zanimive, bile bi cenejše in tako na lepem ne bi bilo več nikogar, ki bi se mu splačalo ukvarjati se s preprodajo, saj z njo ne bi nič zaslužil, kljub vsemu pa bi mu grozil kazenski pregon. Kot vemo, jih je malo, ki bi se s čim prepovedanim ukvarjali zgolj iz užitka, ne pa zaradi zaslužka.
Kaj pa dejstvo, da s tem ogrožajo sebe in druge? Ali je morebiti bolj destruktivno, če se nekdo ogroža s tobakom, ki je med vsemi drogami najbolj smrtonosen, ali pa z alkoholom, ki ni smrtonosen le za uživalce, ampak je tudi poglavitni krivec za vse nasilje, tudi za nasilje v družini, in botruje večjemu delu vseh prometnih nesreč? Čudno je tudi to, da po eni strani kadilcem in uživalcem alkohola priznavamo pravico do škodovanja lastnemu zdravju, pri uživalcih prepovedanih drog pa je to eden poglavitnih vzrokov za to, da jih pahnemo v kriminalizacijo in marginalizacijo.
Tudi za smrt, ki kosi med mladimi uživalci prepovedanih drog – s tem, ko pravimo, da smrt kosi med njimi, pretiravamo, saj je leta 1992 za posledicami uživanja drog umrlo na Slovenskem 9 ljudi, ob tem, ko jih vsako leto zaradi kajenja pri nas umre približno 3000, zaradi alkohola pa kakih 1500 (neuradna ocena) – je kriva predvsem prohibicija, saj lahko v večini primerov vzrok smrti iščemo v prevelikem odmerku, posledici nenadzorovanega redčenja, zaradi katerega uživalec nikoli ne more vedeti, koliko droge je v materialu, to pa lahko mimogrede privede do predoziranja.
Drug vzrok smrti pa je pogosto samomor, in to niti ni čudno, če si le predstavljamo, kakšno je življenje običajnega odvisnika, življenje razpeto med nenehnim pehanjem za denarjem potrebnim za nabavo droge in občutki odrinjenosti na družbeni rob, stiskami in brezizhodnostjo, ki jih tako življenje prinaša s seboj.
In vendar, zakaj ljudje posegajo po drogah? Jasno je, da droga, katera koli že, zadovoljuje neko njihovo potrebo – ali več potreb – za katero menijo, da je brez mamil ne morejo zadovoljiti. To samo po sebi ne bi smelo biti nič slabega, saj je jasno, da večina uživanja – imenujmo ga rekreativno, priložnostno – ni problematična. Problematična postane čezmerna uporaba oziroma čezmerno uživanje, pa še to večinoma le za uporabnika. Vendar še vedno velja, da ljudje z drogami zadovoljujejo neko svojo, zanje pomembno potrebo, ki je ne morejo zadovoljiti na primernejši, manj škodljiv način. Pa jih imamo lahko zato, ker niso odkrili boljšega načina zadovoljevanja te potrebe ali potreb, že za kriminalce in marginalce? Odgovor je jasen in ga sploh ni treba posebej poudarjati.
Vendar vsi ne mislijo tako. Ti kar nekako pozabljajo, da je vsaka družba na svetu pluralna, da so nekateri uspešnejši od drugih, da nekateri živijo bolj zdravo od drugih, nekateri bolj osmišljeno, nekateri bolj moralno, da so nekateri verni in da nekateri, konec koncev uživajo droge. In teh zadnjih sploh ni tako malo, kot bi nekateri radi verjeli, saj ne smemo pozabiti na najnevarnejši drogi, torej na tobak in alkohol. In tako se skoraj ne morem izogniti občutku, da družba uživalce prepovedanih drog še bolj preganja zato, ker na drugi strani stori vse premalo za zmanjšanje porabe tobaka in alkohola. To pa je seveda precej logično, kajti zmanjšanje tovrstne porabe bi državo prikrajšalo za precejšnja sredstva, ki jih sedaj dobiva z davki nanjo. Zato verjetno tudi ne stori ničesar, da bi zagotovila spoštovanje
zakonov, ki prepovedujejo reklamiranje tobaka in alkohola. Od izdelovalcev cigaret pa tudi ne zahteva, da na svoje izdelke natisnejo opozorilo o škodljivosti kajenja in o količini nikotina in katrana v tobačnem dimu. Jasno je, da bi temu tobačna industrija nasprotovala, kot bi po drugi strani vsakršni liberalnejši politiki do sedaj še prepovedanih drog. To pa zato, ker bi postale konkurenca tobačnim izdelkom.
In kakšne bi bile posledice te konkurence? Verjetno kakšna smrtna žrtev na leto manj. Liberalizaciji nasprotuje tudi industrija alkoholnih pijač – saj so droge konkurentne tudi njej &ndash