Banner kondom 1
Login

 
Slika strani
 

Časopis Kralji ulice je prvi časopis o brezdomstvu in sorodnih socialnih vprašanjih v Sloveniji. Gre za ulični oziroma cestni časopis, ki se predvsem po načinu prodaje, a tudi po vsebini, razlikuje od tistih, ki jih je moč kupiti v trafikah. Izhaja mesečno – predvidoma prvi dan v mesecu – v nakladi do 10 000 izvodov, prodaja pa se v Ljubljani, Mariboru, Slovenski Bistrici, na Primorskem ter občasno tudi drugod po Sloveniji.

 
EMCDDA
 

 
Prispevajte 0.5%
 

 
Nabor besed
 

Poleg iskanja na straneh spletne strani društva Svit, si lahko ogledate tudi nabor besed iz vseh strani svit-kp.org ter svitovega foruma

 
Zemljevid strani
 

 
Pišite nam
 

Za vprašanja, nasvete ali morebitne pripombe, smo dosegljivi vsak dan 07- 14 na naslovu Ljubljanska 6, Koper, po telefonu 05-626-00-11 ali po emailu drustvo_svit@t-2.net


Slike iz Svitovega foruma

 
Facebook všečki
 

 
Koledar
 

 
Arhiv
 

Objavljeno pred leti

 
Kontakt
 


Naslov1: Ljubljanska cesta 6,

Telefon: 05-626-00-11,
Mobitel: 051-382-169
(Strokovna vodja)
Fax: 05-626-00-12,
email: drustvo_svit@t-2.net

Naslov2: Koper, Dolga reber 5,

GSM1: 051-683-099,
GSM2: 031-287-751
email: drustvosvitsc@gmail.com

  • O konferenci
  • Konferenca
  • Zaključki konference

Konferenca o socialni izključenosti, revščini in brezdomstvu

Ljubljana 16.-18.06.2010

Slovenija je ena tistih držav znotraj EU, ki še nima izoblikovane nacionalne strategije na področju brezdomstva. In medtem, ko v Sloveniji komaj poskušamo doseči, da bi se pojav brezdomstva obravnaval tako, kot je treba, se v drugih državah že ukvarjajo z nam tako zelo oddaljenimi projekti. Naj za primer navedem, da denimo ukinjajo zatočišča/zavetišča, saj je tovrstna pomoč najmanj uspešna. Zanimivo, ko pa v Sloveniji na vse kriplje komaj odpiramo prva zavetišča za brezdomne osebe. Takoj, na začetku konference je bilo jasno, da smo slovenci na tem področju dejansko 20 let pred izumom kolesa. Evropski parlament se je v letu 2008 zavzel za končanje (vsaj) cestnega, torej tistega vidnega in najbolj ektremnega pojava brezdomstva. Podpisnice te zaveze morajo v svoji državi izkoreniniti cestno brezdomstvo do leta 2015. Upam, da na koncu leta 2015 ne bomo zgolj plačevali 'penalov' zaradi neizpolnitve točk v zavezi.

Na konferenci je prvi ogovril zbrane Davor Dominkuš (generalni direktor direktorata za socialne zadeve MDDSZ) in lahko rečem, da sem prvič slišala resnično dober govor s strani nekoga, ki dela na kakšnem od ministrstev. Za konec je g.Dominkuš podal obljubo in zavezo, da se bo zavzel za pomoč, podporo in koordiniranje pri izdelavi nacionalne strategije. Navdušenja nismo mogli in nismo niti želeli prikriti vsi navzoči. Mogoče pa se stvari dejansko premikajo na bolje in bodo končno vsi dojeli kompleksnost pojava brezdomnosti.

Med govorci iz tujine (Danska, Madžarska in Škotska) so prav danci povedali ogromno o svoji politiki reševanja problematike brezdomstva in revščine. Ga.Sue Irving koordinatorka za področje zdravja in brezdomnosti s Škotske je opozorila nekatere navzoče, ki so nekajkrat opomnili, da je Slovenija mlada država, da je tudi njena domovina dobila svoj parlament komaj leta 1999. Ne glede na odcepitev od parlamenta Združenega kraljestva, so morali Škotje popolnoma na novo osnovati svojo politiko, saj so zelo specifična država. Na Škotskem je 5M prebivalcev/2M gospodinjstev. 50.000 gospodinjstev je brezdomnih in kar 27% gospodinjstev je takih, ki so bili vsaj enkrat že soočeni z brezdomnostjo. Veliko je pomagalo, ker so leta 1999 vse politične opcije preprosto rekle; »Dovolj!« revščini in brezdomstvu. Čakalo pa jih je kruto soočanje z realnostjo naslednji dan. Je že res, da je bila to edina priložnost ob kateri so vse politične stranke glasovale enotno in 100%, vendar denarja za uresničitev vseh nalog in ciljev, pa ni bilo. Zanimiv je mogoče tudi podatek, da imajo Škotje Ministrstvo za socialno pravičnost in ne denimo kot mi Ministrstvo, ki je pristojno za več področji hkrati (delo, družina in soc.zadeve) in rezultat tega je, da ni prav za nobeno od področji pravilno poskrbljeno. Prav tako imajo posebno delovno skupino (Homelessness Task Force), ki se ukvarja samo s problematiko brezdomstva. Skupina je osredotočena na tri glavna področja in sicer na prevencijo, krizno intervencijo in trajno rešitev. Prvo poročilo skupine je vodilo do sprememb škotske stanovanjske zakonodaje v letu 2001, drugo pa je tvorilo osnovo za zakon o brezdomstvu leta 2003. Predvsem pa se skupina bojuje za spremembo v kulturi odpravljanja brezdomstva, ki bi naredila premik v vprašanju lokalnih oblasti iz »Ali ustrezate kriterijem?« v »Kako vam lahko pomagamo?«.

O dogajanju na konferenci bi lahko ogromno napisala, vendar zaradi prostorske stiske, poskušam omenjati samo najbolj zanimive. Vsi govorci so prav tako navedli in si bili enotni, da je edina prava in smiselna pomoč, tista, ki je celovita in vsebuje svetovanje, ter monitoring. Ravno monitoring pa je predpogoj, da bi strategija sploh delovala. Na Danskem denimo imajo štetje brezdomnih, ki v praksi izgleda tako, da štejejo brezdomne povsod; dobesedno na cesti speče ljudi, ljudi v zaporih in bolnišnicah, ki nimajo zagotovljenega bivalnega prostora ob izpustu, oz.odpustu, ljudi v drop-inih, v zavetiščih, hostlih (izraz za zasilna prenočišča).... Danska strategija ima štiri glavne točke,  vodilna pa je »Najprej stanovanje!«, saj je prav bivalni prostor predpogoj, da oseba lahko prične z uključevanjem v socialno mrežo. Nikakor ne smemo pozabiti na tiste, ki ne zmorejo napredka, kot smo si ga mi zamislili zanje. Ravno zato se vedno znova izkaže, da je edina pot celostna pomoč. Dansko štetje brezdomnih temelji na definiciji brezdomstva, ki je oblikovano po vzoru tipologije ETHOS, kot jo je oblikovala FEANTSA (glej razpredelnico).

Na hitro bom omenila še Kofoed šolo, ki je nekakšna država v državi. Pedagogika šole je; »Vsakdo ima vire, v ospredju pomoč za samopomč!« Ko je začel govoriti g.Jens Aage Bjørkøe smo vsi z odprtimi usti vsrkavali vsako njegovo besedo, saj smo bili presenečeni nad slišanim. Pa pravijo, da sta romantika in hipijevstvo mrtva. Leta 1928 je bila torej ustanovljena Kofoed šola. Vsakdo ima vire, je optimistična izjava, ki pa temelji na konkretnih izkušnjah. Najprej nas je g.Jens opozoril, da oni ne uporabljajo izrazov brezdomni, uporabnik, gojenec ali kaj tretjega, pač pa študent. Na šolo lahko pride kdorkoli, saj je popolnoma odprtega tipa. Imajo 127 različnih tečajev in aktivnosti. Njihovo delo ima dva glavna stebra- aktivnosti organizirane, da dajejo posebno pozornost šibkim študentom in takšne namenjene ambicioznim in visoko izobraženim načrtovalcem zaposlitve. Primarni namen šole ni ponovna vključitev v družbo in na trg dela, pač pa obnovitev življenske moči, kvaliteto in veščine za življenje. Naj povem, da ima šola tudi svoj denar, oz.valuto in to je kofoedski dolar. Ko študent pride v šolo prejme kartonček z vsemi tečaji, ki potekajo tistega dne. Na ta kartonček mu zaposleni vpišejo točke za vsako opravljeno nalogo, pa naj bo to likanje perila, učenje španščine, obisk računalniškega tečaja, ali rezanje čebule. Ko opravi tečaje, ki so ga zanimali (ni omejitev), odide v kafeterijo in vnovči svoj kartonček- toliko točk, toliko dolarjev. Nato se študent odloči kako in če sploh bo potrošil svoj denar. Lahko se naje v kafeteriji, lahko obišče frizerja, lahko odide do trgovinice z oblačili, skratka izbira je individualna. Če dolarjev ne želi porabiti, jih lahko vloži v t.i. banko in lahko tudi namensko hrani denar. Nekateri si na primer hranijo dolarje v banki šole in ko prihranijo dovolj, prejmejo od šole potrdilo, ki ga odnesejo v trgovino s kolesi, ki ima s šolo pogodbo in študent si kupi novo kolo. V šoli imajo vse, ampak res vse. Imajo svoj frizerski salon, svoj 'zdravstveni dom', svojega zobozdravnika. Najlepše pa se mi zdi to, da brezdomna oseba pride na šolo z neko potrebo in jo tudi poteši medtem, ko se priučuje vsega kar jo zanima. Nihče ji ne ukazuje katere tečaje naj obiskuje in nihče ji ne 'teži' kako naj potroši prislužen denar. Šolo obišče 4.000 oseb letno, nekaj več kot 700 dnevno in prihajajo iz 80-ih držav sveta, saj je kar 50% študentov tujcev in večina je nezaposlena 10 ali več let.

Med tolikimi informacijami, je menda najbolj bolela tista, da je ravno MOK tista, ki na področju brezdomnosti ne stori ničesar, kljub večkratnim poskusom, da bi se problemtike lotili bolj konkretno. V Kopru nimamo ne Dnevnega centra, ne zatočišča in ne 'javne kuhinje' za brezdomne. Le-teh pa je iz dneva v dan več in mislim, da tistega pravega bum efekta zaradi recesije in finančne krize sploh še nismo doživeli. Vedno več je brezposlenih zaradi stečajev in posledično ljudje ne morejo odplačevati kreditov za katere so pod hipoteko dali svoje domove, ne zmorejo plačevanja položnic in brezdomnost je tu.

Konferenca je bila zelo zanimiva in pridobili smo vsaj nekaj predznanja, kako se pravilno lotiti strategije in se ogniti napakam, ki so jih namesto nas storile že druge države. Ravno to prednost moramo izkoristiti. Iz vsake države, iz vsake strategije lahko povzamemo tisto, kar najbolj prilega našim razmeram, malce premešamo in postrežemo še sveže.

Za Vas je poslušala, Monika Buhančič

Konferenca

Konferenca o socialni izključenosti, revščini in brezdomstvu - 16.05.2010

V dneh od 16.-18. 6. 2010. Pedagoška fakulteta v Ljubljani v sodelovanju z društvom Kralji ulice organizira tridnevno srečanje z naslovom Konferenca o socialni izključenosti, revščini in brezdomstvu – razvoj predloga nacionalne strategije na področju brezdomstva. Organizacija konference poteka v okviru istoimenskega projekta, ki ga financira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v okviru Evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti 2010.

 

Vabilo na konferenco

 

 

Ljubljana, 21. 6. 2010 -

Zaključki »Konference o socialni izključenosti, revščini in brezdomstvu (razvoj predloga nacionalne strategije)

 Iz strani: http://www.kraljiulice.org/novice/2010/06/29/zakljucki-konference-o-socialni-izkljucenosti-revscini-in-brezdomstvu/page-1

V dneh od 16. do 18. junija 2010 je v Ljubljani potekala mednarodna konferenca z naslovom Konferenca o socialni izključenosti, revščini in brezdomstvu (razvoj predloga nacionalne strategije na področju brezdomstva). Konferenca je bila organizirana in izvedena v okviru istoimenskega projekta, ki je bil financiran iz naslova razpisa »Evropskega leta boja proti revščini 2010« Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

Konference so se udeležili predstavniki slovenskih ministrstev, lokalnih skupnosti in občinskih/mestnih uprav, delavci ter delavke različnih organizacij, ki delajo na področju brezdomstva, uporabniki teh organizacij, raziskovalci in drugi.

Prisotnih je bilo tudi 10 udeležencev iz štirih evropskih držav, med njimi Freek Spinnewij, direktor organizacije FEANTSA, Evropsko združenje nacionalnih organizacij, delujočih na področju brezdomstva. Slednje smo povabili zato, da bi nas seznanili z evropskimi politikami in modeli dobre prakse na področju razvoja nacionalnih politik brezdomstva.

Na konferenci je bilo predstavljenih 21 predstavitev (predavanj, delavnic), od katerih so mnoge navajale tudi predloge in zamisli za oblikovanje bodoče slovenske nacionalne politike na področju brezdomstva. Na osnovi vseh predstavitev ter mnogih diskusij smo ob koncu konference oblikovali Zaključke konference, ki smo jih v zaključni razpravi predebatirali udeleženci konference. Zadnji sklep konference je bil, da se tam sprejeti zaključki pošljejo skupaj s knjigo konferenčnih gradiv na relevantna slovenska ministrstva s pobudo, da se čim prej začne postopek oblikovanja slovenske nacionalne politike na področju brezdomstva.

Na konferenci so bila sprejeta naslednja mnenja oz. zaključki:

1. Potreba po nacionalni politiki na področju brezdomstva

V Sloveniji se je v zadnjih nekaj letih izostrilo zavedanje o naraščajoči problematiki brezdomstva in posledično se je razvila vrsta organizacij in projektov, ki se ukvarjajo s tem pojavom. Vendar pa je močno prevladujoče ali celo izključno delovanje na tem področju za zdaj usmerjeno »kurativno«, kar pomeni predvsem v kratkoročno odpravljanje in lajšanje posledic brezdomstva, ne pa v njegovo preprečevanje in iskanje poti iz brezdomstva. V Sloveniji za zdaj nimamo nacionalnega programa, strategije ali sploh razmišljanja, ki bi bilo jasno usmerjeno v odpravo (ali končanje) brezdomstva, k čemur poziva deklaracija evropskega parlamenta iz leta 2008. Ni strateškega razmišljanja, nimamo postavljenih niti kratkoročnih niti dolgoročnih ciljev na tem področju. Naš sistem obravnavanja brezdomstva ne deluje (v smislu cilja končanja brezdomstva), ker nimamo predvidenih »sistemskih izhodov« iz bivanja v začasnih nastanitvenih enotah. Brezdomci niso omenjeni ne v zakonodaji in ne v drugih nacionalnih programih, tudi v stanovanjska politika jih ne pozna.

Potrebno je torej oblikovati in sprejeti nacionalno politiko, ki bo uvedla strateški in dolgoročni razmislek, postavila nacionalne (merljive) cilje ter s tem naredila (ali vsaj omogočila) premik od sedanjega stanja »upravljanja« z njegovimi negativnimi posledicami ali odzivanja na brezdomstvo k ambicioznejšemu cilju končanja ali vsaj zmanjševanja brezdomstva.


2. Ustrezno razumevanje brezdomstva

Nacionalna politika mora izhajati iz ustreznega razumevanja pojava, ki ga želi preprečevati. Neustrezno se nam zdi razumevanja brezdomstva kot (predvsem ali izključno) osebnega problema ali celo krivde brezdomcev. Namesto tega je potrebno brezdomstvo razumeti kot več razsežnosten problem socialne izključenosti, pri katerem je ključnega pomena pomanjkanje dostojnega, varnega in stalnega bivališča, na kar pa vplivajo mnogi družbeni procesi in značilnosti, ki niso v domeni osebnega delovanja ali krivde brezdomnih oseb. Brezdomci so sedaj obravnavani predvsem kot socialni problem, ki se nanj odzivamo z različnimi parcialnimi rešitvami, pri čemer nismo sprejeli koncepta pravice ljudi do stanovanja oz. do samostojnega in neodvisnega bivališča. Slovenija tudi nima jasne opredelitve (definicije) brezdomstva, s čemer je povezano tudi to, da tega pojava doslej nismo jasno evidentirali ali merili in da o njem nimamo jasnih številčnih podatkov. Kategorije brezdomstva tudi ne najdemo v zakonih ali pravilnikih, ki naj bi urejali dostop do stanovanj v okviru različnih razpisov in stanovanjskih ukrepov.

Zaključek konference je, naj Slovenija prevzeme tipologijo za merjenje brezdomstva in izključenosti iz dostopa do bivališča, ki jo je razvila FEANTSA, da bi pospešila enotno evropsko razumevanje pojava ter da naj v svoji politiki jasno opredeli izhodiščno razumevanje brezdomstva (tim. ETHOS tipologija). Del tega razumevanja mora biti tudi sprejetje pojava prikritega brezdomstva (in ne samo tim. cestnega) v polje politike na področju brezdomstva.

3. Osnovna prioriteta naj bo dostopnost stanovanj

Slovenija je v preteklosti opustila koncept socialnih stanovanj. Zamenjal jih je koncept začasnih kriznih prostorov/namestitev (tim. bivalnih enot), kjer gre pogosto za prostore na robu higienskih in gradbenih minimumov. Kapacitete začasnih namestitev (zavetišč) so v Sloveniji premajhne, čakalni roki za dostop do drugih, nekoliko bolj trajnih namestitev, nujnih bivalnih enot, pa so dolgi tudi več let ali pa (po nekaterih mestih) teh namestitev sploh ni, zaradi česar brezdomci tudi umirajo, preden dočakajo kako namestitev, pa četudi so do nje že upravičeni (a do nje zaradi čakalne liste ne morejo dostopiti). Po drugi strani zaradi takega stanja brezdomci ostajajo predolgo (tudi več let ali do smrti) v začasnih/kriznih namestitvah, s čimer ta izgubljajo svoj prvotni smisel, in niso več dostopna drugim brezdomcem. Za večino brezdomcev v začasnih/kriznih namestitvah bolj ali manj ni možnosti prehoda v drugačne, trajnejše oblike namestitve, tako zavetišča namesto zasilnih bivališč postajajo »navidezne čakalnice na naslednji korak«, v resnici pa le novodobne hiralnice, v katerih bivanje ni dostojno niti ne omogoča odskočne deske za socialno vključitev.

Nujno je potrebno olajšati dostop do nastanitev in povečati nastanitvene kapacitete. Potrebno je razviti cel kontinuum nastanitvenih ponudb za različne skupine ljudi, npr. dom za starejše brezdomce in za posthospitalno oskrbo za brezdomce. Ključno načelo, ki se je v zadnjem desetletju razvilo v mnogih evropskih državah je »Varna in trajna nastanitev za vse - najprej stanovanje!«, ki pomeni odmik od prejšnjega načela postopnega napredovanja brezdomcev od bolj k manj začasnim oblikam namestitve, k načelu čim bolj takojšnje razmeroma trajne namestitve, ki šele omogoča socialno vključevanje na drugih področjih življenja. Koncept »Najprej stanovanje!« pa mora spremljati premik v miselnosti, ki ga izraža drugi del koncepta - »Ampak ne samo stanovanje!«, ki se nanaša na potrebo po razvoju celotnega spektra podpornih dejavnosti, ki naj brezdomce podpirajo v prehodu iz življenja na cesti v življenje s stalno namestitvijo, v skladu z njihovimi raznolikimi individualnimi potrebami. To pomeni (v skladu z izkušnjami iz tujine), da nekateri poleg stanovanja potrebujejo trajno strokovno podporo, drugi morda podporo potrebujejo le v prehodnem obdobju, tretji pa strokovne podpore sploh ne potrebujejo, pač pa je s stanovanjsko rešitvijo njihov problem rešen.

S tem v zvezi konferenca predlaga ponovno vpeljavo koncepta in ukrepa socialnih stanovanj, kot smo jih že poznali nekoč.

V celotnem sklopu politike za brezdomstvo je obvezna in ključna večja vključenost Ministrstva za okolje in prostor, ki se doslej skorajda ni vključevalo v razvoj na tem področju, medtem ko so v drugih evropskih državah ta ministrstva običajno pojavljajo kot ključni dejavniki nacionalnih politik na področju brezdomstva.

4. Medsektorsko sodelovanje

Odsotnost medsektorskega sodelovanja vidimo kot eno od poglavitnih pomanjkljivosti sedanjega stanja in tudi osnovno oviro v projektu oblikovanja nacionalne politike, ki mora biti presežena, če naj bo politika smiselna in učinkovita. Opažamo očitno nepovezanost sektorja ministrstva prostora in okolja z drugimi sektorji, s čimer je povezano tudi neenotno razumevanje brezdomstva samega, pristojnosti za delovanje, nalog posameznih sektorjev in sploh usklajeno razumevanje ciljev na tem področju. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve že vrsto let podpira različne projekte in programe, nima pa zadostnega, če ne nikakršnega vpliva na stanovanjsko politiko in brezdomcem ne more zagotavljati stanovanjskih pravic.

Podobno je pogosto pomanjkljivo tudi povezovanje in sodelovanje na mikro ravneh, npr. v občini ali pri obravnavanju posameznih primerov. Vizija vključuje prakso izdelave načrta skrbi za posameznike, in sicer takega načrta, ki bi opredeljeval podporne dejavnosti in cilje delovanja različnih vpletenih sektorjev oz. na njih delujočih organizacij, ter bi zahteval in omogočal njihovo usklajeno delovanje.

5. Kadrovske zahteve, potreba po strokovnosti in razvoju znanja


Konferenca je opozorila na pomanjkanje kadrov ter potrebo po dvigu ustrezne izobrazbe za kadre na tem področju. Čeprav ne zanikamo vrednosti prostovoljnega dela in doprinosa laičnih sodelavcev (predvsem na področjih dela, kjer so lahko posebej pomembne uporabniške izkušnje, npr. pri terenskem delu), je potrebno opozoriti, da je za soočanje s problematiko najtežjih oblik socialne izključenosti (kar brezdomstvo je), ki jih pogosto spremljajo tudi prikrajšanosti na drugih področjih (npr. zdravstvene), potrebna visoka stopnja strokovne usposobljenosti, ter da samo filantropske in karitativne usmerjenosti in naravnanosti za delo na tem področju nikakor niso zadostne. Kakor je bilo že zgoraj nakazano, pa ta zahteva po dvigu standardov v smislu strokovnosti ni nezdružljiva s hkratno zahtevo po vključevanju ljudi z izkušnjo brezdomstva v delovanje na tem področju.

S tem v zvezi je treba razviti sistematične možnosti izobraževanja in dodatnega usposabljanja na področju dela z brezdomnimi. Potrebno je razviti (minimalne) standarde kakovosti za organizacije, ki delujejo na področju brezdomstva (na kar se nanašajo tudi mnogi aktualni evropski diskurzi). Identificirati je potrebno dobre prakse, ki prispevajo k opolnomočenju brezdomnih, analizirati te prakse in spodbujati njihovo širšo implementacijo.

Na konferenci je bila izražena tudi potreba po povezovanju tako strokovnjakov s tega področja kot tudi uporabnikov z namenom izmenjave izkušenj in utrjevanja skupnih stališč ter zahtev.


S tem povezana je tudi ključna zahteva po raziskovanju brezdomstva, predvsem za namene spoznavanja stanja, razvijanja usposabljanja ter spremljanja uresničevanja ciljev nacionalne politike.

6. Posebna področja dejavnosti, ki naj jih strategija/politika upošteva


V zgornjih točkah so bila navedena predvsem splošna načela predlagane nacionalne politike, ki pa se bo morala - bolj konkretno - ukvarjati z različnimi posebnimi področji in temami delovanja ter v zvezi z njimi postaviti nacionalne cilje. Poleg najbolj ključnega področja dostopa do stanovanj (oz. namestitev) so med temi področji še:

- razvijanje možnosti (podprtega) zaposlovanja, razvoj brezdomnim dostopnega zaposlovanja (socialno podjetništvo itd.);

- razvijanje bolj prilagojene in dostopne zdravstvene oskrbe,

- preprečevanje deložacij,

- razvijanje modelov za izhodne strategije iz začaranih krogov zadolženosti,

- razvoj modelov izobraževalnih dejavnosti za brezdomne (za različne vidike ponovnega socialnega vključevanja, predvsem na trg dela, tudi za upravljanje z denarjem),

- razvoj modelov terenskega dela, s čimer naj bi povečali »zajetje« predvsem skritega dela uporabnikov oz. povečali dostopnost storitev,

- zmanjševanje ovir pri urejanju stalnega prebivališča,

- podporno spremljanje ljudi po odpustu iz institucij (kazenskih, vzgojnih, zdravstvenih, psihiatrije).

7. Upoštevanje posebnosti posebno ogroženih skupin in potreba po razvoju programov, ki bodo prilagojeni potrebam uporabnikov

Obstoječa evropska razmišljanja, smernice za oblikovanje nacionalnih politik (FEANTSA) in modeli dobre prakse izrecno in poudarjeno narekujejo, da morajo biti storitve oz. ponudbe organizacij prilagojene specifičnim potrebam (posebnih, različnih) skupin uporabnikov, sicer jih ti ne uporabljajo in ostajajo na cesti. Tudi slovensko raziskovanje je dokazalo posebno ogroženost, slabše zajetje in slabšo zaznano dostopnost do organizacij pomoči posebnih podskupin uporabnikov, med katerimi naj omenimo samo naslednje:

- starejši uporabniki,

- uporabniki drog,

- starejši odvisniki,

- ljudje, ki prihajajo iz hospitalne obravnave,

- ljudje s težavami v duševnem zdravju,

- osebe z dvojnimi diagnozami,

- ženske, itd.

Tem je treba v nacionalni politiki posvetiti posebno pozornost oz. predvideti razvoj njim prilagojenih posebnih ponudb pomoči in podpore.

8. Glavni elementi (razvoja) nacionalne politike

Poleg zgoraj omenjenih zahtev je konferenca opozorila še na nekatere pomembne vidike:

- nacionalna politika naj postavi strateške in dovolj ambiciozne cilje (med njimi npr. zmanjšanje števila brezdomnih; odprava cestnega brezdomstva in brezdomnih družin; odpravljanje brezdomstva mladih; odprava dolgotrajnega brezdomstva - z omejevanjem trajanja bivanja v prehodnih institucijah; predvsem pa omogočanje poti k trajni namestitvi);

- za doseganje teh ciljev morajo biti postavljeni jasni in delujoči mehanizmi spremljanja in evalvacije;

- za doseganje teh ciljev je ključen boljši dialog, povezovanje, sodelovanje med sektorji; med izvajalci programov ter financerji/naročniki (vključujoč nadzor nad izvajanimi programi in vztrajanje pri zagotavljanju standardov); pa tudi med izvajalci (razvoj mreže organizacij, ki delujejo na tem področju, in njihova povezava - za doseganje strokovne podpore, ki jo delavci na tem področju potrebujejo, pa tudi za boljše uresničevanje strokovnih standardov in ažurnejše ter bolj usklajeno delovanje posameznih primerov),

- potrebno bo omogočanje razvoja metod dela na tem področju; vpeljevanje in širitev pristopov, ki delujejo; vključujoč obvezno raziskovalno spremljanje politike;

- za vse to pa bo potrebno določiti več virov (finančnih, človeških, simbolnih) na kratki rok; računamo pa lahko na to, da dobra politika na tem področju na dolgi rok seveda prinese bistvene prihranke (človeške, finančne), saj ljudje npr. manj uporabljajo nujno pomoč (zdravstveno in na drugih področjih), saj imajo možnost in dostop do storitev preden je pomoč nujna in so vanjo dobesedno pripeljani.

Konferenca predlaga vladi (ali enemu od vladnih organov), da sprejme časovno opredeljeno zavezo za oblikovanje in sprejem nacionalne politike na področju brezdomstva, kar pravzaprav že predstavlja eno od zavez sveta evropskih ministrov na področju socialnih zadev. S tem v zvezi naj imenuje skupino za oblikovanje osnutka nacionalne politike na področju brezdomstva. V tej skupini naj poleg predstavnikov strokovnih delavcev, nevladnih organizacij, raziskovalcev, lokalnih skupnosti in drugih deležnikov obvezno sodelujejo tudi predstavniki skupine brezdomcev.


Te zaključke sta na osnovi sprejetih okvirnih

zaključkov konference redakcijsko oblikovala

Špela Razpotnik in Bojan Dekleva

Ljubljana, 21. 6. 2010