Banner kondom 1
Login

 
Slika strani
 

Naročite in poštar vam prinese na dom ...

 
EMCDDA
 

 
Prispevajte 0.5%
 

 
Nabor besed
 

Poleg iskanja na straneh spletne strani društva Svit, si lahko ogledate tudi nabor besed iz vseh strani svit-kp.org ter svitovega foruma

 
Zemljevid strani
 

 
Pišite nam
 

Za vprašanja, nasvete ali morebitne pripombe, smo dosegljivi vsak dan 07- 14 na naslovu Ljubljanska 6, Koper, po telefonu 05-626-00-11 ali po emailu drustvo_svit@t-2.net


Slike iz Svitovega foruma

 
Facebook všečki
 

 
Koledar
 

 
Arhiv
 

Objavljeno pred leti

 
Kontakt
 


Naslov1: Ljubljanska cesta 6,

Telefon: 05-626-00-11,
Mobitel: 051-382-169
(Strokovna vodja)
Fax: 05-626-00-12,
email: drustvo_svit@t-2.net

Naslov2: Koper, Dolga reber 5,

GSM1: 051-683-099,
GSM2: 031-287-751
email: drustvosvitsc@gmail.com

  • Uvodnik
  • Nekaj nasvetov
  • Delo in dohodek
  • Denarna socijalna
  • 13 let solucije
  • Je uporabnik ...
  • Nekoč
  • Dvojna kazen
  • Gojc - intervju
  • Lovšin - intervju
  • Loasje
  • Apel

Kazalo:

STROKOVNA PARADIGMA ZMANJŠEVANJA ŠKODE ZARADI UŽIVANJA DROG - PETER STEFANOSKI
ZDRAVLJENJE ODVISNOSTI OD OPIATNIH DROG Z METADONOM V REPUBLIKI SLOVENIJI - ANDREJ KASTELIC, TATJA KOSTNAPFEL RIHTAR
DELO IN DOHODEK – PEREČI TEMI, KO GRE ZA UŽIVANJE DROG - VERA GREBENC
DENARNA SOCIALNA POMOČ – MIRJAM ŽNIDARŠIČ
KAKO SI POMAGAMO V PRIMERU POŠKODB, KI LAHKO NASTANEJO ZARADI INJICIRANJA DROG – OLIVERA BOŠNJAK RAKOVIČ
INTERVJU S PETROM LOVŠINOM - PETJA KUŽEL
POGOVOR Z GOJIMIRJEM LEŠNJAKOM – GOJCEM - PETJA KUŽEL
LOESJE - JURE KUŽEL
JE UPORABNIK DROG BOLNIK, KRIMINALEC ALI OPOREČNIK? - SRDJAN KUMAR
NEKOČ , DVOJNA KAZEN – ANDREJA KOLARIČ KOHN
APEL ZA ANTI-PROHIBICIONISTIČNO REFORMO KONVENCIJ OZN O DROGAH – SAMO NOVAKOVIČ (PREVOD)


Namesto uvoda

Razkorak med deklariranimi cilji približno osemdeset let trajajoče prohibicionistične politike, ki jih kratko povzema razvpita sintagma "družba brez drog", in stanjem stvari, postavlja pod vprašaj običajen odgovor na vprašanje oblikovanja in vztrajanja te politike, sledeč kateremu je vojna proti drogam, vojna proti nevarnosti, škodljivosti psihoaktivnih substanc za zdravje posameznikov ter s tem seveda tudi govor o neučinkovitosti vojne proti drogam. Samoumevnost, znotraj katere se skoraj vsaka kritika prohibicionističnega načina obvladovanja pojava zdi nekonstruktivna, in ki v zdravorazumskem deluje kot "dokaz resničnosti", se - kolikor zamenjamo gledišče -kaže kot učinek retroaktivne racionalizacije prepovedi nekaterih drog, tj. kot produkt dolgotrajnega delovanja prohibicionističnega propagandno informacijskega stroja.

Kljub temu, da sta vprašanji prevalence in etiologije pojava središčni vprašanji vsake diskusije o drogah, ostajajo nekako spregledana protislovja, ki se pojavljajo v odgovorih. Kot da obseg in vzrok pojava pravzaprav niti nista ključna za oblikovanje odgovora. Značilna apokaliptična metaforika, imanentna sodobni prohibicionistični retoriki drog, se opira na fantazmično predstavo grozljivega izničenja, Konca, in ne dopušča spraševanja, temveč vehementno zahteva hitro ukrepanje/obrambo/vojno.

Le redko kdo bi se danes zoperstavi ugotovitvi, da so droge problem. Vendar pa nam to dejstvo ne pove kaj dosti o samem pojavu, njegovi strukturi. Nasprotno, postavlja nas pred brezno vprašanj. Različne perspektive govorcev namreč predmetu obravnave dodeljujejo nejasen/dvoumen status. Glede na protislovja, ki jih odkrijemo tako v propagandistični rabi predmeta droge kot tudi v odgovorih na vprašanje etiologije in v njih utemeljenih predlogih ukrepanja, lahko pojme, kot so droga, (tipični) toksikoman, toksikomanija ali »problem drog«, definiramo kot presečne točke različnih, celo diametralno nasprotnih opisov ali kot plavajoče/nefiksirane označevalce, tj. označevalce, ki nimajo imanentnega pomena, temveč njihov pomen izhaja iz diskurza oz. simbolne mreže, v katero se vpnejo. Kot na sebi brezpomenski, pa so ti pojmi lahko argumenti za karkoli. Besedna zveza "problem drog" se nam tako kaže kot semantično prazna floskula oz. geslo, z navezavo na katerega je moč najrazličnejše partikularne interese (tudi najbolj skrajne, celo rasistične) prikazovati kot obče, kot interese vseh.

Podobno kot je bila nekdaj čarovnica za nekatere grozljiva prikazen (črna čarovnica), hudičeva pomočnica, za druge izmišljotina in nedolžna žrtev inkvizicije, za tretje modra ženska, ki je znala odpravljati bolečino in različne druge tegobe (bela čarovnica), je danes t.i. narkoman, za ene predvsem kršitelj (pravne norme), za druge zločinec/obsedenec, za tretje bolnik, za četrte posedovalec skrivnostnega vedenja/mistik/, nosilec talismana svobode. Ta značilen ambivalenten odnos (ki je značilen za odnos do kršiteljev/prestopnikov različnih zakonskih ali moralnih norm nasploh) kaže na vztrajno prisotnost verovanja v skrivnostno moč nenavadnega, mejnega, vsega tistega kar je zunaj območja, določenega z zakoni in pravili. Po drugi strani pa ga je moč razumeti kot dokaz diskurzivnih bojev, torej bojev za samo polje samoumevnosti. Upoštevaje slednje, pa lahko rečemo, da je redukcija vprašanja drog na vprašanje medicine oz. psihiatrije ipd. zgolj v funkciji mistifikacije. Vprašanje drog je namreč eno tistih vprašanj, ki posebej lepo ilustrirajo znano tezo, sledeč kateri je še zlasti in v prvi vrsti politično to, kar se ne kaže kot politično.

Danes prevladujoči predstavi, ki jo sproža pojem droge in jo izražajo pojmi, kot so: bel prah, propad, odvisnost, smrt, diametralno nasprotno predstavo zasledimo tako v zgodovinskih, antropoloških in etnoloških virih kot tudi v literarnih delih, delih kritikov prohibicionistične politike do drog in nenazadnje v pripovedih mnogih uporabnikov drog. Nasprotja, ki izhajajo iz pregleda omenjenih virov, lahko kratko povzamemo s pari nasprotujočih si pojmov: Sveto - Zlo; obredno sredstvo - cilj/objekt želje; tradicionalno - tuje; odvisnost - transcendenca; bolezen - mit; zdravilo - strup. Nekoč sveto obredno sredstvo, zavezano človekovi iluziji o obvladovanju sveta numinoznega, danes predstavlja numinozno samo; nerazumljiv simptom, ki, postavlja pod vprašaj racionalnost celote; priča o meji nekega diskurza, neke predstave, skratka nekega smisla. In če sploh, je prav s te točke smiselno govoriti o drogah kot sredstvu ekstaze, ki pa nas ne prestavlja v živopisni svet halucinacij, temveč nas sooča z mejami naših interpretacij in gotovosti.


Dragica Fojan

KAKO SI POMAGAMO V PRIMERU POŠKODB, KI LAHKO NASTANEJO ZARADI INJICIRANJA DROG

Injiciranje je najbolj tvegan način uživanja drog. Zato, če je le mogoče, vztrajaj pri kajenju ali snifanju, saj se tako ne izpostavljaš poškodbam, ki so povezane z injiciranjem, najpomembneje pa je, da ne tvegaš okužbe s hepatitisom C ali virusom HIV ( ki povzroča AIDS).

ČE INJICIRAŠ

  1. Uporabljaj vedno samo svoj pribor ( injekcija, žlica. filter, voda)!
  2. Kolikor je to mogoče, injiciraj v krogu prijateljev, ki ti bodo pomagali v primeru, če predoziraš!
  3. Injiciraj v varnem prostoru, brez naglice, saj tako zmanjšaš možnosti za poškodbe!
  4. Mesto vboda segrej s hitrimi gibi dlani(ker tako zmanjšaš možnost outa)!
  5. Mesto vboda pred in po injiciranju očisti z alkoholnimi robčki, ki jih lahko dobiš v terenskem vozilu "Oskar"!
  6. Izbiraj vedno drugo vbodno mesto (ali žilo)!

V PRIMERU OUTA ( ČE INJICIRAŠ MIMO ŽILE)

  1. Oteklino- out mesto vsaj za 1 uro stisni da se oteklina ne širi in tako dodatno poškoduje žile, živce, tkivo in celice v bližnji okolici!
  2. Ohlajaj z ledom ali hladno vodo ( tekočo vodo pod pipo)!
  3. Dvigni roko nad višino srca - tudi to je včasih dovolj, da se oteklina zmanjša!
  4. Če je out na nogi, nogo prve dni čim manj obremenjuj, v sedečem položaju jo dvigni nad nivojem medenice!
  5. Mesto outa prva dva dneva masiraj z ledom, hladno vodo, ne injiciraj v bližini otekline, ohranjaj čisto kožo v okolici in na samem mesta outa (umivaj s tekočo vodo)!
  6. Vtiraj kremo za hitrejše celjenje. Z vtiranjem in masažo pospešiš cirkulacijo in celjenje, pomembno pa je, da vsaj 3 dni ne injiciraš v bližini prizadetega mesta!
  7. Kreme ne dajaj na odprto rano ali rano, ki se začenja gnojiti!
  8. Kdaj je to:
    • ko je mesto bolj vroče ali rdeče kot okolica
    • ko čutiš bolečino kot "kljuvanje"
    • ko je okolica zatečena, težka
  9. Če uporabljaš kremo več dni, vedno pred vnosom nove količine kreme očisti mesto nanosa!
  10. Če imaš rano, ki se gnoji, jo umivaj s čisto vodo večkrat na dan. Poleti je dobro tudi plavanje v morju. Kolikor si gnoj stisneš iz rane, PAZI NA HIGIENO ROK:
  11. NE DOTIKAJ SE RANE Z UMAZANIMI ROKAMI, saj jo lahko na tak način dodatno okužiš! Rano, iz katere se cedi, oskrbi s sterilnim materialom, ki ga lahko dobiš v lekarni ali v terenskem vozilu "Oskar"!
  12. V kolikor je predel kamor si injiciral vroč, rdeč in boleč, poišči zdravniško pomoč! Če se bojiš iti k zdravniku, se obrni po pomoč na delavce v terenskem vozilu "Oskar"!
  13. Če se ob lokalni vročici na mestu vboda pojavi tudi povišana telesna temperatura ali mrzlica - ne čakaj- takoj poišči zdravniško pomoč! Antibiotike vzemi le v najnujnejšem primeru in po nasvetu zdravnika! Problem z antibiotiki je namreč ta, da kolikor jih uporabljamo brez nadzora lahko v primeru, da jih bomo nujno potrebovali ne delujejo več. Ne jemlji antibiotikov, če ni res nujno, raje poišči zravniško pomoč ali terenske delavce, ki ti bodo znali svetovati!!!
  14. Če je le mogoče uporabljaj redestilirano vodo ( acqua redestilata), ker ker fiziološka raztopina dodatno poškoduje ožilje v primeru auta!
  15. Ne uporabljaj citronke ali limoninega soka, temveč askorbinsko kislino, ki jo lahko dobiš v terenskem vozilu "Oskar"!
  16. Vkolikor injiciraš kokain si vzemi toliko časa, da vodo (če nimaš redistilirane) pred uporabo prevreš na žlici in jo ohlajeno uporabiš za raztapljanje kokaina!
  17. Na voljo smo ti tudi, če se želiš s kom pogovoriti ali potrebuješ informacije v zvezi z:
    • aidsom in hepatitisi
    • programi obravnave ( detoks, komune, metadonski program in druge oblike pomoči)
    • urejanje dokumentov <
    • pomočjo, ki jo zagotavljajo Centri za socijalno delo, Zavod za zaposlovanje.
    • Na tvojo željo te bomo na naslove pomoči tudi spremljali.
  18. Poišči nas na terenu oz. nas pokliči na mobilni telefon: 031 296 930, dosegljivi smo vse dni v tednu: od 17.00 - 21.00 , v ponedeljek in petek tudi od 11.00 - 14.00 ter v sredo od 12.00 - 15.00. Če želiš informacijo ali svetovanje smo dosegljivi tudi na sledeči telefonski številki: (05) 626 00 11 in sicer vsak delovnik med 8.00 in 14.00 uro.

Pripravila: Olivera Bošnjak Rakovič, v.m.s.

Delo in dohodek – pereči temi, ko gre za uživanje drog

Zasvojeni uživalec dnevno porabi precej denarja za drogo. B. : A veš, noben ni tolk bogat, da bi lahko ceu življenje, … a veš kolk gre dnarja, Recimo za 2 g/dan, mor'š dat 20 jurjev/dan (citati so iz intervjujev, opravljenih z uživalci drog za potrebe raziskave Podobe uživanja heroina v Sloveniji). Če denar imaš, je problemov manj: …sam, ko začnejo tud tisti, ki imajo ful keša pol nimajo več, jaz sem imel skoz, ker so mi starci dali, nikoli mi ni trebalo krast. Vprašanje, ki se zastavlja samo po sebi, je, kako si v razmerah visokih cen, nekontrolirane kvalitete in drugih pravil trgovanja, ki jih narekuje črni trg z drogo, ljudje, ki jo uživajo, priskrbijo sredstva zanjo.


Ves denar, ki ga človek ima, ne gre vedno le za drogo, potrebuje ga tudi za hrano, obleko, plačevanje stanarine: …ko sem sama živela v Ljubljani, mi je ati plačeval vse stroške. Večkrat je pri meni tudi kdo prespal in mi v zameno dajal drogo. Kasneje pa sem v glavnem prosila za denar ljudi na cesti. To ni lahek način, ker ljudje mislijo, da ves denar porabiš za drogo. Nihče ne pomisli, da denar porabiš tudi za hrano. Dogajajo se tatvine in sex za denar, tudi moški se prodajajo. Sama tega nisem mogla početi.


Denar torej ne gre le za drogo, čeprav v razmerjih z ostalimi izdatki le- ta predstavlja bistven strošek, vsaj sodeč po rezultatih ankete, ki je bila objavljena v reviji Mainline (Posebna izdaja v okviru konference o AIDSu, Amsterdam, julij 1992). Podatki te ankete kažejo, da uživalci drog na Nizozemskem največ trošijo za droge, skoraj 70%. Za hrano in pijačo gre 15% sredstev in 6% za stanovanje. Nekaj gre tudi za cigarete, hotelske sobe, javna prevozna sredstva, obleka, igre na srečo. Zanimiva je tudi ugotovitev, da večino sredstev, ki jih potrebujejo, pridobijo iz drugih virov (okoli 80%) in ne s krajami kriminalom (premoženjskim), kar je v nasprotju s popularno percepcijo, da uživalci večino denarja za droge pridobijo s premoženjskimi delikti (kraje, ropi). Tako največji delež prihodkov uživalcem drog predstavljajo socialne pomoči in plača (skoraj tretjino). Na drugem mestu je kriminal (20%), v to so zajete kraje v trgovinah (9%), kraje koles (5%), vlomi v avtomobile (2%). Težje oblike krimilalnih dejanj so redke. Trgovanje z drogo je na tretjem mestu in zajema dilanje (17%), posredništvo oziroma “kurirske storitve” za dilerje, oddajanje stanovanja oziroma prostora dilerju in prodaja injekcijskih igel.



Slovenski uživalci naštevajo podobne načine, kako pridejo do denarja (citati iz intervjujev z uživalci drog): B.: A veš kako prideš do dnarja. Ni miljone načinov ne, sej smo rek'l čist tko, al dealaš ne, al kradeš, al se pa prodajaš … A je tko? To je res, sej ni druzga načina. Pa nateguješ ne, druge.
A. : Ja no hmm, … predvsem to. Tega je največ, teli štirje načini …
K. : In konec …
A .: Al pa žicat dost ljudi ….
I. : Aha, aha …
B.: Sam veš kaj cel dan žicat ….hudo, hudo…


…Starša sta puščala velike vsote denarja in jih nista preštevala, lahko sem večkrat ukradel denar (staršem). Potem, ko sem imel sam denar, sem si kupil videorekorder. To sem potem prodal pod ceno. Za videorekorder sem dal 3.000 DEM, nato sem zanj dobil 10.000 tolarjev. Bilo mi je vseeno. Le da sem prišel do robe...


…B: Vse, razen seksa za denar. Večina pride do denarja s krajo in žicanjem. Najgrše je to, če ti nekdo da denar za doup in čaka, da mu ga prineseš. Normalno je, da denar vzameš in izgineš (nategovanje), ker ti je najbolj važno, da se pozdraviš…


…Kadar nimam denarja za doup, ga dobim tko, da komu kaj zrihtam, pa od tega procent v doupu al pa v dnarju. Al pa si sposodim. Vlamljam ne, kradem tud ne. Nekoč, ne, kakšne dve leti nazaj, sem pa, k je bla huda kriza, kar lepo vlamlou., kradu itd...


…A: Ti si šou krast čike pa kavo, al kaj?
S: Par štek čikov pa par kil kave, ja. Da bi jo odnesu na štacion pa prodal taksistom (prodajanje ukradene robe), da bi dobu pet jurjev. Ker mi je fotr dal pet jurjev zjutri, da bi se šou slikat pa si narest mesečno vozovnico in da bi se slikou tud za osebno, ne. In sem šou zjutri bolan direkt do dilerja in sem si obvladou doup (dobil na up) za pet jurjev in sem se poču. In do večera mi ni ratal narest dnarja in sem šou pol ke, da bi človeku dal pet jurjev nazaj, počen sem bil pa tolk, da sem komi na nogah stal…


Teh pet izjav slikovito pokaže paleto načinov, s katerimi si uživalci drog, ki nimajo stalne zaposlitve, pomagajo do sredstev. Razvidno je, da se je predvsem potrebno dobro znajti in da si mora posameznik tudi precej prizadevati; žicanje in sposojanje sta delo, ki zahteva osebni anganžma. Zanimive podatke o načinih financiranja osebne uporabe drog daje raziskava, ki sta jo izvedla Lalić in Nazorjeva (1997: 133-163) v Splitu med leti 1992 in 1995 z analizo življenjskih zgodb skupine zasvojenih uživalcev drog. V enem od poglavij se ukvarjata z načini pridobivanja sredstev, s katerimi so njuni respondenti financirali uživanje heroina. Pogledala sta, kako se situacija glede denarja spreminja skozi kariero uživalca. Kariero sta ločila na tri obdobja: začetna faza, faza zasvojenosti in faza razpotja (ko uživalec poskuša prekinjati uživanje). Po njunih ugotovitvah se skozi kariero načini pridobivanja sredstev spreminjajo.


Ko pogledamo rezultate njune raziskave, ugotovimo, da je seznam različnih oblik pridobivanja sredstev za nakup droge v prvi fazi občutno daljši, kot je v drugi in tretji fazi. Tisti, ki so po poskušanju heroina nadaljevali z uživanjem, so kmalu spoznali, da za to potrebujejo precej denarja. Med intervjuvanimi večina že v začetku ni razpolagala z večjimi vsotami denarja (razen tistih, ki so bili zaposleni v pomorstvu in tistih, ki so bili iz premožnejših družin), zato so že na začetku iskali dodatne vire zaslužka. Avtorja raziskave zabeležita, da med pomembne vire, s katerimi se financira uživanje, v prvi fazi sodi družina. Pri tem sta bila sicer pozorna predvsem na prodajanje družinskega imetja oziroma kraje v okviru družine, čeprav bi bilo najbrž pomembno upoštevati tudi druge bodisi materialne (žepnina) bodisi nematerialne vire podpore družine (stanovanje, hrana), ki se kasneje, ko družina izve za uživanje, prekinejo, kar vpliva na to, da mora uživalec iskati tudi sredstva, ki bodo zadostovala za zadovoljevanje teh potreb. Avtorja opazita, da se družine kot vir v tretjem obdobju ne navaja več (sklepata, da nemara zato, ker družina zaščiti svoje imetje tako, da ga zaklene pred članom, ki uživa droge, oziroma, ker je vse, kar je imelo vrednost že prodano).
Analiza prisotnosti oblik pridobivanja sredstev v prvi fazi karier uživalcev drog pokaže, da je delež z zakonom dopustnih oziroma družbeno sprejemljivih načinov 40% od vseh oblik: žepnina 16%, občasno delo 13%, redno delo 9%, socialna pomoč 2%. Deleža nedovoljenih načinov je 44% od vseh oblik: premoženjski kriminal 27% (kraje 12%, ropi in vlomi 3%, kraje družinskega imetja 12%), dilanje 12%, tihotapstvo 4%, prostitucija 1%. Ostale oblike pridobivanja sredstev bi lahko prištela med tiste, ki sicer niso prepovedane, niso pa tudi družbeno sprejemljive ali zaželene: žicanje 7%, da časti drug uživalec 8% in v enem odstotku kockanje. Ti načini so skupno predstavljali 16% delež med vsemi oblikami.


V primerjavi s prejšnjo fazo se v drugi fazi spremenijo mesta, ki jih zasedejo posamezne oblike glede na pogostost, tako na primer prvem mestu zamenja žepnino, ki je bila prej najpomembnejši vir denarja za drogo, dilanje, ki v tej fazi predstavlja 24% delež med vsemi oblikami. Žepnina pa pade na 5. mesto z 8%. Na lestvici priljubljenih načinov vsa prva štiri mesta zasedejo z zakonom nedovoljeni načini. V primerjavi s prejšnjo fazo se v tem obdobju pojavijo tudi novi načini, kako do denarja: prodajanje lastnih stvari, posojanje in izposojanje. Zanimivo je, da v tem obdobju raziskovalci niso naleteli na nikogar, ki bi bil prejemnik socialne pomoči. Morda je to v zvezi s sistemom socialnega skrbstva na Hrvaškem, lahko pa je tudi rezultat situacije, v kateri se pogosto znajdejo osebe, ki so v trenutku napredovanja v karieri zasvojenosti, ko se ravno prekinejo prejšnji socialni oziroma civilni statusi (izgubijo npr. status študenta, zaposlenega, dijaka), niso pa še urejeni vsi pogoji za pridobivanje socialnih pomoči (oseba izgubi stalni naslov, ne uredi si zdravstvenega zavarovanja, ne prijavi se na zavodu za zaposlovanje in podobno).


Medtem, ko se je na začetku kariere z dilanjem ukvarjalo le manjše število uživalcev, se jih je v fazi zasvojenosti z dilanjem ukvarjala kar polovica. Med njimi je večina dilala za lastno uporabo, le eden je bil veletrgovec s heroinom. Kar precej si jih je pomagalo tudi s krajami, pri čemer so se v drugi fazi lotevali vse težjih oblik: vlomov, ropov, kradlo se je vse pogosteje, ukradena roba pa se je prodajala po vedno nižjih cenah. Zanimiva je pripomba, ki jo je izrekel eden izmed intervjuvanih: »Več kot je bilo narkomanov, bolj je padala cena robe.« (ibid.).



Posebnost tretje faze, kot ugotavljata avtorja, je, da dilanje v tem obdobju ni več tako pomembna dejavnost pridobivanja sredstev, kot je bila v prejšnji, čeprav še vedno predstavlja enega pomembnejših načinov. Naletela sta namreč na več izjav, ko so sogovorniki navajali, da vedno težje uspevajo preprodati toliko droge, kolikor bi zadostovalo, da bi izplačali gazdo in da bi si obenem priskrbeli zadostno količino za lastne potrebe. Skratka: dilanje postane prenaporno. Povečajo se tudi problemi, ki jih imajo uživalci drog v tem obdobju s policijo in sodiščem, in ker jih je okolica že prepoznala kot tatove, imajo tudi vedno manj možnosti, da pridejo do denarja na ta način. V tem kontekstu je zanimivo, da se je na spisku načinov ponovno pojavila socialna pomoč. Če pogledamo lestvico še skozi razmerje z zakonom prepovedanih načinov (kraje, dilanje), ugotovimo, da ti predstavljajo 75% delež med vsemi oblikami, ki se pojavijo v tem obdobju. Med legalnimi načini pa so: žepnina 7%, darila drugih uživalcev 7%, redna zaposlitev 5%, žicanje 3% in socialna pomoč 3% (ibid.).

Načini, s katerimi si ljudje pomagajo do sredstev za nabavljanje droge



z zakonom prepovedani načini legalni načini: družbeno sprejemljivi načini načini, ki niso prepovedani, niso pa tudi družbeno sprejemljivi ali zaželeni
dilanje
premoženjski kriminal (manjše kraje, ropi, vlomi, kraje družinskega imetja )
tihotapstvo
prostitucija žepnina
občasno delo
redno delo
socialna pomoč
prodajanje lastnih stvari posojanje darila drugih uživalcev
žicanje



Povzamem torej lahko, da je glede na pogostost število legalnih načinov v prvi fazi celo višje od nedovoljenih, medtem ko se v drugih dveh fazah količina kriminalnega udejstvovanja poveča. V drugi fazi je kriminalna dejavnost sicer pomemben vir dohodka uživalcev, a, če pogledamo premoženjski kriminal, je odstotek enak dovoljenim oziroma legalnim virom. V tem obdobju je dilanje najpomembnejši vir dohodka. Seznam v tretjem obdobju je najsiromašnejši, pa naj gre za kriminalna dejanja ali pa za legalni zaslužek, kar je predvsem posledica džankizacije uživalca, kar smo ugotavljali tudi Flaker in sodelavci (1999).



Zdi se, da ljudje na začetku, pa tudi kasneje, ko se že zavedajo svoje zasvojenosti, intenzivno iščejo možne načine, ki omogočajo zaslužek, pa naj gre za legalne ali ilegalne načine. Toda napredovanje v karieri uživalca povzroči, da priložnosti za zaslužek prične primanjkovati, kar, kot kaže, ne velja le za legalne vire dohodka, ampak tudi za nedovoljene. Očitno je, da so načini zaslužka različni in kriminal predstavlja le del možnega repertoarja. Toda tudi na ilegalnem trgu ni enostavno: poznati je potrebno kanale, kjer je mogoče ukradeno robo prodajati in vedeti, kdo bo pripravljen kupiti sumljivo blago. Prostitucija zahteva svojstveno organizacijo in mrežo odjemalcev. Včasih, ko si pomagajo z manjšimi ali večjimi prevarami ali lažmi za kaj bodo denar porabili, je potrebno naplesti zgodbe, ki so verjetne in prepričljive. Ob tem pa je potrebno, predvsem, ko gre za legalno pridobljena sredstva, dejstvo, da bodo denar porabili tudi za drogo, največkrat prikriti. Kljub temu je zanimivo, da so med uživalci drog ljudje, ki kljub intenzivnemu in verjetno mestoma precej kaotičnemu uživanju, še vedno uspejo zadržati zaposlitev. Na eni strani je lahko razlog v delovnem okolju, ki tolerira ali spregleda uživanje, lahko gre tudi za dobro izdelane taktike prikrivanja uživanja oziroma stigme ali pa za dobro izdelane taktike vzdrževanja oziroma kontroliranja lastne zasvojenosti.



Rezultati raziskave, ki smo jo izvedli Flaker in sodelavci (1999), so pokazali, da nekdo, ki je zelo zasvojen in ki je globoko v vlogi uživalca ali celo džankija težko obdrži službo. Delo je na drugem mestu. Preveč ima opraviti z nabavo droge. Vendar uživalci, ki delajo, niti niso redkost. Če ima nekdo nalepko “narkomana” težko dobi službo. Naši sogovorniki so nam poročali o številnih primerih, ko so njih ali njihove znance odpustili zgolj zaradi dejstva, ker so zvedeli, da uživajo drogo. Pri tem gre včasih za korist delodajalca, ko ta npr. ne izplača zaostalih plač. Podobno se dogaja tudi z uživalci, ki se zdravijo oziroma so v metadonskem programu. Zaradi svoje nalepke so tudi dostikrat na delovnem mestu šikanirani. Hkrati velja, da marsikdo zaradi svoje zasvojenosti in z njo povezanega stila življenja ne zmore opravljati vloge, ki jo na delovnem mestu zahtevajo. Ljudje zaspijo, zapustijo delovno mesto, so neučinkoviti itn.. Poleg tega se zgodi, da je uživalec pogosto na bolniški in tudi sicer ga vloga bolnika nekako omejuje pri delovnem angažmaju, vključno z uradnimi urami metadonskih programov, ki onemogočajo normalni delovni ritem.





Podobne težave nastopijo v šoli in veliko zasvojenih ne dokonča šolanja in delovnega usposabljanja.



Delovno okolje je najbolj občutljivo na stigmo uživanja droge in je najpogostejši vzrok za skrivanje le-te (ibid.). Večinoma uživalci svojo navado skrivajo, da jim uspe obdržati delovno mesto. Posluževati se morajo načinov uživanja, ki so bolj prikriti (npr. snifanje), vložiti morajo neznanske količine truda v ohranjanje normalnega videza in normalnega življenjskega ritma. Mnogi uživalci, ki so zaposleni živijo na dveh tirih, ki sta ostro ločena.



Slovenski uživalci (Flaker in sodelavci 1999) so poročali tudi o povsem običajnih delovnih karierah in o tem, da jim uspeva obdržati svoje delovno mesto. Nekaterim tudi uspeva zaključiti študij. Droga jih pri delu in študiju ne moti. To jim uspeva, če delajo samostojno, če na delovnem mestu ni večje kontrole oziroma, če je delo nezahtevno. Lahko tudi, da si delodajalci nekatere napake razlagajo drugače ali pa, da so delodajalci do njih tolerantni, kar velja še zlasti za ljudi, ki se že zdravijo. Ali pa, preprosto, imajo zaradi tega delodajalci določene koristi (npr .svojega delavca zaradi tega, ker se boji odpusta, bolj izkoriščajo).

as.mag. Vera Grebenc

Literatura:

Flaker, Vito in sodelavci (1999), Podobe uživanja heroina z vidika zmanjševanja škode. Socialno delo 38, 4-6: 341-395.

Lalić, Dražen, Nazor, Mirjana (1997), Narkomani: smrtopisi. Zagreb: Alinea.

Z denarno socialno pomočjo

se upravičencu za čas bivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenskih potreb v višini, ki omogoča preživetje (19.čl.), ko si ni sredstev za preživetje zagotoviti sam z delom.

Upravičenci do denarne socialne pomoči:

Do denarne socialne pomoči so upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu. (21.čl.)

Višina denarne pomoči znaša 43.522,00 sit, ki se usklajuje 1x letno ( februarja meseca) za tekoče leto.
V katerih primerih niste upravičeni do denarne socialne pomoči:

- če imate prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 24 minimalnih plač (kot premoženje se ne šteje stanovanje v katerem živite, osebno vozilo v vrednosti do višine 18. minimalnih plač );
- če sredstev za preživljanje nimate zaradi razlogov na katere bi lahko vplivali,
- če zavračate, se izogibate ali opuščate aktivnosti, ki bi lahko oz. lahko privedle do zaposlitve oz. do drugega načina izboljšanja socialnega položaja.
-
Nekateri od razlogov zaradi katerih niste upravičeni do pomoči: ste prekinili delovno razmerje na lastno željo, sporazumno, ste bili odpuščeni iz krivdnih razlogov, če niste prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, če se ne oglašate na zavodu, če zavrnete sklenitev ali se ne držite pogodbe o aktivnem reševanju svoje socialne problematike, če prestajate kazen zapora.


Koliko časa ste upravičeni do denarne pomoči

Denarna pomoč se dodeli za določen čas glede na okoliščine, ki so podlaga za dodelitev in določitev višine denarne socialne pomoči.
Dodeli se največ za obdobje treh mesecev. Če ostajajo okoliščine zaradi katerih ste bili upravičeni do denarne pomoči nespremenjene, se lahko denarna pomoč dodeli ponovno za obdobje šestih mesecev.
V izjemnih primerih (če zaradi starosti nad 60 let, bolezni ali invalidnosti ali drugih okoliščin ni mogoče pričakovati izboljšanja socialnega položaja) se denarna pomoč lahko dodeli za obdobje do največ enega leta.


Pravica do izredne denarne pomoči

Izredna denarna socialna pomoč se dodeli, če se ugotovi, da je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla oz. ne more vplivati, materialno ogrožena.
Pravico do izredne denarne pomoči lahko uveljavljate, če izpolnjujete pogoje za pridobitev redne denarne pomoči. Tudi v primeru, ko prejemate redno denarno pomoč, lahko v izrednih primerih zaprosite za izredno pomoč, ko gre za obstoj izjemne materijalne stiske, na katero ne morete vplivati in ni nastala po vaši krivdi.


Izredna denarna pomoč se lahko dodeli:

- v enkratnem znesku, kadar gre za trenutno materialno ogroženost (enkratna izredna pomoč),
- ali za obdobje, za katero se dodeli denarna socialna pomoč, kadar center za socialno delo ugotovi, da gre za materialno ogroženost, ki bo trajala več kot dva meseca (izredna pomoč).


Kje uveljavljate pravico do denarne socialne pomoči?

Pravico uveljavljate na centru za socialno delo v občini stalnega bivališča.
Naslovi centrov za socialno delo:
V Kopru: Cankarjeva ulica 6, tel.: 05 663 45 50
V Izoli: Veluščkova 4, tel.: 05 641 80 61
V Portorožu: Obala 114, tel.: 05 67 12 300

DOKUMENTI, KI SO POTREBNI ZA UREDITEVSOCIALNE POMOČI

1. potrdilo o vpisu v evidenco brezposelnih pri zavodu za zaposlovanje,
2. potrdilo o skupnem gospodinjstvu,
3. potrdilo o katasterskem dohodku
4. druga dokazila

Kolikor niste prijavljeni na zavodu (zaradi zdravstvenih ali drugih utemeljenih razlogov), morate s CSO skleniti pogodbo o aktivnem reševanju socijalne problematike

Imeti morate tudi transakcijski račun, da vam denar lahko nakažejo.

Pridobitev denarne pomoči se ureja na pristojnem Centru za socialno
delo (občina stalnega prebivališča), tam lahko zaprosite tudi za izredno
denarno pomoč.(obrazci)

Denarne dajatve gredo upravičencu od prvega dne naslednjega meseca
po vložitvi zahtevka, razen v primerih, ko okoliščine zahtevajo takojšnje
izplačilo. Dajatve se praviloma izplačujejo v denarju, v utemeljenih primerih pa v naravi (bonih, naročilnicah, s plačilom računov ipd.)

Kolikor potrebujete pomoč pri urejanju redne ali izredne denarne pomoči
oz. druge informacije v zvezi z urejanjem problemov, ki so neposredno ali posredno povezani z rabo drog, nas pokličite na sledečo telefonsko številko:
(05) 626 00 11. Dosegljivi smo vsak delovnik od 8.00 do 14.00 ure. Na vašo
željo vas bomo na naslove pomoči tudi spremljali.

Pripravila:
Mirjam Žnidarčič, dipl.soc.del.

13 let je od tega,

ko so v Sloveniji začeli uvajati metadon v zdravljenje odvisnosti od opijatov. V vseh teh letih se metadona drži precej negativen "image". Pri tem ima zdravstvo, ki očitno ni znalo odločno postaviti meje svojih kompetenc v odnosu do politike, pomembno vlogo. Poleg pogosto nepreverjenega in senzacionalističnega medijskega poročanja, gre delež zaslug za tako stanje pripisati tudi nekaterim sedanjim in bivšim uporabnikom tega zdravila. Enega takšnih biserov dezinformiranja sem zasledil v eni od številk Mandrača. V članku "Metadon- himna mladosti" nam T. K. predstavi znanost osebne izkušnje, na kratko: Moja pot = Prava pot.
Rad bi odgovoril na nekaj njenih navedb.

Avtorica članka krivi metadon za smrt mladega Izolčana in pri tem ne loči med nevarnostjo same substance in nevarnostjo, ki izhaja iz nepoznavanja količine zaužitega zdravila. Mešanje metadona s sokom namreč posamezniku, ki je do metadona prišel na črnem trgu, onemogoča varno doziranje. Metadon v tabletah, ki so jih ukinili prav zaradi domneve o namenu preprodaje le teh, bi to nevarnost odpravil. Poleg tega avtorica ne omenja tudi morebitnih drugih razlogov oz. okoliščin, ki so lahko botrovale tragičnemu dogodku.

Avtorica med drugim navaja, da metadon ni zdravilo temveč potuha. To naj bi, kot navaja v nadaljevanju, menilo vedno večje število posameznikov. Predpisovali naj bi ga nediferencirano, z edino težnjo ustvarjanja dobička. Navedel bom zgolj nekaj dejstev, ki se s tem ne skladajo.

Metadonsko zdravljenje lahko poteka v različnih oblikah in ga zdravnik prilagodi individualnim potrebam uporabnika drog.
- kratkotrajna detoksikacija (stabilizacija in zmanjševanje odmerka v enem mesecu)
- dolgotrajna detoksikacija (več kot en mesec)
- kratkotrajni vzdrževalni program (stabilno predpisovanje odmerkov v času do 6 mesecev)
- dolgotrajni vzdrževalni program (več kot 6 mesecev)

Laična javnost običajno metadonski program enači s slednjim, zato nekaj besed v zvezi s tem. Izhodišče za kritike take vrste obravnave je predpostavka, da je edina prava pot abstinenca. Ta predpostavka pa se je, sledeč različnim raziskavam, pokazala kot nerealna. Dejstvo je, da programi, ki postavljajo abstinenco kot predpogoj za vključitev uporabnika v program obravnave, dosežejo le manjši del uživalcev. Posledica je marginalizacija velike skupine uživalcev. Slednje pa je problematično že zgolj z vidika preprečevanja poškodb zdravja, posebej še v času aidsa. Poleg tega je tako pogojevanje pomoči vprašljivo tudi z vidika človekovih pravic. Zavedanje tega dejstva je med drugim razvidno tudi iz ciljev novega Nacionalnega programa na področju drog. Tako si Nacionalni program kot enega temeljnih ciljev zastavlja vključitev čim večjega števila uporabnikov drog, kar predpostavlja različnost in dostopnost programov obravnave.
Metadonski program, ki je v osnovi naravnan nizkopražno, je izjemno pomemben predvsem z vidika preprečevanja socijalnih in zdravstvenih tveganj, v zvezi z rabo drog. Tako lahka dostopnost programa kot tudi njegova vsebina (ki je nikakor ne gre reducirati zgolj na odmerjanje in razdeljevanje metadonske solucije) prispevata k zmanjševanju tveganja za okužbo z virusi HIV in hepatitisov, preprečevanju drugih zdravstvenih težav, smrtnosti, obenem pa program deluje tudi v smeri pospeševanja psihosocialne in zdravstvene rehabilitacije ter nenazadnje, v smeri zmanjševanja kriminalitete. Poleg tega pa je, kot kažejo raziskave, stroškovno učinkovit, zato ga priporočajo vse pomembnejše strokovne organizacije in združenja v svetu, ki delujejo na področju zdravljenja odvisnosti.

Ko berem prispevek, se ne morem izogniti misli, da je imela avtorica teksta glede metadona očitno prevelika pričakovanja. Dejstvo je namreč, da metadon ni univerzalni prinašalec sreče in ne predstavlja poti k zveličanju (vsaj direktne ne). Kot vsako drugo zdravilo ima svoje prednosti in slabosti. V članku je metadon označen kot državna droga. Zamenjal naj bi le eno odvisnost za drugo. Sicer postavitev enačaja med metadon in heroin ni povsem napačna. Vendar pa je iz te primerjave razvidno nekaj, česar kritiki metadonske terapije očitno ne sprevidijo, t.j., da problem heroina v veliki meri izhaja iz njegovega ilegalnega statusa in ne iz njegovih farmakoloških lastnostih. Prva pomembna prednost, ki izhaja iz farmakoloških lastnosti metadona, je v tem, da ne povzroča evforije ali vznesenosti. Druga pa, da ima daljšo razpolovno dobo. Slednja je posebej pomembna zato, ker omogoča jemanje enodnevnega odmerka. Ta lastnost samo odvajanje od metadona (kolikor to primerjamo z odvajanjem od heroina) sorazmerno podaljša, a na srečo tudi ublaži.

Kot omenjeno, se mi zdi problematično predvsem avtoričino posploševanje subjektivnega doživljanja ter poenostavljanje in zagovarjanje »edine prave poti«. V tekstu namreč krivi metadon za depresije, pasivnost, gube žalosti in čustveno otopelost. V nasprotju z avtorico, bi znali številni uporabniki metadona, ki živijo povsem običajno življenje, ki delajo, imajo družine in niso po ničemer prepoznavni ali ločljivi od okolice, povedati čisto drugačno zgodbo. Seveda ima marsikdo žalosten izraz na obrazu, vendar gre razlog za to iskati drugje, poleg drugega v dejstvu, da so uporabniki metadonske terapije zaradi odziva moralne večine (predsodkov, iracionalnih strahov), primorani v prekrivanje svojega zdravstvenega stanja.

Sistem razdeljevanje metadona seveda ni idealen. V zvezi s tem se s posameznimi navedbami v prispevku strinjam. Menim le, da je njihova izpeljava slaba, površna. Poleg tega ne morem razumeti avtoričinega vehementnega zavračanja drugih programov zmanjševanja škode. Tudi če pristanemo na to, da so terapevtske skupnosti edine učinkovite pri zdravljenju odvisnosti, je vsekakor v interesu vseh, da pridejo uporabniki tja v čim boljšem zdravstvenem stanju. Še tako dobra terapevtska skupnost namreč ne pomaga v primeru HIV okužbe. Pri zagovornikih Don Pierina ima človek dostikrat občutek, da jih ostali programi pomoči uporabnikom drog nekako ogrožajo. Nevarnost vidijo tudi v vsakem liberalnejšem premiku v politiki do drog. Namesto tega stremijo k uveljavitvi reka, kar je za mene neprimerno, nemoralno - mora biti tebi prepovedano. Simptomatično je tudi označevanje uporabnikov drog z zombiji ( izraz uporablja Don Pierino Gemini). Take označbe povedo le malo oz. nič o ljudeh, ki med drugim uporabljajo tudi metadon, veliko več pa o nestrpnem in nerazumevajočem odnosu tistih, ki take označbe producirajo. Tak odnos zato gotovo ne more prispevati k razvpitemu cilju reintegracije uporabnikov drog. Nasprotno, prispeva le k poglabljanju socialne izključenosti uporabnikov drog, k njihovi stigmatizaciji in vzdrževanju stereotipnih predstav o ljudeh, ki uživajo droge.

Skratka, živeti z metadonom je daleč od tragedije, ni človekov ideal, je pa včasih najboljša solucija. V razmislek avtorici, to kar »bistro oko« vidi, naj glava malo bolje razmisli.
za Društvo Svit
Samo Novakovič

JE UPORABNIK DROG BOLNIK, KRIMINALEC ALI OPOREČNIK?

Z uporabniki drog se svet ukvarja kot z živalmi: opazuje jih, jim postavlja vprašanja, zastavlja naloge, ocenjuje, kaznuje in popravlja. Možnost, da bi t.i. narkomani sami ugotovili, kaj se dogaja v njihovih telesih in njihovem okolju, jim je v resnici odvzeta, kar ne le slabša kakovost njihovega življenja temveč jih tudi življensko ogroža. Čeprav je odvisnost od psihotropnih substanc, tako po mednarodnih kot nacionalnih uradnih klasifikacijah, huda bolezen, se do narkomanov oblast in drugo okolje obnaša predvsem kot do kriminalcev. In simptomatično skoraj nihče tega ne opazi, čeprav je tako očitno. Obenem pa medicina za to bolezen nima jasne terapije, oziroma si lahko vsak zdravnik in sploh vsak, ki se mu to da početi in/ali vidi v tem dobiček zase, izumi svojo in jo prodaja.

Deli in vladaj

Kazensko pravo in stigma uspeta uporabnika drog osamiti, ga zapreti v geto, zaprto skupino, ki jo sredobežne družbene sile potisnejo na sam rob družbe, kjer je le malo možnosti za preživetje.

Razslojenost je bila vselej lastnost družbenih ureditev: divide et impera, deli in vladaj je temeljno strateško pravilo vsake oblasti. Podrejene gre razdeliti na toliko skupin, kolikor je potrebno, da jih privilegirana manjšina lahko nadzoruje in izkorišča. Tako je bilo vse doslej in ni razloga, da bi o sedanjosti mislili drugače. Nasprotno: človek se boljša v vseh tehnologijah, tudi v tehnologiji vladanja. In dokler bo veljala vera v tehnologije, bo tako tudi ostalo. S tehnikami, ki so vse produktivnejše in samodejnejše, je vse več ljudi odvečnih in odvečen človek je nadležno in nevarno breme. Zato obstaja bogata ponudba skupin odvečnih, ki se še med seboj postrani gledajo, tako da je družbeni rob čimbolj razcefran in brez zavesti o istovrstnih problemih in istemu zatiralcu. Nesposoben skupnega boja za emancipacijo, prepuščen vsakovrstnemu instrumentaliziranju v politične in druge namene.
Že učinek in distribucija raznih drog povzroča ločeno druženje uporabnikov drog. Pri tem je zanimivo, da alkohol, čeprav legalna droga, najbolj ogroža druge, medtem ko uživlec heroina nikogar resno ne ogroža razen sebe.

Vojna proti drogam

Gospostvo z »vojno proti drogam«, ki je dejansko vojna proti odvečnim, skrbi za ozek krog ponudnikov, s čemer to strategijo učinkovito nadzoruje. Kot pravi T. Szasz »je moderna država politični aparat, ki ima monopol nad vojno, »izbira si sovražnike, ki jim napove vojno in vleče dobičke iz posla.«

Vojna proti drogam traja že skoraj sto let. Leta 1914 je namreč znan Harrison Narcoric act v ZDA prepovedal prodajo opiatov in kokaina. Danes se večini zdi, da je prohibicija utemeljena s škodo, ki jo povzročajo “zadeti ljudje” drugim, vendar to nikoli ni bilo niti sistematično preverjano, kaj šele dokazano. Ravno tako ni dokazov, da se s prepovedjo in nadzorom to škodo zmanjšuje. Vse več dejstev priča o tem, da je ravno obratno. Trditev, da je pri uživanju “nevarnih” drog potrebna državna zaščita medtem ko npr. pred nevarnimi idejami ne, ni prepričljiva. Poleg tega je definicija nevarnosti odvisna predvsem od vsakokratne politične ureditve. V zgoovini poznamo zelo mnogo prepovedanih stvari in še danes so iste stvari ponekod prepovedane, drugje pa normalno živijo z njimi. Že obstoj t.i. industrije odnosov z javnostjo, ki je dejansko industrija oblikovanja javnega mnenja, je dokaz moči idej. Zato je za ravnanjem držav, ko si te jemljejo pravico nadzora nad snovmi, ki vplivajo na mišljenje in čustvovanje, očiten namen podrediti državljane, ki tako do smrti niso odrasli, medtem ko so z dolžnostmi in odgovornostjo bistveno bolj radodarne. Pod izgovorom omejevanja družbene škode, zelo pogosto povzročajo ravno nasprotni učinek. Če bi ta nadzor odpravili, bi postal odvečen gigantski aparat zatiranja, ki se zdaj s tem ukvarja in stotine milijard dolarjev vsako leto, bi spremenilo lastnika. Ta se temu seveda upira.

Odvisnost – družbena podzavest

Učinki marginalizacije onemogočajo uporabnikom drog sodelovanje pri raziskovanju svojega položaja in poskusih emancipacije. Stigma, ki je večidel vihanje nosu služabnika nad še nižjim služabnikom, pa to še povečuje. Mnenje/beseda t.i. odvisnika je vnaprej deskreditirano, dopuščeno je le posipanje s pepelom, ki odgovarja prevladujoči mitični zgodbi o drogi in uporabnikih drog.

Znano pravilo, najprej pometi pred svojim pragom, kar z drugimi besedami pomeni, išči krivca najprej v sebi, je simptomatično. Družba te je vzgojila, reklamacije pa naj izdelek naslovi sam nase. Prav zanimivo je, da vedo največ povedati o odvisnosti ljudje, ki nikoli niso bili odvisni. Seveda le od snovi ali dejavnosti, za katero so strokovnjaki. Kajti odvisnost je lastnost človeka, zato smo odvisni vsi, le da ne o istega in učinki niso pri vseh enako vidni in nimajo vsi še hipoteke stigme na sebi, zato se da z njimi lažje živeti. Tako se pod vsemi temi pritiski ustvarja povsem izkrivljena slika o tem fenomenu, nepretočnost informacij onemogoča iskanje stičnih točk med raznimi oblikami odvisnosti, vse skupaj pa gre v korist nespremenjenega stanja, ki je pogoj za obstoj sedanjega gospostva. Eni morajo na edinem planetu živeti z dolarjem ali manj na dan, drugi pa z milijonarskimi privilegiji. Če bi množica teh, ki se skrivajo po raznih kotih dvignila glavo in se zavedla svoje zatiranosti, tega, da je predvsem žrtev in ne krvnik ter dejanskega ozadja takšne »urejenosti«, bi bila zamajana tla oblasti. Uradne statistike oz. točneje, njihova večinska interpretacija, opisanega stanja seveda ne odraža. Kapitalizem je star sistem, na to kaže že stalno sklicevanje ameriškega predsenika na boga, kar ni zanemarljiv simptom. Verska strpnost, katere zagovornik sem tudi sam, še ne pomeni odobravanja tisočletja starih oblik vplivanja na ljudi, ki izkoriščajo človekov strah pred paradoksom smrti.

Državni teror kapitalizma


O tem, za kakšno stopnjo državnega terorja gre, priča dejstvo, da se na vsaki bencinski črpalki in kiosku prodaja velike papirčke za zvijanje džointov, torej gre za proizvod množičnega povpraševanja in kupci so zato žrtve množičnega terorja. To, da policija pri travi ni tako rigorozna, to dejstvo še potrjuje. Ne slepimo se, s tem, ko te lahko pritisnejo ali ne, je dano organom prisile mogočno orožje: če si nadležen zaradi česarkoli, kar ti ne morejo prepovedati, te lahko preganjajo zaradi trave. Spomnimo se tudi Clintonovega in Bavčarjevega zagovora ob vprašanju o uživanju prepovedanega dima: »Nisem inhaliral.« Toliko je torej tega materiala, da ga očitno lahko dobijo v usta tudi takšni ljudje in zanimivo je, da se lahko zaščitijo le tako, da “ne inhalirajo”. Droge so na svetu in to tako kanabis kot opijati že tisočletja. Znano je, da je njihovo ustrezno uživanje lahko tudi koristno. Sedanji represivni politiki pa ne uspeva niti zmanjšati njihove »zlorabe«, kaj šele odpraviti jo. Poseben problem predstavlja prepoved prostega pretoka informacij. Zaradi prepovedi in strahu, so dostopne le strogo filtrirane, »strokovne« informacije. Informacija pa je edino orožje človeka v boju zoper zlo. Informirati pomeni postaviti v formo, oblikovati, dati pomen bitju, stvari, dogodku, dejanju. Dati pravo obliko pa je mogoče šele, ko vemo, kako je prišlo do napačne. In brez vedenja (produkcije/prenosa) ter stalne ponudbe drog, je koristna uporaba nemogoča.




Mit svobodne volje


Se strinjamo z Nancy Reagan, ki je v smislu vojne proti drogam, lansirala slogan »Just say no,«? Je svet mogoče izboljšati z dejanji žena mogočnikov, naslednic tistih, ki so ob praznikih pekle kolačke in jih z nasmehom delile po zaporih v časih Jeana Geneta? Je to mogoče z marxovim razrednim bojem proti ljudem, ki pod parolo »za boljši jutri« usmerjajo svet v svoj žep in se ne brigajo za tiste, ki padejo mimo, v drek, ampak jim pritisnejo pečat »odvečno« in jim pomagajo, da se razgradijo še hitreje kot bi se po naravni poti? Je to mogoče s tehniko? Je občutek nemoči nemočnih in samozadovoljstvo redkih, ob nepreglednem brbotajočem morju milijard človeških teles in misli, živega hardweara in softweara, utemeljen ali privzgojen? Je mogoča skupna akcija ljudi še za kaj drugega, kot za akumulacijo kapitala in njegovo trošenje? Je več lačnih danes, ali pred industrijsko revolucijo? Je nujno podleči slepim silam naravne selekcije turbo kapitalizma, ali je mogoče razum uporabiti še za kaj drugega, kot je proizvodnja sladkorja in oddajanje medu zaslužnim za to godljo? Skratka: je človek sposoben vplivati na svojo osebno in družbeno usodo?


Pred dvesto leti je bilo razmerje med najrevnejšo in najbogatejšo državo 1:5, zdaj je 1:75. Kot vse kaže, seveda ne le ta podatek, se situacija s kapitalizmom lahko le slabša. Množična raba drog in njihova škodljiva uporaba, spominja na neodpornost monokultur v kmetijstvu, ki so se, ob udaru bolezni, same nesposobne zaščititi. In kdo naj pomaga nam, človeštvu, če uporabljamo daleč največ energije za medsebojni boj? V nasprotju z večinsko, še vedno razsvetljensko miselnostjo, je človek nesposoben iznajti formulo za odpravo zla. Moč volje, ki naj bi bila sposobna, če se le malo potrudi, česarkoli, je mit, ki koristi redkim. Tem stvari laufajo naključno, ta mit pa jim pomaga ohranjati pridobljene privilegije z izgovorom, da je to njihova posebna sposobnost. Pogosta pripomba, da bi tudi drugim laufalo, če bi se le potrudili, preprosto ne drži. V vsakem tekmovanju je nekdo zadnji in prvi je seveda bistveno bolj stimuliran. Ni pa nujno, da se gremo mesebojno tekmo smrti do te mere, da smo ogroženi vsi. Zdi se, da je možna rešitev v transparentnosti, preglednosti oblasti in možnosti dostopa ne le do informacij, ampak tudi do medijskih sredstev, ki jih kapitalizem mnogo uspešneje monopolizira kot jih je socializem.




Krivda

Parlamentarna demokracija ni nikoli delovala dobro in deluje vse slabše, ker je struktura človeške družbe vse bolj zapletena. Tega trenda ne dohaja tehnologija, še manj pa čustveno bitje, kot je človek. Pod pritiskom neštetih prepovedi in odvzetega časa in možnosti, za zadovoljevanje svojih potreb, nastaja ogromna družbena škoda, rezultat so bolni in mrtvi za posledicami psihičnih in psihosomatskih bolezni. Dovolj težko je že tistim, ki so vtirjeni v »urejeno« družbo. Kako je šele tem, ki so bili slabo vpeljani in se jih zato še kaznuje? »Urejena« družba se obnaša filistrsko, kar je lepo razvidno iz navedenega dejstva o potrošnji trave. To, da država prepoveduje nekatere množične prakse (nekaterih družbenih skupin), je že znana, stara finta gospostva. Na ta način se ustvarja podložno miselnost, ki temelji na krivdi. Ta občutek, ki odvzame sposobnost obrambe, popade tistega, ki je pri taki praksi zasačen. Občutek krivde je “naraven” občutek, ki je vse redkeje uporabljen v koristen in pravičen namen. Če je deloval v majhnih človeških skupnostih, je za globalno družbo povsem neprimeren. Vsekakor ne zagotavlja pravičnosti ampak v zaklonu za njeno fantazmo izvaja servis kapitalu. Kviz »Najšibkejši člen« to nehote dokazuje. Le redko tekmovalci iz svoje sredine izločijo dejansko najšibkejši člen, tistega, ki je skupnosti najmanj koristil. Največkrat deluje “nevidna kemija”, nezavedni razlogi simpatije/antipatije, saj zaradi psihično zahtevne situacije, niso sposobni voditi statistike o dejanski vrednosti člena za skupnost. In življenje ni nič manj zahtevno. Zato tudi porota ne more biti nič bolj pravična in zato je na svetu, tako kot v tem kvizu: več krivic kot pravice. Do nastanka globalne družbe je to dejstvo ležalo na plečih outsiderskih, t.i. primitivnih kultur. Danes se nam že vrača v hrbet kot ekološka bomba, neznosna stresnost življenja, terorizem in različne anomalije. Pravil in prepovedi je že toliko, da jih je nemogoče upoštevati še »ta pridnim« in to hočemo rešiti tako, da proizvajamo nova pravila. Tako je zmeda seveda vedno večja. Mi pa se še vedno slepimo, da je temu tako zaradi grešnih (kozlov).

Srdjan Kumar

V Kopru, 15.11.2003

Nekoč

Nevzdržni nemir je prevzemal nadzor nad Leninim koščenim telesom, medtem ko je stala na ulici in se nestrpno prestopala iz noge na nogo. Mraz ji je grozeče lezel pod tanka oblačila in kožo. Ker ni vedela od kod se bo pojavil znanec, ki naj bi ji prinesel tisto kar je tako težko pričakovala, je pogledovala v obe smeri ulice na robu katere je stala. Njen prezgodaj postarani, bledi in upadli obraz, ki so ga razbrazdale vsakdanje skrbi in ga neurejeno zakrivali njeni nekoč svetleči lasje, zdaj povsem brez leska, je sklanjala navzdol, medtem ko je s svojimi na široko odprtimi žalostnimi očmi, ki jih je obkrožala temna prosojna koža, švigala sem in tja. Kljub nenehnim poskusom, nikakor ni mogla ustaviti hudega prestresanja, ki ji je v neustavljivih valovih napadalo in prevzemalo nadzor nad celotnim telesom. Oblečena je bila v star oguljen plašč, ki ji je segal do kolen in ji ohlapno visel iz drobnega telesa in katerega ovratnik si je z roko tiščala skupaj ter tako poskušala preprečiti hladnemu vetru, da bi ji še dodatno dražil od vročice razbolelo kožo. Z drugo roko, ki jo je imela v žepu stinjeno v pest je držala bankovec in si z njo hkrati stiskala plašč k telesu. Čeprav je bila mlado dekle, je že dolgo imela preveč drugih skrbi, da bi se ukvarjala s svojim videzom.

Bila je prezebla in neučakana, ker je že pred nekaj urami začela doživljati abstinenčno krizo, zaradi katere je občutila še veliko hujši mraz kot bi ga sicer. Zdaj ni mogla razmišljati o ničemer drugem razen o tem na kar je čakala. Samo to ji lahko pomaga, da se ji bo telo pomirilo, da jo bo nehalo tresti od ledenega mraza in popolne nemoči, samo to lahko prepreči ta neznosni mraz in pretresanje, samo to ji lahko ustavi krčevite bolečine in neustavljivo slabost.

Bila je mlada, premlada za vse kar ji je življenska usoda namenila. Nasilje jo je pognalo od doma, toda iz ene nesvobode je zbežala v drugo, za katero se je sprva zdelo, da predstavlja odrešitev. Le na ta način je uspela ubežati svojim težavam, le tako je neboleče poletavala nad vsemi in vsem. Moreči občutki in tesnoba, na videz nerešljivi problemi, nakopičen bes in številni strahovi so postali minljivi, ali vsaj prebavljivi v
trenutku, ko si je vbrizgala čudežno zdravilo. Zdravilo proti žalosti. Tesnobi in strahu. Bilo je prepozno, ko je spoznala, da so vsi tej občutki še veliko hujši ko je učinek zdravila popustil. Žalost je postala mogočnejša in vseobsegajoča. Telesni slabosti se je pridružila neustavljiva duševna bolečina, ki je prinašala vedno hujšo zagrenjenost in se spremenila v popolni obup. In z njim željo, da se nekega jutra ne bi več zbudila. Toda dokler se je vsak dan znova zbujala, je morala nekako preživeti.

Še ena dolga, predolga na pol prečuta noč, ko so se ji moreče sanje mešale z resnično slabostjo, hladnim potenjem in krčevito bolečimi udi, katerih silnega drhtenja mišic ni bilo mogoče nadzorovati. Ni vedela kje je meja med sanjami in resničnostjo, ločnica med prividi in konkretnostjo, kje se končuje silni strah in kje se začenja občutek krivde, ki sta ji dan za dnem, noč za nočjo družno razjedala dušo. Bila je preslabotna, da bi se branila pred strašljivimi napadi, za katere je bilo jasno, da ji bodo dokončno onemogočili ponovno zaspati in se tako izogniti nadalnjemu trpljenju. Predolga noč, ki je ni hotelo biti konca, ker je kriza nastopila že po nekaj urah nemirnega in rahlega spanca.

Hladen, že skoraj leden lepljivi pot, ki se ji je zlival po neznosno pekoči vročični koži se ji je vpijal v debelo majico, notranjost odeje in v rjuho, ki je bila že preveč mokra, da bi na njej še lahko ležala. Mrzla vlaga je postajala vedno bolj nevzdržna. Le ta je skupaj z mrazom dajala občutek tisočev drobnih, toda ostrih rezil, ki se zarezujejo v ranjene, že razbolele kožne pore. Kožne pore, ki jih je občutila kot nešteto živih in odprtih ran. Zaradi bolečega mraza si ni upala vstati izpod premočene odeje, čeprav bi se le tako lahko izognila vlagi, ki se je nabrala pod njo. Za hip je zadržala dih in se pripravila na boleči udarec mraza, ki je prodrl do njene kože ko je iz bližnje police potegnila brisače s katerimi si je obložila premočeno, premraženo in mrzlično pretresajoče se telo in se že naslednji hip spet močno zavila v odejo. S tresočima dlanema je pod odejo iskala suho površino blaga, da bi si vsaj malce segrela prezeblo, na dotik pa vročično in zato pretirano občutljivo ter vneto kožo. Že skoraj histerično je iskala kanček toplote, ki bi ji omogočila odrešilni spanec in preživetje. Toda kurja polt, spreletavanje srha in občutek razbolelosti kože so bili premočni, da bi vsaj za hip popustili svoj strašljivi ugriz. Ležala je skrčena kot bolna žival ter iskala položaj v katerem bi se vsaj malce segrela, v katerem bi neustavljivo drhtenje in neenakomerno potresavanje mišic vsaj malo popustila. Slabost ji je kakor nenapovedani ter neobvladljivi vihar potovala po telesu in vedno znova dosegala skrajne vrhove živčnih končičev. Kakor da bi ji nešteto drobnih žuželk lezlo pod razbolelo vročično kožo, ki je bila na dotik hkrati premražena in hkrati goreča. Z brisačami, ki jih je krčevito držala s tresočimi se rokami, si je brisala neustavljive curke potu, ki so se ji zlivali po premraženem telesu. Vsako sapico hladnega zraka, ki ji je pri tem uspela vdreti pod premočeno odejo, je občutila kot najhujši arktični vihar. Svoje bolno, slabotno in izčrpano telo je zavijala v odejo za katero je upala, da ji bo dala tisto življenjsko toploto, ki je njeno telo ni bilo več sposobno proizvesti. Nemogoče je bilo vedeti ali mraz vdira iz zunanjosti v notranjost, ali se nasprotno morda ne rojeva v njej in potuje navzven, ali mraz, ki ji hladi kožo morda ne prihaja iz globine njenega telesa.

Zakaj je kazen tako neusmiljena in strašljiva, se je spraševala, medtem ko je stala v hladnem in neprijaznem jutru na robu ulice, trepetala, se vedno bolj neučakano prestopala iz noge na nogo in se nervozno ozirala naokrog. Mimoidoča brezbrižnost, umikajoči, prezirljivi pogledi in nevidna stiska. Tudi najglasnejši klic na pomoč ne bi bil uslišan. Težko pričakovano zdravilo ni imelo vpliva na hudo osamljenost v kateri se je nenadoma znašla. Nikogar ni skrbelo zanjo. Nikogar ni zanimala njena zgodba. Tolažilne besede, poskus razumevanja in kanček sočutja so bile neizponljive želje. Sloni nikoli ne zapustijo člana svoje skupine v nevolji, niti za ceno svojih življenj. Nikoli. Vedno mu pomagajo ponovno vstati in nadaljevati pot. Pri njej pa so bili intenzivni občutki zapuščenosti in osamljenosti vedno prisotni, kljub temu, da jih je vedno bolj izpodrival neutolažljivi obup. Zapuščena v nemilosti usodne dokončnosti. Boleče spoznanje, ki pušča rane na človekovi duši. Ko so rane pregloboke, so navadno nezaceljive. Rane in brazgotine na rokah niso nič v primerjavi s tistimi na duši.
"Daj, daj, kje si? Pridi že! Ne morem več čakati, ne morem...", si je Lena sama pri sebi šepetaje ponavljala in vsako minuto občutila kot neskončno uro. Ko vsaj ne bi bilo tega ubijajočega mraza, je razmišljala. Mraza, ki daje konkretno obliko postopnemu umiranju. Vse bi bilo drugače, če ne bi bilo mraza. Dovolj, vsega imam dovolj. Tako ne gre več naprej. Nehat. Resnično moram nehat s tem. Ne prenesem več teh dolgih morečih noči, ne prenesem več vseh teh fizičnih bolečin, ne prenesem več tega neskončnega čakanja na tistih nekaj trenutkov ugodja in navidezne brezskrbnosti, ne prenesem več očitajočih pogledov in podcenjujočih opazk, ne prenesem več življenja, ki se ga vsak dan bolj bojim, si je govorila. Samo še danes, samo še tokrat, zato da si segrejem premraženo telo. Ničesar ne morem spreminjati, če me tako zebe. Mraza ne prenašam, ne morem zboleti v takem mrazu. To bi me ubilo. Mraz bi me ubil, če bi danes nehala, je že skoraj slišno šepetala, čeprav je ustnice komajda premikala. V prezeblih in trepetajočih nogah ji je zmanjkovalo moči, zato se je nekoliko premaknila in se z ramo naslonila na steno. Kljub temu pa je čakanje postajalo vedno bolj nevzdržno.

Za hip je zaprla oči. Strah. Strah pred tem, da je že prepozno. Strah pred tem, da so posledice premogočne, strah pred resnico, strah pred brezbrižnostjo drugih. Očitki in obsodbe, ki se prilepijo bolj kakor najmočnejše lepilo. Strah pred osamljenostjo in tesnobo. Obup. Strašljivi občutek krivde, da si nekje stopil na napačno, temačno, enosmerno in nepovratno vzdolžno pot. Ali je upanje res mrtvo? Je svoboda res prazna beseda?

Pa sem sposobna, sem sploh sposobna živeti tako kot vsi drugi ljudje, se je spet in spet spraševala. Kako je zavidala ljudem, ki se zjutraj zbudijo in začnejo živeti, res živeti. Ljudem, ki se jim dan ne začne s strahovi in tesnobo, ki se jim dan ne začne z neznosno slabotnostjo in slabim okusom v ustih, ki se jim dan ne začne z občutkom krivde, slabe vesti in sramu pred samim seboj, ki se jim dan ne začne s samospraševanjem o smislu lastnega obstoja in vsakodnevnega vztrajanja, ki se jim dan ne začne z mislijo na edino kar ti omogoča preživeti prihajajočega dne, ker tistega, ki pride za njim misli ne dosežejo. Edino upanje, ki ti med nepregledno množico laži še ostane je to, da se naslednje jutro ne boš več zbudil. Toda tega upanja nikoli ne ubesediš. To upanje ostaja skrito nekje globoko v ranjeni duši.

"Prekleto," je polglasno zaklela Lena, "kje je, ali je pozabil name? Jebe se njemu, da jaz čakam in trpim tu na mrazu! In namesto, da bi se zdaj obrnila in šla stran, sem ga prisiljena čakati. In on ve, da ga bom čakala, ne glede na to, koliko bo zamujal. Prekleto. In potem mu bom še dala denar! Prekleto, prekleto," si je ponavljala in se spet poskušala boljše zaviti v nepodloženi plašč, da bi se vsaj malce ogrela in tako pridobila še nekaj toplote za nadaljnje čakanje. Kdaj bo prišla pomlad? Kdaj bo prišla odrešujoča pomladna toplota, ki bo pregnala ta mrtvaški mraz? Kdaj bodo prileteli metulji s čarobnimi krili. Takrat bo vse drugače. Takrat bo morda upanje ponovno vzklilo. Takrat se bo življenje na novo rojevalo. Takrat bo svetloba skrajšala dolge mučne noči. Takrat bo prijetna toplota segrela njeno premaženo in razbolelo telo. Takrat bo vse drugače. To bo takrat, ko bo strahove in bolečine zamenjalo življenje. In takrat, ko zjutraj, ob prvih jutranjih zavedanjih ne bo več najprej preklela spoznanja in dejstva, da se je ponovno zbudila.

Andrejka Kolarič

Dvojna kazen

Naredila sem že veliko intervjujev, vendar že dolgo nihče na mene ni naredil takega vtisa kot dekle, ki je zdaj sedelo nasproti mene. Z njo me je spoznal prijatelj, ki že dolgo deluje v skupini, ki se ukvarja z zmanjševanjem škode zaradi uporabe drog in s pomočjo odvisnikom. Ko sem mu omenila, da bi rada pisala o tej problematiki in se lotila rušenja stereotipov, ki veljajo v družbi, je brez daljšega premisleka rekel, da moram spoznati Oljo in slišati njeno zgodbo. Tako sva se dogovorila za srečanje, če bo seveda tudi ona za to.

Že dolgo me neka življenjska zgodba ni tako globoko ganila, kakor prav njena. Pravzaprav ne vem zakaj. Morda prav zato, ker so te zgodbe ves čas prisotne med nami, vendar jih nikoli res ne slišimo, in zato ker te posameznike vedno obsojamo, nikoli jih pa res ne poslušamo. Nekaj, kar je tako blizu in hkrati tako zelo daleč. Po tistem, ko mi je sramežljivo in zadržano podala roko in jo takoj spet stisnila k telesu, se je vsedla nasproti kakor da bi hotela biti čimbolj nevidna in nemoteča za mene in okolico. Govorila je s tihim, sramežljivo omahljivim in nesigurnim glasom, ki se ji je občasno tudi zatresel, predvsem ko se je pogovor dotaknil posebno občutljivih dejstev in dogodkov. Sedeli sva na vrtu ob najbolj oddaljeni kavarniški mizici, do kamor niso segli glasovi redkih gostov ob šanku v notranjosti lokala. Skozi na stežaj odprta steklena vrata je do naju prodirala le komaj slišna glasba, pravzaprav le ritem nedoločljive melodije, vse druge mize okoli naju pa so bile prazne. Tako se nama ni bilo treba pogovarjati šepetaje in z neprijetnim občutkom, da bo še kdo drug poslušal najin pogovor. Nad nama je v močnem, toda toplem in prijetnem vetru šumela listnata krošnja velikega drevesa, ki je nudilo senco večjemu delu vrta.

Olja je bila visoko koščeno dekle, ki ji je manjkalo še nekaj let do tridesetih. Na nekoč izrazito lepem mladostnem obrazu, ki je bil zdaj upadel, bled in povsem nenaličen, je bilo videti sledi premnogih življenjskih izkušenj in odvečnih skrbi, ki bi jih bilo mogoče nekoliko prikriti s pomočjo kozmetike in posebne nege. Očitno pa se ona s svojim videzom ni niti najmanj obremenjevala. Njeni dolgi črni lasje brez leska so bili površno speti v čop, ki ji je postrani visel preko ramena. Oblečena je bila v preveliko in ohlapno tanko jakno in prav tako ohlapne ter široke temno zelene vojaške hlače z velikimi žepi na obeh straneh hlačnic, v katerih je izgledala še bolj koščena in drobna kot je v resnici bila. Dlani, katerih lepoto naravne oblikovanosti je motila le izsušena in popokana koža na njihovi zgornji strani, je nervozno in nemirno drgnila eno ob drugo, čeprav je že odkar sva se vsedli, v eni od njih držala cigaret. Očitno je bilo, da nikakor ni hotela biti vsiljiva, ali celó predrzna. Prav zato je ob mojem vprašanju glede naročila pijače najprej rekla, da ne bo nič pila, in šele po mojem vztrajanju sprejela ponudbo. In kljub temu, da nisem prav veliko starejša od nje, da spadam v generacijo, katerih večina posameznikov se je brez predsodkov pogosto zabavala ob kajenju marihuane in marsikdo od njih to še vedno počne, in kljub temu, da se tako po zunanjem videzu kot po načinu razmišljanja ter načinu življenja ne razlikujem prav dosti od nje, sem se morala precej potruditi in jo kar nekajkrat v toku najinega pogovora opomniti, da sva se že dogovorili, da se bova 'tikali'. Šele po dobri uri najinega pogovora je izgledalo, da je njena zadržana napetost nekoliko popustila in da se je v moji družbi malo bolj sprostila.

Po njeni, zaradi časovne omejenosti okrajšani pripovedi svoje zapletene življenjske zgodbe, v kateri so seveda izstopale izkušnje in dogodki, ki so jo zaradi njene čustvene nestabilnosti pripeljali do zdajšnjega načina življenja in v kateri so posebej izstopale predvsem težavne družinske razmere ter njen odnos s starši, sem se že toliko vživela v njeno situacijo, da sem izgubila tisto objektivno in nesentimentalno distanco, s katero naj bi se kot novinarka lotevala najrazličnejših obravnavanih tematik. Z drugimi besedami, izgubila sem nadzor nad svojimi čustvi.

"Olja, povej mi, kaj je pri vsem skupaj najhujše? Kaj tebe najbolj moti in kaj te je pri taki življenjski situaciji najbolj prizadelo? Skratka, kaj se ti zdijo tvoji najhujši problemi, seveda razen tistih vsakdanjih?", so iz mene neustavljivo vrela vprašanja, kakor da bi se bala, da je ne bom uspela vprašati vsega kar me je zanimalo, ali da si ne bom uspela narediti jasne predstave o vsem tem kar me je zanimalo. In to kljub temu, da sem se zavedala, da eno srečanje, da en, čeprav dolg pogovor, da mi ena zgodba še ne more dati jasnejše podobe, da sem se zavedala, da ne morem dobiti odgovorov na vsa tista vprašanja, ki so se mi že prej, pa tudi sproti porajala.

Ko sem končno utihnila, je Olja s pogledom najprej obkrožila okolico, potem pa ga uprla v mizo in v svojo roko, naslonjeno na mizo, v kateri je držala cigaret. Zatem je iz njega globoko vdihnila dim, bila nekaj trenutkov povsem tiho, kakor da bi sama pri sebi razmišljala in se odločala kaj naj mi odgovori, kaj je tisto kar njo še posebej mori, potem pa ne da bi dvignila pogled od mize tiho zavzdihnila in rekla: "Ne vem, če to velja in drži pri vseh, toda zame je pri vsem skupaj najhujše to kar doživiš od ljudi. Ja," je zdaj že bolj prepričano in odločno rekla, kakor da bi se pravzaprav šele zdaj, ko je to tudi ubesedila in na glas spregovorila, odločila, da je to pravi odgovor na moje vprašanje, "če verjameš ali ne, najhujše pri vsem skupaj so ljudje. Ja, najbolj boleč je odnos, ki ga imajo ljudje do tebe. Tako tisti najbližji, svojci in prijatelji, kot sosedje, sodelavci, znanci, naključni sogovorniki in vsi ostali s katerimi tako ali drugače prihajaš v stik. Njihovi očitajoči in prezirljivi pogledi, njihove glasne, prikrite ali zahrbtne obsodbe, žaljive opazke, podcenjujoče in poniževalne izjave in odnos, njihove moralistične ocene, njihovi izrečeni in neizrečeni očitki in obsodbe, njihovo moralizirajoče zgražanje in namerno kazanje njihovega fizičnega ter moralnega odpora, njihova brezčutna netolerantnost in odklonilno vedenje, njihova nepripravljenost za poslušanje, za poskus razumevanja ali zaupanja, nepripravljenost sprejemanja posameznika kot celovitega človeka, kot človeka, ki ima morda tudi dobre lastnosti in sposobnosti, izključevanje teh ljudi iz njihovega vrednostnega sistema 'normalnosti', njihovo odrekanje vsakršnih pravic tem ljudem, njihove zlonamerne sodbe in pripombe, posmehljivost in pomanjkanje sočutja, njihove zlobne obrekljive in izmišljene zgodbice, njihovi nepremostljivi, neuničljivi in globoki predsodki, najpogosteje neupravičena sumničenja, dvomljivost in nezaupljivost, in v najboljšem primeru njihovo 'prijateljsko' očitanje, svetovanje in pridiganje, pokroviteljsko pomilovanje in pogojujoče usmiljenje," je s povsem umirjenim glasom, v katerem je bilo občutiti nekakšno sprijaznjenost in vdanost, počasi in z enakomernimi presledki naštevala vse o čemer je očitno že večkrat razmišljala in kar je najverjetneje tudi sama doživela. Potem je zaprla oči in miže dokončala naštevanje, kakor da bi se ji po vsem naštetem pri sami sebi utrdilo že prej omenjeno prepričanje, ki ga je zdaj tudi meni ponovno potrdila: "Ja, najhujše in najbolj boleče je to, kar doživljaš in doživiš od ljudi," je spregovorila z vedno bolj tresočim se glasom, ki je napovedoval skorajšnji jok. Ker pred mano ni hotela jokati, je utihnila, odprla oči in pogledala vstran, v daljavo proti grmovju, ki je obkrožalo kavarniški vrt in najbrž požirala solze, ki so se ji nabirale v očeh.

Čeprav sem si približno predstavljala o čem mi govori, si vendarle nisem mislila, da lahko to tako boleče vpliva na človeka. Ne vem zakaj, sem bila prepričana, da se ljudje, ko postanejo odvisniki, nehajo sekirati za svojo okolico, za mnenja in odnos, ki ga imajo ljudje do njih. Da nehajo biti občutljivi, da njihova čustva otopijo do te mere, da jih prav nič več ne zanima ali prizadene, da postanejo imuni na vse tisto, kar si drugi mislijo, kar drugi govorijo in kakšen odnos imajo do njih. Mislila sem, da če bi to res vplivalo nanje, da bi situacijo in stvari poskusili spremeniti.

"Ali ne misliš, da je za tak odnos ljudi in družbe, predvsem za nezaupljivost, krivda vsaj nekoliko tudi tvoja, ali če že ne tvoja, če se izognem nepravičnemu posploševanju, pa vsaj krivda nekaterih posameznih odvisnikov," sem jo previdno vprašala, ker sem se bala, da bo vprašanje delovalo kot tipičen očitek.

Kljub temu, da je pravkar komajda preprečila, da bi se razjokala, si tokrat za razmislek ni vzela toliko časa kot prej, ampak je na zastavljeno, nekoliko izzivalno in polemično vprašanje takoj odgovorila: "Seveda sem za to kar počnem in za to kar sem postala kriva sama, toda že to kar doživljam sama pri sebi je dovolj velika kazen, dovolj velik problem, dovoljšnja borba in težava, vse drugo kar doživiš in doživljaš od drugih ljudi je samo še dodatna in najpogosteje neupravičena kazen, ki si je nisi zaslužil. Ne le, da so zanje povsem nepomembna ozadja, razlogi in okoliščine, ki so pogojevale in pripeljale nekoga do odvisnosti, ne le da jih ne zanimajo pozitivne lastnosti, sposobnosti, znanje, morebitni dosežki, delo in delovanje takega človeka, in ne le da jih ne zanima morebitni trud in prizadevanja nekoga, ki poskuša svoje življenje spremeniti, zanje ne pomeni prav nič niti če ga ta človek tudi res uspe spremeniti. Ko enkrat padeš v mlinsko kolesje, ki te zagrabi, se nikoli več ne rešiš iz njega, nikoli več se ne rešiš zaznamovanosti, ki si jo nekje spotoma dobil od ljudi. Četudi se trudiš in v spremembe vlagaš veliko več kot drugi, je to povsem nepomembno ob dejstvu, da si bil 'zaznamovan'. Za ljudi je vsak trud zaman. Četudi bi v svojem življenju zdaj karkoli spremenila, četudi bi nehala z drogo, četudi bi se trudila in si močno prizadevala zato, da bi bilo moje življenje drugačno, bi za druge, ali vsaj za večino drugih za vedno ostala samo zasvojenka, na katero se ni za zanašati, ki ji ne gre zaupati, ki ima lahko samo slabe lastnosti in nikakor tudi kakšne dobre lastnosti in sposobnosti. Nikoli se ne bi rešila sumničavih pogledov, zahrbtnega šepetanja, zlobnega obrekovanja in govoric, nenehnih dvoumnih, navidez naključnih ter dvomečih in sumničavih vprašanj, nezaupljivosti, izrečenih ali neizrečenih očitkov in obsodb, vnaprej pripravljenih odklonilnih odgovorov in neponujenih ali odvzetih možnosti. Tudi zato nimam volje, da bi karkoli spremenila, ker se zavedam, da sem svoje življenje dokončno zapečatila. Da sem v očeh drugih ljudi odpisana, da sem izgubljeni primer, da sem dokončno zaznamovana, da so me obsodili in da nikoli ne bom mogla dobiti milejše kazni ali oprostitve kazni, ne glede na to kako zelo se bom trudila in se potrudila za spremembe in ne glede na to, koliko časa bo od teh sprememb minilo. Ljudje so me odpisali, zanje sem manjvredna ali celo ničvredna, zakaj bi se torej sploh trudila," mi je s ciničnim prizvokom z vprašanjem odgovorila na moje pomisleke.

"Saj življenja ne spreminjaš zaradi drugih, temveč zaradi same sebe. Zakaj bi naj obupala zaradi drugih ljudi, zaradi svoje okolice, če pa bi sprememba dobro vplivala na tebe in tvoje življenje? Ali ni morda to samo nekakšen izgovor zato, da ničesar ne narediš," sem jo dvomeče vprašala.

"Hja, po svoje imaš prav, toda ali si kdaj pomislila kako zelo smo odvisni od drugih ljudi? Verjemi, da pri tem ne gre samo za neke zlonamerne, plehke in obrekljive govorice, temveč gre za neprimerno hujše stvari od govoric, gre za obsodbe, ki se nerešljivo prilepijo na tebe in te nikoli več ne spustijo. Pri tem ne gre samo zato, da te nekdanji prijatelji in znanci ignorirajo in se obračajo stran, ko te srečajo, da se ljudje obračajo za tabo, ali da za tvojim hrbtom šepetajo in se skupaj zgražajo, zato da se te večina ljudi na široko izogiba, čeprav te za hrbtom obrekujejo in obsojajo, vse to niti ne bi bilo najhujše. Najhujše kar doživljaš je to, da nikoli več nihče ne verjame v tebe, da ti nihče več nikoli ne zaupa, da je vsakršno zaupanje nepovratno izgubljeno, da ti nihče več ne ponudi nobene možnosti, da si že vnaprej etiketiran kot nezanesljiv in nesposoben, da so predsodki močnejši kakor vsakršen trud, prizadevanje in vložena volja. Ne gre samo za izgubljeno družabno življenje, temveč za možnosti za preživetje, za delo in kvaliteto življenja. Večina vrat ostane za tebe zaprtih, vsaka stvar je za tebe otežena, vsaka možnost že vnaprej onemogočena. Spomin ljudi se ne ukvarja s tvojimi dobrimi lastnostmi, ali morda s tvojimi dobrimi deli ali stvaritvami, spomin ljudi se vedno ukvarja samo z negativnimi in slabimi stranmi posameznika. Torej, karkoli bi že poskusila narediti in kolikorkoli bi mi to tudi uspelo, bi se vedno znova morala boriti, se opravičevati, se sprijazniti s stalnimi porazi, neuspešno trkati na zaprta vrata, se vnaprej sprijazniti s tem, da za mene ni možnosti, ker bodo ljudje v mene vedno samo dvomili," je rekla in se za trenutek ustavila, kakor da je zaključila s pripovedovanjem, čeprav se mi je zdelo, da bi lahko o tem še veliko povedala. Opazila sem, da poskuša govoriti neprizadeto, kakor da govori o povsem vsakdanjih rečeh, čeprav so njene roke in njene oči, medtem ko je to pripovedovala, kazale njena resnična čustva.

Ker nisem vedela kaj naj rečem, in zato tudi jaz brez besed bolščala v njene dlani, je po nekaj trenutkih mučne tišine nadaljevala: "Si lahko predstavljaš kazen, ki jo moraš trpeti in preživljati celo življenje, čeprav pravzaprav nikoli nisi nikomur storil nič slabega, čeprav nisi naredil nobenega kaznivega dejanja, čeprav si se dolgo moral boriti z vsakim dnem posebej, s samim seboj in celotnim svetom, čeprav moraš v nekem trenutku življenje zastaviti povsem na novo iz slabšega kot ničesar, čeprav nihče ne ve, kako zelo si se trudil in si prizadeval, da bi bilo drugače? Si predstavljaš, da je tvoje življenje dokončno zapečateno in nepovratno zaznamovano, da ti nikoli več nihče ne zaupa in ne priznava nobene tvoje dobre lastnosti ali sposobnosti, ampak v tebi vsi vidijo samo eno stvar, čeprav te ljudje sploh ne poznajo in te niti ne poskušajo spoznati, čeprav ne poznajo tvoje življenjske zgodbe in jih le ta niti ne zanima? Si predstavljaš, da ljudje v tebi vidijo samo eno, da posplošijo vse tvoje lastnosti, sposobnosti, tvoje življenje in tebe v celoti samo pod eno obsodbo in etiketo? Si predstavljaš, da si osovražen in da ostaneš vedno predmet zgražanja, čeprav nikomur nisi naredil nič slabega in čeprav te nihče pravzaprav sploh ne pozna, če pa te že pozna, pozabi na vse dobro v zvezi s tabo, zanika ali ti odreče vsakršno pozitivno stran, ampak te označi le kot odvisnika? Si predstavljaš, da iznenada nihče več ne opazi in ne upošteva tvojih dobrih lastnosti, tvojih sposobnosti, niti tvojega nekdanjega dela in delovanja, tvojega truda, sploh ničesar drugega kot to, da si odvisnik, kar za večino itak pomeni, da si ničvrednež? Tvoja osebnost, tvoje sposobnosti in lastnosti se omejijo samo na to oznako, samo na to lastnost. In te nikoli več ne izgubiš. To je obsodba in doživljenjska ječa, ki si si jo postavil najprej sam, dokončno pa te v njo zaprejo drugi in vržejo stran ključ od vrat. In kolikorkoli modrujemo, da je življenje posameznika odvisno samo od njega samega, pa to ni povsem res, saj je prav od drugih ljudi odvisno tvoje družabno in družbeno življenje, tvoje delo in delovanje ter tvoje življenje nasploh." Ko je končala in utihnila, je prijela kozarec in naredila dolg požirek pijače. Izgledalo je, da so se ji že dolgo nabirale misli, ki jih ni imela komu povedati. Kljub njeni navidezni mirnosti, je bilo očitno, da jo te stvari zelo morijo in da o njih pogosto razmišlja.

Ker njenega pripovedovanja nisem hotela prekinjati, sem počakala, da ga je sama prekinila, da je povedala večino tistega kar ji je neizpovedanega ležalo na duši, potem počakala še nekaj trenutkov in šele takrat rekla: "In kaj misliš, da bi lahko bilo drugače, če ljudje ne bi imeli takega odnosa, če bi bili bolj tolerantni, razumevajoči, sočutni, strpni, solidarni in pripravljeni pomagati ali vsaj zaupati, če bi ti dali možnost, da se dokažeš? Da bi bili skratka bolj razumevajoči, pripravljeni poslušati in poskušati razumeti?", sem jo vprašala, čeprav sem vedela, da je to vprašanje brez posebnega smisla, ker je predvidevalo nemogoče in neuresničljive stvari.

Še preden pa sem ga do konca zastavila, me je med prižiganjem cigareta prekinila: "Razumevajoči!? Tolerantni!? Sočutni!?" Na obrazu se ji je zarisal prisiljen ciničen nasmešek, potem pa je nadaljevala: "Le kje misliš, da živiš? Na katerem planetu? Ali res ne veš, kakšni so ljudje in ne veš, da se nikoli ne bodo spremenili?", me je vprašala in me nejeverno pogledala s svojimi velikimi temnimi očmi.

"Ja, ja, to vem, toda saj niso vsi taki, kajne? Ne morejo biti vsi taki," sem poskušala delovati tolažilno in spodbudno.

"No, ja. Tisti, ki te drame doživijo in doživljajo, tako ali drugače, v prvi osebi ali pri svojih bližnjih, ali morda tisti, ki se s to problematiko ukvarjajo, vsaj nekateri gledajo drugače, čeprav se tudi večina teh spusti le do pogojevalnega sočutja, pokroviteljskega usmiljenja in prisiljene strpnosti ter razumevanja. No, seveda je nekaj tudi takih, ki to doživijo in preživljajo pri svojcih in prijateljih, vsaj nekateri si potem lažje predstavljajo kaj vse to res pomeni, se na nek način poskusijo vživeti v tako situacijo, v tem primeru morda vidijo človeka kot osebnost in ne le kot odvisnika. Toda teh ni dovolj, da bi se v družbi karkoli res spremenilo, da bi se odnos ljudi kakorkoli spremenil. Ampak, ali ni to žalostno, da morajo to sami doživeti, da morajo to od blizu preživljati pri svojih bližnjih, zato da so potem pripravljeni o tem poglobljeno razmišljati in poskušati razumeti, namesto da samo obsojajo? Morda se ti bo zdelo, da sem zlonamerna, ampak pogosto pomislim, da bi vsi tisti, ki najbolj glasno obsojajo, sodijo in se zgražajo, da bi se prav tem in takim morala v družini zgoditi ta izkušnja, prav zato, da bi začeli drugače razmišljati, poskušali razumeti in da bi spremenili svoj odnos do ljudi, ki imajo take vrste problemov," je rekla in v zrak nekoliko jezno puhnila cigaretni dim, šele zatem pa zaključila načeto misel: "... da bi nanje gledali, jih videli kot ljudi, kot osebe s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi, s svojimi življenjskimi zgodbami in težavami."

Vedela sem kaj misli in vedela sem, da ima prav. Poznala sem razmišljanje in mnenja ljudi, ki so o tem, in predvsem o osebah s temi problemi govorili na še posebno grob, zloben, brezčuten in krut način. Poznala sem ljudi polne predsodkov, ozkega duha, brezčutne netolerantnosti in sovražne nestrpnosti, celo nasilne ljudi, ki so neusmiljeno in primitivno izražali svoje mnenje o moralno upravičenem odstrelu, o taboriščih in prisilnem težaškem delu ali temu podobnih možnostih dokončne rešitve te problematike. Poznala sem veliko različnih ljudi, skoraj vsi pa so bili neobčutljivi in tako ali drugače imeli predsodke ter bili sovražno nastrojeni do odvisnikov. Večina od njih se ni ukvarjala z okoliščinami, ki jih pahnejo v te situacije, z dejstvi s katerimi se tej ljudje srečujejo, večina ni videla nobenih razlik med njimi, na njih ni gledala kot na osebe, ki jim je treba dati možnost, ki bi jim bilo morda treba ponuditi pomoč, razumevanje in sočutje, ali jim vsaj prisluhniti in ponuditi toplo besedo. Seveda tudi samo to ne bi rešilo njihovih problemov, morda pa bi jim bilo na ta način lažje doseči vsaj majhne življenjske uspehe. Vsi tej ljudje niso bili pripravljeni razmišljati drugače. Vse to sem povedala tudi Olji in hkrati upala, da ji bo moja moralna podpora povrnila vsaj malo upanja in predvsem zaupanja v ljudi. Pogovarjali sva se več kot tri ure in se dogovorili za ponovno srečanje, čeprav je bilo po njeni plahi zadržanosti videti, da se mi noče vsiljevati ali me bremeniti, ker sem po njenem morda jaz začutila obvezo in dolžnost, da postanem njena prijateljica in zaupnica.

Ko sva zaključili z najinim pogovorom in se nameravali posloviti, je Olja na vsak način hotela prispevati k plačilu računa, čeprav sem vedela, da pri sebi nima dovolj denarja in šele po mojem vztrajnem prepričevanju se je s tem sprijaznila, klub temu, da je bilo očitno, da je to zanjo neprijetna situacija. Ker natakarice dolgo ni bilo k najini mizi, sem šla račun za pijačo plačati k šanku v notranjost lokala, medtem ko je Olja ostala pri mizi in tam čakala, da se posloviva. Ko mi je mlada, močno naličena, postavna natakarica vrnila drobiž in zaprla blagajno, je k meni pristopil lastnik kavarne, ki je prej postopal v ozadju lokala. Najprej se je izkašljal in nekaj mencal, potem pa mi je rekel: "Oprostite gospa, saj vem, da vi nimate nič s tem in da niste nič krivi, ampak veste, tisto dekle, ki je bilo z vami pri mizi, je pri nas nezaželjeno. Tokrat sem spregledal in nisem kompliciral, ker je bila z vami, sicer pa je tukaj nezaželjena in ji ne strežemo," mi je predrzno in pokroviteljsko razlagal, kot da bi pričakoval pohvalo za svoje razumevajoče usmiljenje.

Čeprav sem se komaj zadrževala, da nisem postala nesramna, sem ga, za vsak slučaj, če naj bi imel kakšen upravičen razlog za svoje obsojanje, medtem ko sem v denarnico zlagala preostale bankovce in z enim očesom pogledovala k mizi, kjer me je čakala Olja, povsem mirno in prijazno vprašala: "Pa vam je to dekle kdaj kaj naredilo, ali je ostala kaj dolžna, ali je povzročila kakšno škodo v lokalu ali vas drugače oškodovala, ali se je neprimerno vedla in bila do koga nasilna, ali karkoli drugega takega zaradi česar je tukaj nezaželjena?"

Na obrazu se mu je zarisal bebav nasmešek, s katerim mi je prijazno dal vedeti, da sem mu postavila zelo neumno vprašanje, potem pa mi povsem brez slabe vesti odgovoril: "Ne, ne, nič od tega in nič takega, ampak saj najbrž sami veste, da nihče noče gledati takih v svoji bližini, in prav tako tudi gostje tega lokala, ona in njej podobni so zanje moteči. Saj veste kakšni so tile umazani narkomani..."

Andrejka Kolarič

Pogovor z Gojimirom Lešnjakom – Gojcem

Sežana 30. Oktober 2003

Gojimir Lešnjak : 1999 Ježkova nagrada; Žlahtni komedijant. SRP (glasbena skupina iz konca sedemdesetih let), nato gledališče – LMG. Pet let v Tržaškem gledališču. Zadnji dve leti vodi KC Srečka Kosovela v Sežani. Na TV: Periskop, Tv Paradižnik, Vrtičkarji…

Obiskal sem Gojca z namenom, da mu postavim nekaj vprašanj o tem kar počne in kaj si misli o problemu prepovedanih drog. Sprejel me je tako kot sem pričakoval, z veseljem in z »zajebancijo«. Štejem si v čast, da sem ga spoznal že pred leti, od tedaj ga zelo spoštujem in cenim.
No, zdaj pa k vprašanjem.

Gledališče?
Gojc: » Majda Potokar, ki jo cenim, je nekoč rekla, da če narediš tri dobre vloge, si lahko ponosen. Sam sem prišel do dveh; prva, Honza v predstavi dr. Jančarja »Halštat« (igram klošarja), druga pa v predstavi »Marjetka str. 89«, to je predstava Gledališča Ptuj. Gre za predstavo za dva igralca, kjer igram deset različnih režiserjev. Moram reči, vsaka vloga je del mozaika. Če že moram, bi izpostavil ti dve predstavi. Trenutno je prva stvar ureditev odra v Kulturnem centru Srečka Kosovela v Sežani, da bo le ta funkcioniral kot je treba, da potem lahko uresničujem sanje.«

Sodelovanje s Koprskim gledališčem?
» S Katjo Pegan imava dogovor o skupni produkciji. Sodeloval sem v predstavi »Arzen in stare čipke« (B. Cavazza). Izredno doživetje zlasti zaradi Štefanje Drolc in Ivanke Mežan. Fascinantno je namreč opazovati igralko, ki je pred kratkim praznovala 80. rojstni dan. Energija, ki jo sprošča na odru, je kot bi bila 30 let mlajša.«

Glede na to da si začel z glasbo, kaj trenutno ceniš?
»Na zadnjem koncertu Simfoničnega orkestra RTV Slovenija so jih »gnjavili« : »A poznate Siddharto?!«.
Poleti se bo pokazalo: v amfiteatru bo namreč Kosovel blues festival (predvidoma štiri dni).
Seveda so tu Buldožerji, pa Marko Brecelj, ki so bistveno vplivali na mojo, našo generacijo. M. Brecelj je največji rock poet, tako kot je Iztok Mlakar naj etno poet.«

Gledališče in glasba sta neke vrste droga…
»Na vsak način oboje povzroča odvisnost. Nimam izkušenj s trdimi drogami, ampak me ta pojav že od malih nog zelo zanima. Zato lahko naredim kompetentno primerjavo med gledališčem in glasbo ter trdimi drogami. Uporabil bom pesniško metaforo Bojana Jurjevčiča – Jurkija z njegovega zadnjega albuma »Dama in Top«, kjer nekje v pesmi pravi: »Budni sanjamo več.« Torej odvisnost od glasbe, gledališča ali drugih umetnosti, izpolnjuje dušo z lepoto, vrednostjo življenja… Zasvojenost s kemijo pa je diametralno nasprotna.«

Se strinjaš s trditvijo: mehke droge = trde droge?!
»Ne, nikakor. Za vse nejeverne pa predlagam legalen preizkus. Če spiješ pol litra piva ali pol litra viskija je učinek seveda drugačen. Če si z metra višine spustiš na nogo 50 gramsko kladivo ali 5-kilsko »macolo«, verjetno bolj boli drugo.«

Tvoje mišljenje o legalizaciji mehkih drog oz. dekriminalizaciji drog?
» Že dolga leta sem zagovornik legalizacije mehkih drog, ker vemo, da kadijo vsi od doktorjev do direktorjev idr. Raje zadet, kot politik. Ob tem bi pa pripomnil: Nizozemska oz. Amsterdam lahko potrdi pozitivne efekte. Naj bodo določeni prostori za tiste, ki si radi prižgejo enega. Zagovarjam ideje g. Kreka (direktorja Urada RS za droge) in njegov program. S tem bi se gotovo rešili velikega dela kriminala.«

Petja Kužel.

Ljubljana, petek, 17. Oktrobra

Ljubljana, petek, 17. Oktrobra. Šibam mimo Metelkove, destinacija Orto bar, kjer sem dogovorjen s Perom. 10 minut pred dogovorjenim časom sem že tam, »ready« da mu postavim nekaj vprašanj. Lovšin mi javi, da je zadržan in bo malce zamudil. No problem le da pride. Punci za šankom naročim caffe corretto in ji pojasnim kaj corretto sploh je. Razumljivo, saj Ljubljana ni SLO COAST. Med tem ko čakam se začno pojavljati spomini: album »Dolgcajt« iz leta 80 p. t. (prejšnjega tisočletja), katerega sem s friendi nabijal in nabijal in je imel name fenomenalen vpliv, končno nekaj cool, pa še teksti v slovenščini! Celo band sem sestavil z Bušijem ( Andrejcem), ime banda seveda punk – rockersko : Hijene. Imel sem 13 let, izgubili smo Tita, a tu je bil zdaj Pero Gnus in Pankrti. Flashback nr. 2 : Rock fešte v izolskem Arigoniju, kjer so Pankrti resnično »razturali« skupaj z več deset fani in Perotom na stage-u . Nepozabno! Naročil sem si birro in pojavil se je Lovšin.



Obdobje punka in Pankrtov. Glavna droga: pivo in?

Pero: »Leta 74 ali 75 sem po naključju od frenda (študenta) dobil tričetrt kile kolumbijske trave. Trava je bila »too much«. Dva tedna smo bili non stop zadeti , prodali smo le nekaj malega za sproti. Ugotovil sem, da to ni to kar hočem in sem za skoraj eno leto dal travo na stran. Če tega ne bi storil, ne bi nikoli končal prvega letnika faksa. Plus preveč me je pasiviziralo, mi kradlo energijo. Mi smo z muziko hoteli izraziti energijo, ne pa bluzit. Saj veš: »zvečer v mesto, gremo v mesto zvečer, gremo na ženske, gremo na pir… , gremo razbit ta mir.«

Raje pelinkovec ter pivo.

Pankrti smo imeli meje. Na sceni eno (šli čez mejo), privat pa drugače. Štirje ustanovni člani so si ustvarili družine, diplomirali, eden tudi doktoriral. Bili smo neodvisni od sistema hkrati tudi od zunanjih dejavnikov, od kemije (drog). Nekateri so očitali, da nismo 100% punkerji, predvsem doma. R'N'R je kot vzpon na osemtisočaka. Super ga je gledat, priti gor, ampak potrebno je priti tudi dol. Živeti in preživeti z R'N'R. Po eni strani preživeti v političnem smislu, veliko desidentov je končalo v arestu. Bila je potrebna taktika. Po drugi strani, v odrskem smislu, pa je bilo včasih res noro. Po ekscesih so potrebna obdobja zdravljenja, ki so vedno daljša. Kolikor je to trapasto govoriti o R'N'R-lu , vsak si mora najti svoje meje, da ohrani duhovno in telesno zdravje. Gre za to da R'N'R ob ekscesu predpostavlja tudi pozitivno energijo. Gre v simboličnem smislu za boj med dobrim in zlim. Dejstvo je, da smo povezovali uporabe opojnih substanc z muziko. Kot se dogaja zdaj in se je dogajalo prej. Punk v začetku: bistra glava za obračun s stvarnostjo.

Opazil sem, pri punk legendah (npr. J. Strummer / Clash), da zelo radi posegajo po reggae ritmih, tudi ti.

»Povezavo z Jamaico vlečem že dalj časa. Gre za simbol Caribov, ritmov, morja. Ležerno senzualna uživanja naspram severnemu redu.«

Ali lahko napišem Nord Order?

»Ha ha… Ja, lahko. Nord Order.

Izdal si nov CD z naslovom »Tečaj Romantike«. Je danes še kaj prostora za romantike?

»Zgleda, da se dandanes prodaja veliko kič romantike, meni gre za realno romantiko, vendar mislim, da jo bolj težko najdeš. Sem v fazi iskanja.«

Je »message« albuma prav to, da je vedno manj romantike? Več romantike, manj drog oz. romantika = droga?

» Oboje drži po svoje. Tisti, ki posegajo po drogah iščejo boljši svet, so ene vrste romantiki. Tu pa lahko čaka bič. Lahko se zgodi, da te potegne v brezno klasične romantične zaljubljenosti. Jedro romantike je, da začenjaš zmeraj znova ali vsaj poskušaš.«

Vrnimo se malo nazaj. Komad »Najboljš je bit zadet…«?!

» Pesem v bistvu govori proti odvisnosti za katero mislim, da je ena največjih »jeb«. Lahko se ti zgodi, dogaja se vsakemu na različne načine. Odvisnosti je zelo veliko in so kakšne lahko podobno krute kot odvisnost od droge. Absolutnega veselja je lahko veliko vrst, dosti teh zadetosti je boljših od zadetosti od droge. Moj slogan je bil vedno 'najboljša droga je žoga'. Dejansko mislim, da je tako kot se je treba boriti proti vsem negativnim oblikam odvisnosti, treba tudi bolj populizirati vse pozitivne oblike zadetosti. Najslabše je prazen siv prostor.«

Tvoje mnenje o legalizaciji mehkih drog oz. širše kaj misliš o dekriminalizaciji drog?

»V bistvu je jasno, da je travo najbolje legalizirati, vendar to še ne pomeni, da jo nekontrolirano konzumiraš. Isto velja za šnops, ki ga kuhaš. Predstavljaj si en sod in predstavljaj si en kup domačice. Vprašanje je kako bo vsak posameznik znal izpeljati to, da bo čez tako minsko polje prišel živ in zdrav. V džungli mora vsak gledat nase. Kot pravi Lou Reed, ki je dal skozi tisto odštekano NYCity obdobje, obdobje, ko je tudi Jim Morrison spoznal heroin, bi bila popolna legalizacija vseh drog še najbolj koristna. Dopuščanje črnega trga je zgolj potuha poslu. Vsak, ki hoče dobi kadar hoče, veliko prej kot, če bi šel v supermarket. Le ta (droga) pride do njega. Če nismo sposobni (policija, sodstvo, tožilstvo) zatreti črnega trga totalno ampak dopuščamo pred O.Š. na pol legalno dilanje trdih drog, potem je edina rešitev, da se odkrito pogledamo v ogledalo in stvar dekriminaliziramo. Tak položaj, kot je sedaj ni vreden pravne države in ne civilizacije, ki zase misli, da je visoko razvita.«

Kaj misliš kdo lahko najbolj pripomore, da bodo mladi čim manj posegali po nedovoljenih drogah?

»Država je tista, ki ima v rokah radikalne ukrepe, vsi drugi lahko pač poskušamo na svoj način pridigat neodvisnost. Ampak osnova je to, da vsak sam skuša ugotoviti kaj je res dobro za njega.«

Poznaš folk (mogoče celo friende), ki so »zaglavli«pa jim je zneslo ponovno zaživeti?

»V takem okolju (R'N'R) je tega kar dosti. Ene sem poznal, pa jih ni več, eni se držijo, eni pa se držijo zelo dobro.«

Koga trenutno ceniš na domači-tuji glasbeni sceni?

»Pri nas so to FAKE orchestra (ex Quatebriga), na tuji sceni pa je to ROOTS godba, ki sem jo prinesel s Kube. Moj prvi nov nakup pa bodo THE STROKES.«

Povej mi kaj o »KANELA vibes«?

»Kanela edina vzdržuje kontinuiteto zdrave žive R'N'R zabave. Kar seveda ne pomeni, da drugje po Sloveniji ni podobnih dogodkov. Ampak v Kaneli gre za kontinuiteto, ki je zasluga R'N'R entuziasta Dragana in njegovega zelo širokega posluha za dobro muziko in zabavo.«

Sporočilo nam SVITovcem?

»Citiral bom del besedila pesmi Rent a car (CD Tečaj Romantike):

Loasje

Loesje (beri Lušje) je dekliško nizozemsko ime. Loesje je bistra deklica, ki razveseljuje in razsvetljuje ljudi po ulicah širom sveta. S svojimi številnimi prijatelji piše iskrive misli in jih na črno-belih plakatih lepi najraje po koših za smeti in električnih omaricah, ki so brez plakatov videti tako pusti.

Prve misli je začela razstavljati leta 1983 po Nizozemskih ulicah, ko so s prijatelji oporekali tedanji politični situaciji. Krog prijateljev se je večal, saj je vse več ljudi hotelo izražati njihovo mnenje o vsem mogočem, tako da je po padcu berlinskega zidu prestopila mejo in postala mednarodna organizacija.
Njena načela so idealistična, je neprofitna, njen cilj je izmenjavanje zamisli in mnenj ter hoče stimulirati ljudi k lastnem mišljenju, samoiniciativi in kreativnosti. Vedno skuša biti pozitivna in konstruktivna. Z Loesje plakati hočemo povedati več, z manj besedami.
Plakati so naš osnovni medij, ki kaže določeno temo z drugačne perspektive in s katerimi hočemo člani pokazati ljudem na ulici, da obstaja več, kar vidijo in slišijo.
Loesje stvari obrne na glavo, asocira, pretirava, primerja, sprašuje, je poetična, govori nasprotja in sugerira. Člani so razpršeni po svetu, večina jih živi v Evropi najbolj aktivni so na Nizozemskem, Finski, Švedski, Sloveniji, v zadnjih letih se dejavnost širi tudi v Nemčiji, Portugalski, Belgiji, Islandiji, Rusiji, Ameriki, Indiji, Nigeriji… Mednarodna pisarna je v Arnhemu, Nizozemska, od koder se pomaga mednarodnim članom s teksti, Internet stranmi, obvešča o dogodkih in akcijah, izdaja mesečno glasilo Bulletin. Loesje izraža svoje ideje s plakati, žene jo navdušenje, motiviranost, zaupanje, ideje in iniciative. Člane spodbujamo, da se družijo, pišejo slogane, vodijo delavnice kreativnega pisanja in se učijo drug od drugega preko 'brainstorminga'.
Izdelava plakatov je skupinsko delo, kjer se izbere več različnih tem, člani razmislijo in napišejo svoje misli, navdihujejo drug drugega, pišejo asociacije in mnenja ter podajo naprej naslednjemu. Rezultat je seznam tekstov, iz katerega se izbere najboljše in se iz njih naredi slogane za serijo.
Vsak mesec naredimo mednarodno serijo iz 5-8 sloganov. Ti teksti so izbrani iz seznama predlogov iz različnih držav, prevedenih v angleščino, ki so poslani v mednarodno pisarno. Vsako leto se člani srečajo na Loesje poletnem kampu, ki je prostor za učenje preko različnih delavnic, izmenjave izkušenj, aktivnosti, kreativnosti, iger in zabave.

Letos smo bili v Mellionecu, v Franciji.
Sam sem minulo leto delal v mednarodni pisarni v Arnhemu. Vsako leto se izmenjujemo prostovoljci iz različnih držav za delo v mednarodni pisarni preko programa Mladina Evropske unije. Bilo je nepozabnih 10 mesecev, ki mi je prineslo ogromno doživetij in izkušenj. V Sloveniji delujemo Loesje člani v okviru Društva kreativnih ljudi Loesje. Preberi več na mednarodni www.loesje.org ter na slovenski www.loesje.slo.net spletni strani.

Jure Kužel

Apel za antiprohibicionistično reformo konvencij OZN o drogah

Mi podpisani

A. Ker se zavedamo, da na mednarodni ravni politike o drogah izhajajo iz Konvencij ZN iz let 1961, 1971 in 1988, in ker te konvencije med drugim prepovedujejo proizvodnjo, promet, trgovino in uporabo celega niza opojnih sredstev, razen uporabe v medicinske ali znanstvene namene;
B. Z obzirom na to, da so preteklih trideset let kljub velikim prizadevanjem organov pregona in drugih sil, ki skušajo zagotoviti spoštovanje teh OZN- ovih konvencij, proizvodnja, potrošnja in promet prepovedanih drog eksponentno naraščali in, da neuspeh take politike priznavajo tudi predstavniki policije in ustanov za prestajanje kazni zapora;

Glede preprečevanja in obravnave:

Ker vemo, da:
- predstavlja zloraba drog, posebej ko govorimo o mladih, pereč problem v vsem svetu,
- vsi civilizirani narodi iščejo najboljše metode nadzora nad zlorabo drog,
- je dolga prohibicionistična zgodovina dokazala, da je z izključnim delovanjem na ravni vlade, s kaznovalno politiko in organi pregona, moč doseči le marginalne učinke pri nadzoru zlorabe drog, in
- bi morali uspešne programe obravnave razvijati brez omejitev s stani vladne politike z najširšimi možnostmi za eksperimentiranje pri iskanju najboljših oblik pomoči v obravnavi oseb, ki so prizadete zaradi zlorabe drog.

Glede proizvodnje in prometa:

Ker vemo, da:
- kljub prohibicionističnim zakonom, večina narkotikov svobodno kroži po svetu,
- je zahvaljujoč trgovini ilegalnih drog, rast profita kriminalnih organizacij, ki se reinvestira v kriminalne aktivnosti ali legalne finančne tokove, dosegel take razmere, da spodkopava temelje pravnih institucij in ustavnega reda,
- se število držav, ki so vpletene v proizvodnjo drog zaradi profitabilnosti trgovine z ilegalnimi substancami veča in obenem se povečujejo tudi vlaganja v raziskovanje in proizvodnjo novih kemijskih drog, in
- je edina posledica ogromnih sredstev. ki se jih vlaga v preprečevanje prometa s prepovedanimi drogami, porast prodajne cene (kriminalna tarifa), kar gre v izkjučno korist organiziranemu kriminalu.

Glede socijalnih in zdravstvenih vidikov ter vidikov potrošnje:

Ker vemo, da:
- uporabniki ilegalnih drog nimajo verodostojnih informacij glede sestave narkotikov in njigovih učinkov ter posledično o podvrženosti tveganju (vključno s smrtjo zaradi predoziranja in okužbo s HIV), kar presega nevarnost same uporabe substance,
- predstavlja nedovoljena uporaba ilegalnih drog pogosto nepremostljivo prepreko preventivnim ukrepanjem in delu javnih ustanov in privatnih organizacij; z aktualno politiko do drog so uporabniki obsojeni na življenje na robu družbe, v neprestanem stiku s svetom organiziranega kriminala,
- deluje organizirani kriminal tako, da postavlja vedno več uporabnikov v položaj, da iz relativno nenevarne droge kot je cannabis in njegovi derivati, preidejo na tako imenovane trde droge, in
- so uporabniki drog zaradi velike ekonomske stiske in velikega pritiska s strani kriminalnih organizacij, primorani v preprodajo drog, kar dodatno prispeva k širjenju povpraševanja.

Glede zakonskih vidikov in vprašanje zapornih ustanov:

Ker vemo, da:
- vrši uveljavljanje represivnih zakonov o drogah tako velik pritisk na pravosodne sisteme in stanje v zaporih, na nacionalni in internacionalni ravni, da je večina priprtih zaradi kaznivih dejanj posredno ali neposredno povezanih z drogo, in
- temelji aktualna politika o drogah v nacionalnih zakonodajah na sprejemanju ukrepov, ki omejujejo individualno svobodo in državljanske pravice.
C. Ker se upravičenost aktualne politike in iskanje alternativnih rešitev trenutno preučuje v vse večjemu številu držav in zaradi ministrskega dela Komisije za droge, ki se bo sestala na sedežu OZN 16. in 17. aprila 2003 na Dunaju;

1.Menimo, da predstavlja trenutna prohibicijska politika do drog, ki izhaja iz OZN-ovih konvencij iz 1961., 1971. in 1988., pravi razlog za naraščanje posledične škode, ki jo ima proizvodnja, promet, preprodaja in uporaba drog na vse plasti družbe od gospodarstva do javnih institucij; ogroža zdravje, svobodo in življenje posameznikov;
2.Naslavljamo apel Generalnemu Tajniku in državam članicam OZN, da preučijo pozitivne rezultate politik v mnogih državah, kot je politika zmanjševanja škode in tveganja (poglavitno z nadomestno terapijo), dekriminalizacijo uporabe nekaterih drog, delno dekriminalizacijo prodaje cannabisa in njegovih derivatov ter razdeljevanje heroina pod medicinskim nadzorom;
3.Naslavljamo apel Generalnemu Tajniku in državam članicam OZN, naj uvedejo vse nujne ukrepe za najučinkovitejšo borbo z organiziranim kriminalom in trgovino z drogo, uvajanjem drugačnega nadzora in regulacije nad proizvodnjo, prodajo in uporabo trenutno ilegalnih snovi;
4.Naslavljamo apel Generalnemu Tajniku in državam članicam OZN, da prično s procesom revizije OZN-ovih konvencij, v sklopu Konference o reviziji OZN-ove politike o drogah, ki bo aprila 2003 na Dunaju, v smeri spremembe konvencij iz leta 1961 in 1971 ter izvršijo ponovno klasifikacijo drog, legalizirajo tudi drugačne možnosti za uporabo drog (poleg v medicinske in znanstvene namene) in ukinejo konvencijo iz leta 1988.

˝Transnational Radical Party˝ in ˝International Antiprohibitionist League˝

naslov, kjer se lahko pridružite podpisnikom apela: www.antiprohibitionist.org

prevedel Samo N. za “Društvo Svit”