Banner kondom 1
Login

 
Slika strani
 

Glasilo društva Svit številka 2 iz leta 2005

 
EMCDDA
 

 
Prispevajte 0.5%
 

 
Nabor besed
 

Poleg iskanja na straneh spletne strani društva Svit, si lahko ogledate tudi nabor besed iz vseh strani svit-kp.org ter svitovega foruma

 
Zemljevid strani
 

 
Pišite nam
 

Za vprašanja, nasvete ali morebitne pripombe, smo dosegljivi vsak dan 07- 14 na naslovu Ljubljanska 6, Koper, po telefonu 05-626-00-11 ali po emailu drustvo_svit@t-2.net


Slike iz Svitovega foruma

 
Facebook všečki
 

 
Koledar
 

 
Arhiv
 

Objavljeno pred leti

 
Kontakt
 


Naslov1: Ljubljanska cesta 6,

Telefon: 05-626-00-11,
Mobitel: 051-382-169
(Strokovna vodja)
Fax: 05-626-00-12,
email: drustvo_svit@t-2.net

Naslov2: Koper, Dolga reber 5,

GSM1: 051-683-099,
GSM2: 031-287-751
email: drustvosvitsc@gmail.com

  • Uvodnik
  • Metadon-tablete?
  • Zmanjševanje škode
  • Lautari-komuna
  • Marginalci ...
  • Metadon-miti
  • Zadete mačke?
  • Ilegalni
  • Ilegalni2
  • Ilegalni3
  • Ilegalni4
  • Traktat: in Stigma

Izdalo: Društvo Svit

Uredniški odbor: Andreja Kolarič, Iztok Božič, Dragica Fojan, Lorena Pahović, Samo Novakovič

Zahvaljujemo se vsem, ki ste s svojimi prispevki omogočili izdajo te številke: Milanu, Sonji, Srdžanu, Ivančku

V Kopru, dne 02.06,2005


KAZALO
  1. Namesto uvoda..............................……………...…..4
  2. »Metadon« v obliki tablet?.....................………..…...5
  3. Zmanjševanje škode na področju drog.........……......16
  4. Lautari.......................................…………………...23
  5. Marginalci vseh dežel združite se.........……………...25
  6. Metadon –  miti & dejstva......................……………27
  7. Zakaj ima mačja meta tako močan vpliv na mačke?…28
  8. Ivanček ilegalni in njegovi asteroidi........……………..30

NAMESTO UVODA

Uporabniki drog imajo v današnjih zahodnoevropskih družbah status državljana B kategorije. Sistematično kršenje pravic je v primeru uživalca drog nekaj samoumevnega, nekaj ob kar se nihče več ne obregne. Prevladuje mnenje, da je vsako dejanje, obravnava ali politika, ki pospeši pot uživalca drog do samega dna, v resnici pozitivna. Uživalce drog moramo na cesto vreči, vozniško vzeti, delodajalca obvestiti, boga v njih ubiti, prisluškovati, kaznovati, uloviti, oglobiti, itd... Seznam seveda ne bi bil popoln brez urinskih testov in proktoloških posegov. Ljubezen in skrb do sočloveka je pač brezmejno.

Mediji imajo v tej zgodbi seveda svoje zasluge. V njihovem poročanju o drogah prevladujejo senzacionalizem in stereotipne predstave. Značilno je nekritično povzemanje policijskih zapisnikov in navedb tožilstva ter neuravnoteženo poročanje o uporabnikih drog kot storilcih kaznivih dejanj. Dostikrat je zaslediti mešanje pojmov. Tako npr. tudi, ko je govora o marihuani, na TV ekranu lahko gledamo pripravo odmerka heroina. V medijih so le redko predstavljene drugačne interpretacije pojava in v njih utemeljeni pristopi, Tudi, ko dobijo svoje mesto v medijskem poročanju, so te predstavitve pogosto precej površne in izkrivljene. Druga značilnost prevladujočega pisanja o drogah (seveda ne zgolj medijskega) je ta, da o drogah in njihovih uporabnikih praviloma govorijo drugi. Glas uporabnikov je pripuščen običajno le v primerih, ko reaktualizira navedbe t.i. strokovnjakov oz. drugih »borcev zoper droge«.

Poseben problem vidimo tudi v »prepovedi vedenja« uporabnikov drog. V letih prepovedi je na sceni nastal določen fond znanja o načinih uporabe drog (načinih aplikacije, odmerjanju, mešanju snovi), varovanju zdravja, izogibanju poškodbam, ukrepanju v primerih le teh ipd.. To znanje je izjemno pomembno z vidika preprečevanja poškodb zdravja in smrtnosti med uporabniki drog. Problem je v tem, da je, zaradi delovanja prepovedi, dostopno le preko vrstniškega posredovanja. V zvezi s slednjim je tako izjemno pomembno, kdo je tisti, ki bo prisoten ob npr. prvem injiciranju nekoga. Ali bo to izkušen uživalec, ki bo znal novincu svetovati glede odmerka, načina aplikacije, preprečevanja okužb oz. bo to nekdo, ki v souporabi pribora ne vidi problema in nima ustreznih informacij o nečinu odmerjanja snovi pri prvem injiciranju.

Radi bi zagotoviti prostor in možnost ustreznejše predstavitve različnim interpretacijam pojava drog in opozorili na probleme, ki nastajajo zaradi družbenega odziva na pojav drog, Opozorili bi tudi na problem diskriminacije in kršitev pravic uporabnikov drog in posredovali ažurne in praktične informacije v zvezi z urejanjem socialnih in zdravstvenih težav, poleg tega bi želeli predstavili različne načine urejanja problematike drog in prispevali k dedramatizaciji in oblikovanju bolj realistične predstave o pojavu.
Z ljubeznijo in skrbjo do skladnejšega sobivanja.

Asist. Milan Krek, dr. med., spec. soc. med. Medicinska fakulteta, Katedra za javno zdravstvo

Zakaj v Sloveniji ne uporabljamo za zdravljenje odvisnosti od opijatov tudi »metadon« v obliki tablet ?

Članek objavljen v glasilu zdravniške zbornice slovenije ISIS


Odvisnost od opijatov:
Ameriška zveza zdravnikov za zdravljenje odvisnosti, je odvisnost od opijatov opredelila z naslednjimi besedami: »Odvisnost od opijatov je bolezen, ki vključuje psihološke, fiziološke, genetične, vedenjske in socialne elemente. Odvisnost od opijatov ima nekatere značilnosti, kot jih imajo druge odvisnosti, vendar, je potrebno opijatno odvisnost zdraviti ločeno, ker potrebuje svoj pristop. Za uspešno terapijo je izvajanje samo posameznega pristopa k zdravljenju odvisnosti veliko premalo. Pri zdravljenju odvisnosti od opijatov ni mogoče vedno vzeti za cilj le absolutno abstinenco od opijatov, ker je mnogi odvisni od opijatov niso sposobni vzpostaviti takoj. Zdravljenje odvisnosti s preparatom metadon je učinkovito in varno za večino oseb odvisnih od opijatov. Idealno in hkrati nujno je poleg metadonske terapije izvajati tudi vedenjsko in druge vrste terapij, kar bistveno izboljša končni uspeh terapije.«(1).
Kot bolezen je odvisnost od opijatov definirala tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Odvisnost od psihoaktivnih substanc je definirana kot bolezen tudi v ameriški klasifikaciji bolezni DSM-IV(2). Danes vemo, da gre pri odvisnosti od opijatov najmanj za bolezen možganskega tkiva in verjetno tudi za metabolično obolenje, ki je običajno kronično z značilnimi začasnimi poslabšanji in ponovnim izboljšanjem bolezni. Pri odvisnosti med drugim nastanejo tudi konkretne okvare možganskega tkiva, ki so že vidne z najsodobnejšimi diagnostičnimi postopki. Droge resno okvarijo možgane, ki razvijejo neustavljivo željo po drogi(3)
V članicah EU ocenjujejo, da živi okoli preko 1,5 milijona problematičnih intravenoznih uporabnikov drog. Strokovnjaki ugotavljajo v epidemioloških študijah da je v članicah EU v povprečju na 1000 prebivalcev prisotnih 2 – 5 problematičnih intravenoznih uporabnikov drog, ki si večinoma vbrizgavajo heroin. Sam način uporabe droge pa predstavlja visoko tveganje za okužbo s HIV in virusom hepatitsa C(4).

Zdravljenje odvisnosti od opijatov s preparatom methadone(heptanon – registracija zdravila v Sloveniji)*
Zdravljenje opijatne odvisnosti z metadonom ima že dolgo zgodovino. Pionirja v zdravljenju z metadonom Dr. Vincent P. Dole in dr. Marie Nyswonder sta prve uspehe pri zdravljenju odvisnih od heroina z metadonom dosegla že leta 1964. (5). Dr. Vincent P. Dole je kasneje(1994) po tridesetletnih kliničnih izkušnjah zapisal, da je program vzdrževanja z metadonom varno in učinkovito zdravljenje, če je strokovno vodeno in predpisano v dovolj visokih dozah. Dolgotrajno zdravljenje odvisnih oseb z metadonom je združljivo z normalnim življenjem posameznika. Raziskave tudi kažejo uspešno vzdrževanje abstinence pri tistih pacientih, ki so bili dalj časa na vzdrževanju z metadonom. Izkušnje iz preteklosti nas učijo, da je strokovna in politična podpora metadonskemu programu ključna za njegov uspeh. Ta program je po 30 letnih izkušnjah Dr. Dola, pomemben tudi zato, ker daje pomoč tudi tistim pacientom, ki ne morejo vzpostaviti abstinence, lahko pa obvladajo odvisnost z pravilno uporabo metadona (6). V Sloveniji smo resneje pristopili k tej vrsti zdravljenja odvisnosti od opijatov v poznih osemdesetih letih z veliko nasprotovanja tako laične kot strokovne javnosti. V letu 1991 se je ponovno začelo vpeljevati metadonski program na podlagi sodobnih osnovah javnega zdravstva v Kopru in Ljubljani in pri tem smo naleteli na vrsto nestrinjanj med strokovno in laično javnostjo, ki so še danes prisotna v Sloveniji.
V Sloveniji smo v centrih za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od opijatov od leta 1991 do 1994 uporabljal zdravilo metadon v obliki tablet. Šele po letu 1995 so vsi centri za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od drog v skladu z doktrinarnimi stališči za izvajanje metadonskega programa v republiki Sloveniji, prešli na striktno predpisovanje metadona v tekočini pomešani z sadnim sokom, ki so ga pacienti popili pod kontrolo medicinskega osebja(7).
Zdravilo metadon se v Sloveniji nahaja pod imenom Heptanon(proizvajalec je Pliva). Nahaja se v različnih oblikah:


- Tekočina(solucija), se hrani stekleničkah(10 ml) in je v skladu z sklepom Komisije za razvrščanje zdravil(7. 11. 2002) namenjena le za zdravljenje hude bolečine pri onkoloških bolnikih(8). Ta oblika preparata se je do tedaj uporabljala več kot deset let tudi za zdravljenje opijatne odvisnosti.
V zadnjem letu(2002) je proizvajalec Pliva za potrebe zdravljenja odvisnosti registriral večjo steklenico metadona (100 ml). Metadon se razdeljuje pacientom, ki morajo praviloma vsak dan metadon pomešan s sadnim sokom popiti pod nadzorom zdravstvenega delavca v centrih za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti. Določeni pacienti lahko dobijo raztopino metadona v soku tudi za domov za daljši čas(največ za en teden), toda za to morajo biti izpolnjeni določeni pogoji s strani pacienta(odsotnost uživanja ostalih drog, določen čas vključitve v program itd..). (9)

- Tablete: Tablete se po navodilih za zdravljenje odvisnosti iz leta 1994(9) ne uporabljajo za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. Nekateri zdravniki so jih kljub temu predpisovali zelo redkim pacientom, vendar so dobili nadzor s strani ZZZS, ki jim je to obliko zdravila prepovedala predpisovati odvisnim od heroina. Tovrstno obliko zdravila(tablete) se lahko uporablja v Sloveniji v skladu s sklepom, ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 117/28.12.2002, le kot analgetik za zdravljenje hude bolečine pri rakavih bolnikih, ki lahko dobijo zdravilo na recepti in za domov tudi za več dni(10).

- Ampule: Zdravilo heptanon v obliki ampul lahko v Sloveniji uporablja samo zdravnik kot zdravilo za lajšanje bolečin. Ampule se v Sloveniji nikoli niso predpisovale za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. Zdravniki so jih le občasno uporabljali v urgentnih službah za zdravljenje nenadnih odtegnitvenih simptomov pri odvisnosti od opijatov.

Ker sodi preparat metadon na listo prepovedanih drog(11) se zaradi tega razloga v državah, kjer se uporablja kot zdravilo predpišejo posebni pogoji pod katerimi se lahko zdravi odvisnost opijatov z metadonom. Pri nas smo tovrstna navodila sprejeli v letu 1995 (7).

Zakaj se zdravi odvisnost od opijatov z metadonom
Metadon ima vsaj naslednje pomembnejše učinke pri zdravljenju odvisnosti od opijatov:
1. Zmanjša željo po heroinu in drugih opijatih in poveča število oseb, ki se vključijo v programe zdravljenja in zato zniža število uporabnikov drog, ki so brez ustrezne zdravstvene pomoči in svetovanja in živijo v nemogočih pogojih.
2. Omogoči prenehanje uporabe heroina in omogoči ponovno vključevanje osebe odvisne od drog v vsakodnevno življenje. Tako se lahko ljudje, ki so na rednem vzdrževanju z metadonom, redno zaposlijo in opravljajo delovna in druga življenjska opravila tako, kot to tudi sicer delajo prebivalci, ki niso odvisni od drog(12).
3. Zmanjša se potreba po kraji in pridobivanju sredstev na nelegalen način s preprodajo drog in krajo, ker ni več potrebe po denarju za nakup droge.
4. Pacienti se izločijo iz preprodajalskih verig, ker nimajo več potrebe za heroinom. S tem se izognejo kriminalu, ki je neposredno vezan na preprodajo prepovedanih drog.
5. Močno se zniža tveganje za okužbo s HIV in hepatitisom C in močno izboljša zdravstveno stanje uporabnikov drog.
6. Metadon je dolgo delujoč opijatni preparat, ki ima razpolovno dobo 24 ur in ne povzroča take evforije, sedacije in analgezije, kot heroin, zato ga pacienti ne jemljejo zato, da bi bili »zadeti«. Če se že pojavijo ti znaki, se pojavijo v blagi obliki na začetku zdravljenja odvisnosti. Kasneje pa pacient ob pravilnem zdravljenju z metadonom ne čuti evforije, sedacije ali
7. analgezije.
8. Metadon tudi povzroča navzkrižno toleranco za ostale opijate, kar pomeni, da so efekti, ki si jih želi pacient ob uporabi heroina ob hkratnem uživanju metadona bistveno slabši, kot bi bili brez metadona(13).
9. Pri prekomernem zaužitju metadona, lahko pride do motnje dihanja in tudi do smrtnega izida, kar je še posebej nevarno pri otrocih, ki lahko po nesreči popijejo razstopino metadona, ki je bila puščena na mizi ali shranjena v hladilniku(2).

Trajanje zdravljenja z metadonom
Čas zdravljenja z metadonom je različno dolg in pri vsaki osebi različen. Pacient se lahko zdravi z metadonom krajši čas(nekaj dni ali mesecev), lahko pa celo življenje kar lahko traja tudi preko 20 let, saj gre pri boleznih odvisnosti lahko tudi za kronično obolenje, z občasnimi izboljšanji in ponovnimi zagoni bolezni.
Ravno zaradi dolgega večletnega zdravljenja so v tujini znani dogovori o bolj znosni obliki zdravljenja pri osebah, ki so na terapiji več let, saj si je težko predstavljati, da bi pacient dvajset let in več, vsak dan hodil k zdravniku po zdravilo in ga tam uorabil pod budnim očesom medicinskega osebja. Kronična bolezen povzroča več socialnih, interaktivnih in eksistencialnih problemov kot akutna bolezen, ker je močnejša subjektivna izkušnja in sproža kompleksnejše socialne dileme. Dolgotrajna kronična bolezen v našem primeru odvisnost od heroina, je motnja, je ovira v človekovem življenj, ki človeka prizadene ne samo fizično ampak tudi psihološko in socialno. Prizadene njegovo telo, včasih pa še bolj njegove občutke, doživljanja, čustva, odnose s socialnim svetom(14).
Takim osebam, ki so vključene v program že daljši čas in so torej kronični bolniki, lahko v Veliki Britaniji predpisujejo tablete za daljši čas(15)(tabela 1). V pravila, ki opredeljujejo zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog v ZDA so v letu 2001 uvrstili tudi možnost dajanja tablet za domov, za daljši čas (predlagajo celo za obdobje enega meseca) ljudem, ki so urejeni in pri katerih se lahko pričakuje, da zdravila ne bodo zlorabljali(16).
Ravno zaradi pomembnih učinkov, ki jih ima metadon na vključevanje pacientov v programe zdravljenja odvisnosti, uporabljajo v tujini tudi ostale oblike zdravila(tablete in ampule) in ne samo razstopino. Tako v Veliki Britaniji predpisujejo metadon v različnih oblikah(ampule, tablete, raztopina) (15). S tem pa se tudi poveča število tistih, ki pridejo po pomoč in jih tako manj ostane na cesti in v socialni margini, kar je tudi eden izmed osnovnih ciljev metadonskega zdravljenja.

Tabela 1: Delež predpisovanja posamezne oblike metadona v veliki Britaniji.
Oblika zdravila Bolnišnica Državne ambulante Zasebne
ambulante

Tekočina 80% 80% 35%
Tablete 10% 11% 33%
Ampule 10% 9% 33%

Tablete metadona uporabljajo v zdravljenu odvisnosti od heroina tudi v sosednji Hrvaški.
Zdravljenje z metadonom sodi med najpogostejše programe zdravljenja v EU. Praviloma se izvaja zunaj bolnišnic v mreži osnovnega zdravstva.V letu 2002 se je v EU zdravilo z metadonom 390 611 oseb odvisnih od opijatov(4)

Nevarnost odliva metadona na črni trg
Eden najpogostejših razlogov, da se metadona ne predpisuje v tabletah, je predvsem strah, da bi se metadon odlival na črni trg. Dejansko obstaja pri predpisovanju metadona za domov, tudi nevarnost preprodaje metadona na črnem trgu, na kar kažejo zasegi policije(17). Toda ta nevarnost obstoja tako za predpisano tekočino, katero nekateri pacienti v Sloveniji že danes dobivajo redno za domov tudi za obdobje enega tedna, kot tudi za predpisano zdravilo v obliki tablet(9). Ob tem je pomembna razlika v tem, da je količina metadona v eni tableti natančno določena medtem, ko pri preprodaji razstopine, kupec nikoli ne ve koliko metadona je dejansko kupil.
V letu 2000 je policija v Sloveniji zasegla 1545 ml metadona in leta 2001 že 3346 ml metadona. Leta 2000 so policisti zasegli 245 tablet metadona in leta 2001, 382 tablet metadona(17).
V slovenski študiji iz leta 1995 je bilo ugotovljeno, da je tedaj 55% pacientov prejemalo metadon v obliki tablet. Redno je metadon dajalo nekomu drugemu 0,8% pacientov, občasno pa 26%. 15% jih je občasno prodajalo metadon(18). Ista avtorica je ponovila svojo raziskavo leta 1997. Med rezultati raziskave je navedla, da zlorab metadona ni veliko. Metadona si nikoli ni vbrizgavalo 78% anketiranih. Povečal se je tudi delež tistih, ki nikoli niso preprodajali metadona in znižal delež tistih, ki so metadon prodajali občasno(19).
Večino metadona, ki se odlije na črni trg pa po podatkih, s terena uporabijo predvsem uporabniki drog, ki se iz različnih razlogov bojijo priti po metadon v program zdravljenja odvisnosti, saj bi se s tem identificirali kot »odvisniki« z vsemi posledicami, ki bi jim sledile zaradi stereotipov in marginalizacije skupine uporabnikov drog v Sloveniji. Obiskovanje metadonskega centra v Sloveniji je stigmatizirajoče, in to, da so vsi naročeni na istem kraju, po mnenju raziskovalcev, »metadonski center« spreminja v začasni geto(20).

Pravica bolnika do čimbolj znosnega življenja
Človek ima pravico, do čimbolj znosnega življenja, še posebno, če je odvisen od drog in ima zaradi tega vrsto problemov, ki so vezani na odvisnost, kamor lahko prištevamo oteženo šolanje in iskanje dela, stigmatiziranje in manjšo možnost redne zaposlitve in še vrsto drugih težav. Že samo redno prihajanje pacientov v centre za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti, daje jasno sporočilo delodajalcem in okoliškemu prebivalstvu, da gre za odvisno osebo, četudi ni več in se je uspešno pozdravila in sedaj prihaja v center le na kontrolo.
Postavlja se vprašanje, zakaj bi morala mati, ki je redno zaposlena še dodatno vsak dan stati v vrsti pred okencem v metadonski ambulanti, po možnosti skupaj z otrokom, preden ga odpelje v vrtec, če bi lahko vsako jutro, kot toliko drugih mater, ki so na kakršnikoli drugi terapiji popila svoj dnevni odmerek metadona doma pred odhodom v vrtec ali na delo. Z odhodom v center pa prihaja do izgube časa in do odvečnega dela, ki ga ima kot vse ostale matere vedno veliko. In ne gre samo za to, pacienti z bonitetami, kot je npr. predpisovanje metadona v obliki tablet se počuti veliko bolj mobilen in veliko manj vezan in omejen s svojo boleznijo in veliko bolj svoboden v svojih odločitvah.
Tudi v drugih državah imajo podobne probleme na tem področju, a strokovnjaki, ki zdravijo odvisne od opijatov se zavzemajo, za bolj prilagodljivo terapijo posameznikovim potrebam. »Veliko naših pacientov študira in ima odgovorne službe, ki zahtevajo od njih pogoste menjave krajev. Za take ljudi je dnevno dvigovanje metadona nesprejemljivo. Celo v ZDA, kjer je bilo do nedavnega nujno dvigovati metadon v obliki solucije vsak dan, so se odločili, da bodo posameznim stabilnim in urejenim pacientom omogočili prejemanje metadona za 28 dni naprej« je ugotovitev dveh kolegov, ki vodita kliniko za zdravljenje odvisnosti v Londonu(21)

Zaposlitev, potovanja in pravica pacienta do zdravljenja z metadonom v obliki tablet
Velik problem predstavljajo bolnikom in njihovim zdravnikom potovanja, predvsem v tujino in še posebej na druge celine. Ljudje, ki so na zdravljenju z metadonom imajo zelo ozek spekter možnosti za potovanje in za zaposlitev, ker so dnevno vezani na posamezni center, kjer redno vsakodnevno pijejo metadon v raztopini pod budnim nadzorom zdravstvenega delavca. Ker so vsak dan vezani na redno pitje v ambulanti, se ne morejo izobraževati in zaposliti na delovnem mestu, ki od njih zahteva gibanje po državi ali celo izven države(trgovski potnik, mornar, umetnik, študent, ki se izobražuje izven svojega kraja itd..).
Poleg tega je pitje metadona v centrih običajno časovno določeno ravno v času, ko so pacienti na delu in imajo zato zelo velike težave pri izhodih z dela z namenom, da popijejo svoj odmerek v centru, še posebno tedaj, ko je delovno mesto oddaljeno od centra, kjer lahko popijejo metadon. Še veliko več težav je pri izmeničnem »turnusnem« delu. Številni izhodi sčasoma predstavljajo tudi veliko nevarnost, da v podjetju spoznajo, da je oseba na zdravljenju z metadonom in zato posledično izgubi zaposlitev(20).
Še večje tažave pa so v času počitnic, ko preprosto pacienti ne morejo na počitnice ali pa s seboj nosijo celo vrečko že v naprej pripravljenih doz(stekleničk) metadonske raztopine, ki se praviloma na toplem pokvari že v enem tednu ali še prej. Da bi se izognili nepotrebnim sitnostim na mejnih prehodih običajno zlijejo vsebino vseh stekleničk v eno steklenico in si potem po svoje »dozirajo« dnevno količino zdravila. Pri tem pa v nevarnost spravljajo tudi svoje otroke in druge sorodnike, saj so iz literature že znani primeri, ko so otroci pomotoma popili očetov ali materin metadon, ki izgleda tako kot običajni sok(22).

Hranjenje metadona v tekočini in s tem povezane nevarnosti
Strokovnjaki ugotavljajo, da 75% uporabnikov drog, ki so dobili metadon v tekočini za domov hranijo metadon na varnem mestu, ki ni dostopno za otroke. Podoben odstotek hrani na varnem mestu tudi heroin in pribor za injiciranje.(22). Toda 25% je takih, ki izpostavljajo svoje bližnje velikemu tveganju, da se zastrupijo z metadonom. V tem kontekstu bi bilo varneje dajati pacientom za domov tablete kot pa raztopino, ki jo velikokrat hranijo kar v hladilniku(da se ne pokvari) in je otrokom na tem mestu in tudi na drugih mestih zelo dostopna. Še veliko slabše pa je tedaj, ko si za cel teden v naprej zlijejo po več doz skupaj v eno steklenico kokakole in počasi cel teden pijejo to tekočino in ogrožajo svojce, ki lahko nehote popijejo to tekočino, ki je za njih smrtna.

Neenakopravni položaj protibolečinskih bolnikov in bolnikov na zdravljenju odvisnosti od opijatov
Pacienti, ki dobivajo metadon kot zdravilo za zdravljenje odvisnosti, niso v enakopravnem položaju s pacienti, ki dobivajo metadon, kot zdravilo proti bolečinam, čeravno lahko tako prvi kot drugi vzpostavijo odvisnost od metadona. Pri obeh skupinah bolnikov obstoja nevarnost tako prekupčevanja z opijati kot tudi nepravilne uporabe zdravila, ki pri bolečinskih bolnikih vodi v odvisnost od opijatov. Pri obeh skupinah pacientov obstoja tudi nevarnost za »nevarno« shranjevanje zdravila. Medtem, ko ga pacienti z bolečino dobijo za daljši čas v obliki tablet ali razstopine, pa ima uporabnik metadona ki je vključen v metadonski vzdrževalni program vrsto ovir in pogojev, če hoče prejemati metadon v razstopini. V tabletah pa ga pacienti na zdravljenju odvisnosti v Sloveniji sploh ne more prejemati(9,10,11).

Kodeks etike medicinske deontologije(23) in zdravljenje s tabletami metadona
Kodeks etike določa, da je zdravnik dolžan nuditi primerne zdravstvene storitve ob vsem spoštovanju človeškega dostojanstva ob upoštevanju pravic bolnika, in upoštevanju zakonodaje le do tedaj, ko ti zakoni niso v nasprotju s koristjo bolnika(23).
Mnogi pacienti ne želijo vsakodnevno prihajati v center, ker je s tem prizadeto njihovo človeško dostojanstvo, saj v očeh okolice slej kot prej postanejo »narkomani«(z vsemi pridevki in stereotipi), s čimer pa je prizadeto njihovo človeško dostojanstvo in tudi njihove koristi. Zato bi v primeru predpisovanja tablet za daljši čas vsekakor naredili veliko za ohranjanje dostojanstva pacienta – odvisnega od opijatov.
Strokovna navodila, ki zahtevajo od zdravnika, da predpisuje metadon za zdravljenje odvisnosti samo v soluciji, so lahko v določenih primerih tudi v nasprotju s koristjo bolnika, ki je lahko vitalna, saj mu recimo onemogoča dobro zaposlitev, ohranjanja pridobljenega statusa v družbi itd…
Kodeks etike določa, da je zdravnik pri opravljanju svojega poklica v mejah svoje strokovne usposobljenosti samostojen in neodvisen, ter za svoje delo odgovoren pred svojo vestjo, bolnikom in družbo(23).
V primeru metadonskega programa so zdravniki dolžni predpisovati metadon v soluciji(9), čeprav bi bilo po mnenju nekaterih zdravnikov in literature na tem področju posameznemu pacientu v določenih primerih bolje predpisovati metadon v tabletah, posebno še če gredo na daljšo pot. Zdravnikova samostojnost in strokovna neodvisnost je v tem primeru ogrožena, saj mu je onemogočeno svobodno odločanje o vrsti zdravila in načinu aplikacije zdravila.
Kodeks etike določa, da zdravnik v strokovnih in ekonomskih odločitvah ravna vedno racionalno(23).
Predpisovanje tablet je finančno veliko bolj ugodno, kot predpisovanje metadona v soluciji. Poleg tega pa je potrebno zagotoviti pri izdajanju razstopine večje število zaposlenih in daljši ter zahtevnejši proces odmerjanja metadona, kar zopet poveča finančne stroške programa. Zato je z ekonomskega vidika veliko bolj primerno in racionalno predpisovanje tablet. Zato zdravnik, ki striktno predpisuje samo solucijo ne upošteva določil kodeksa, saj predpisuje bistveno dražjo obliko zdravila, kot bi bilo ekonomsko tudi smiselno in se tako odloča v nasprotju s kodeksom.
Kodeks etike določa da je zdravnik svoboden v izbiri metod in načinov zdravljenja, pri tem pa je dolžan dosledno upoštevati dosežke medicinske znanosti in načel strokovnega ravnanja(23).
Svobodna izbira metod zdravljenja je pri vzdrževalnem metadonskem zdravljenju močno okrnjena, saj mora zdravnik striktno upoštevati stališča o predpisovanju metadona(9) in je tako rekoč robot, ker mora delati po vnaprej določenih navodilih in se ne more odločati svobodno o obliki zdravila, čeprav je sodobna stroka dokazala, da se lahko odvisnost zdravi tudi s tabletami in tudi z ampulami metadona.
Kodeks etike določa da mora za zdravljenje pacienta zdravnik pridobiti privolitev bolnika, potem, ko ga seznani o pomenu posega za ugotavljanje, zdravljenje in spremljanje njegove bolezni(23).
Seveda je ta del kodeksa jasno kršen v primeru, ko bi pacient želel uporabljati tablete, pa mu jih zdravnik, zaradi rigoroznih pravil ne more predpisati. Pacient je prisiljen zoper svojo voljo in želje privoliti v zdravljenje s solucijo, saj so druge oblike zdravila tako rekoč prepovedane. Če pa mu jih zdravnik predpiše v obliki tablet se sooči s posledicami. Tako preostane zdravniku le dejstvo, da bolniku razloži, pod katerimi pogoji bo lahko prejemal metadon. Če pacient presodi, da je tak način za njega neustrezen nima možnosti »pogajanja« z zdravnikom o zanj najbolj primerni obliki zdravila.
Kršena pa so tudi osnovne človekove pravice do ustreznega zdravljenja, saj mora pacient sprejeti tisto obliko zdravljenja, ki je že v naprej določena in ne omogoča diskusije o obliki zdravila.

Nesprejemljiva vnaprejšnja obsodba človeka, da bo preprodajal metadon in posledično nesprejemljivo kaznovanje pacienta
Tablete metadona se praviloma ne izdajajo iz osnovnega razloga, da bi se lahko preprodajale na črnem trgu. To je stereotip, ki se je ohranil v slovenski laični in strokovni javnosti, ki ga raziskave z lahkoto ovržejo(19).
Tu pa trčimo na nesprejemljivo dejstvo, da je človek - bolnik, že v naprej obsojen, na podlagi predpostavk, da bo preprodajal metadon in tudi že v naprej kaznovan( s tem, da ne dobi metadona v tabletah, ki je za njega in tudi za zdravstveno blagajno veliko bolj ugodna terapija kot metadon v tekočini), čeprav še ni nobenega otipljivega dokaza, da bo to res počel. In celo več, raziskave kažejo na to, da je veliko manjša verjetnost za preprodajo metadona, kot se to misli(18,19). Že samo sum, da bi nekaj lahko počel, ta pa lahko seveda obstaja tudi pri vsakem izmed nas, če posedujemo tablete metadona, ne more biti razlog za »kaznovanje«, ki globoko poseže v človekove pravice in radikalno poslabša pogoje za življenje posamezniku. (To izgleda podobno kot, da bi policist človeka z dobrim avtomobilom že na začetku avto ceste kaznoval za prehitro vožnjo ne glede na to ali bo res vozil prehitro, kajti obstoja velika verjetnost, da bo vozil prehitro).
Opravičljivi razlog za ukinitev zdravljenja s tabletami obstoja le tedaj, kadar se da pacientu nedvomno dokazati, da je tablete zlorabljal in jih preprodajal na črnem trgu, vendar bi bilo tudi tedaj težko uporabiti odvzem tablet, kot kazenski ukrep, še posebno, če gre za pacienta, ki ima težave zaradi pitja metadona v soku(bruhanje itd..) in zaradi zdravstvenih težav ne more uporabljati drugega načina zdravljenja.

Moten terapevtski odnos zdravnik pacient
Vsaka bolezen je močno obremenilen dogodek v človekovem življenju, ki zahteva od posameznika obvladovanje. Bolnik potrebuje dober odnos z zdravnikom, ravno zato, da obvlada emocionalno bolečino, strahove in negotovosti, ki so povezane z boleznijo(14). Zaželjeno je, da je pacient vedno subjekt v procesu zdravljenja, kar pomeni, da se zdravnik in pacient dogovarjata o načinu zdravljenja odvisnosti in tudi o vrsti preparata, ki ga bo pacient uporabil za zdravljenje odvisnosti in o vseh posledicah zdravljenja. V Sloveniji se pacient – odvisen od opijatov, ne more dogovoriti o obliki preparata metadon, ker je lahko zdravljen le z metadonom v obliki tekočine pod kontrolo medicinskega osebja in ima samo dve možnosti: ali sprejme pogoje zdravljenja, take kot so, ali pa se ne vključi v metadonsko zdravljenje, kar seveda zmanjšuje število tistih, ki bi se morda le odločili za zdravljenje a se ne vključujejo v zdravljenje zaradi oblike preparata metadon, ki ga lahko dobijo pri zdravniku. Ker bi bilo ravno tako lahko uspešno zdravljen s tableti kot s solucijo je pacient seveda prikrajšan( vendar ne samo on, saj imamo tako veliko več pacientov na cesti brez ustrezne pomoči z vsemi posledicami, ki sledijo temu), vendar tako rekoč nima možnosti za spremembo terapije, ker so pravila zelo jasna, zdravniki pa nadzirani.
Transfer med zdravnikom in pacientom je tako lahko tudi moten, če zdravnik vzpostavi odnos, ki ima za osnovo večno sumničenje pacienta(odnos nadzora, nezaupanja, sumničenja), da zdravilo tudi preprodaja.
Zdravnik mora v terapevtskem procesu vzpostavljati nove pogoje in načine komunikacije, ki bodo pacientu povrnili zaupanje v njega samega in o tem, da bo pacient tudi sam uspel prepričati samega sebe, da je mogoče tudi življenje brez heroina in kasneje metadona.

Povečati dostopnost do programov zdravljenja z metadonom
Metadon je kot uspešno zdravilo pomemben element pri zdravljenju odvisnosti in pri zmanjševanju škode zaradi zlorabe opijatov(HIV infekcija, socialna izključenost itd..) in pomemben javno zdravstveni ukrep, ki zagotavlja manjšo ogroženost celotne populacije s strani HIV, hepatitisa C in tuberkuloze(20). Zato je prava usmeritev, da omogočimo, čim večjo dostopnost do tovrstnega zdravljenja čim večjemu številu odvisnih od drog in s tem zmanjšamo nekatere posledice, ki nastanejo pri osebah, ki ostanejo anonimne in hočejo zaradi zaščite svoje osebnosti in integritete, kupovati metadon na črnem trgu. To pa so temeljna stališča politike zmanjševanja škode zaradi uporabe drog. Če se kupuje metadon na črnem trgu zaradi zdravljenja odvisnosti, ker se pacienti ne upajo vključiti v program zdravljenja, se je potrebno predvsem vprašati, kakšen odnos do pacientov je vzpostavil program, v katerega nekateri nočejo stopiti in se raje oskrbujejo z metadonom na črnem trgu namesto, da bi vstopili v program in dobili zdravilo, kot gre zdravilo vsem bolnikom. Pred nami ni oseba, ki bi bila rada odvisna, ki je zavestno postala odvisna in ki je za to tudi moralno odgovorna in še bi lahko naštevali, ampak nekdo, ki je zbolel za odvisnostjo in ima pravico, do znosne zdravniške pomoči tako kot vsi ostali bolniki v Sloveniji in ker ne dobi take pomoči si pomaga z nakupom metadona na črnem trgu in si na ta način pridobi prepotrebno zdravilo, ki mimogrede deluje pri konkretni osebi tudi izrazito v smislu zmanjševanja škode zaradi uporabe drog.
V tem kontekstu nekatere države pospešujejo sistem zdravljenja z metadonom preko splošnih in družinskih zdravnikov, ki so mnogo bolj dostopni za posamezne paciente, hkrati pa se s tem bistveno zmanjša stigmatizacija posameznika. Ti zdravniki predpisujejo tudi metadon v obliki tablet(24).
Pomembno vlogo pri ostajanju pacientov v programu je tudi prilagajanje terapije vsakemu posamezniku in redna uporaba metadona v dovolj velikih in dostopnih terapevtskih količinah. Bolj človeški pristop do zdravljenja odvisnosti tudi povečuje število pacientov v programu in posledično manj tistih, ki ostajajo zunaj programa in so večni konzumenti metadona na črnem trgu(25).
Lahko bi zaključili, da »črni trg« metadona ustvarjamo ravno z neustrezno organizacijo zdravstvene pomoči, ki ni dostopna vsem in se morajo zato tisti, ki potrebujejo pomoč in se hkrati ne strinjajo z pogoji zdravljenja oskrbovati z metadonom s črnega trga. Metadon prihaja na črni trg od pacientov, ki so tudi sicer zdravljeni v centrih in dobivajo odmerek metadona za domov in po pripovedovanju uporabnikov drog tudi s krajo pacientom, ki so na protibolečinskem zdravljenju. Z odlivom njihovega metadona na črni trg prihaja tudi posledično do zmanjševanja uspešnosti zdravljenja tako pacientov vključenih v metadonski vzdrževalni program(ker imajo preniske vzdrževalne doze metadona) kot tudi pacientov v proti bolečinskih programih.
Eden izmed pacientov, ki se je zaradi po njegovem mnenju kratenja človekovih pravic pritožil tudi na urad varuha človekovih pravic je v razgovoru priznal, da se oskrbuje z metadonom s črnega trga. Vendar pa je ob tem tudi poudaril, da sam ne želi kupovati metadona na črnem trgu, tudi zaradi tega, ker je to za njega velika finančna obremenitev. Želi si ustreznega zdravljenje v obstoječi mreži, ki bi mu zagotavljala osebno integriteto in ker temu ni tako je prisiljen v kupovanje metadona na črnem trgu(26).

Predpisovanje heroina in amfetaminskih tablet
Strokovnjaki, ki zdravijo odvisnosti od opijatov, predpisujejo pacientom odvisnim od opijatov že heroin, ki si ga pacienti injicirajo v varnem okolju, hkrati pa tudi predpisujejo že amfetaminske tablete kot zdravilo za ljudi, ki uživajo amfetamine(27). V mestih Amsterdam, Minhen, Bonn, Frankfurt, Hamburg, Hanover, Karlsruhe, pokrajini Kataloniji, Veliki Britaniji in Luksemburgu, Švici že potekajo programi predpisovanja heroina na recept(4). Obeh možnosti zdravljenja v Sloveniji še ni, ker jih niso sprejeli ustrezni organi, so pa vse zakonske možnosti, da se tovrstne oblike zdravljenja uvedejo tudi v Sloveniji(28).

Finančni razlogi za predpisovanje metadona v tabletah
Najdražja je oblika predpisovanja metadona je v obliki ampul, ki so dražje od metadona v tekočini(29). Predpisovanje tablet je zanimiva tudi s strani potrošnje denarja, ki ga zdravstvena blagajna namenja za program. Že sama cena tablet je za trikrat nižja od cene raztopine. Poleg tega pa še ne obremenjujemo z dodatnim delom osebja v centru ali v ambulanti izbranega zdravnika, kar predstavlja vsekakor dodatni prihranek. To pa je v času, ko se vse zdravstvene blagajne v svetu srečujejo s kroničnim pomanjkanjem denarja pomemben razlog, da razmislimo o racionalnejši in cenejši terapiji odvisnih od drog z metadonom v obliki tablet.

DISKUSIJA:
Odvisnost od opijatov je kronična in lahko tudi zelo dolgotrajna in ponavljajoča motnja, ki povzroča več socialnih, interaktivnih in eksistencialnih problemov konkretnemu bolniku. Izkušnja kronične bolezni postavi pod vprašaj ustaljene načine vsakdanjega življenja in načine doživljanja samega sebe(14). Ravno zato je pravi izbor terapije in prilagoditev terapije potrebam odvisnih od opijatov izjemnega pomena za posameznika, saj olajša življenje človeku, ki je že samo zaradi svoje bolezni socialno marginaliziran.
Predpisovanje zdravila metadon osebam odvisnim od opijatov ima že dolgotrajno tradicijo in je strokovno utemeljeno in znanstveno proučeno. Tudi načini predpisovanja metadona so dobro znani. Zdravljenje odvisnosti z metadonom je ena izmed metod zdravljenja opijatne odvisnosti, ki mora poleg kemične substance(metadona) vsebovati še bogat psihosocialni program, ki omogoča pacientovo reintegracijo v vsakodnevno življenje brez drog.
Poleg zdravljenja odvisnosti z metadonom v tekočini poznajo v svetu tudi zdravljenje z metadonom v obliki tablet in z metadonom v ampulah. V Slovenij so v letih 1991 – 1994 zdravniki predpisovali predvsem metadon v tabletah. Z sprejetjem enotnih navodil o zdravljenju z metadonom smo v Sloveniji v letu 1995 prešli na enotno obliko preprata metadona v tekočini pomešani z sadnim sokom, ki ga pacienti spijejo pod kontrolo osebja v centrih za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. Predpisovanje in nadzor nad predpisovanjem metadona se je zaostrilo še z dodatnimi dokumenti v letu 2002, ki so ponovno predpisali, da se metadon v tabletah ne sme predpisovati za zdravljenje odvisnosti od opijatov.
Predpisovanje zdravila metadon samo v tekočini, je vprašljiva z vidika kodekasa etike medicinske deontologije, saj so kršena osnovna načela tega kodeksa kot so načelo spoštovanja človeškega dostojanstva, samostojnosti in neodvisnosti zdravnika pri delu z odvisniki, racionalnega ekonomskega premisleka itd… Zdravnik tudi ni svoboden pri izbiri oblike zdravila, saj je zavezan strokovnim napotkom in če jih ne upošteva je lahko tudi kaznovan s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ob tem pa pacienti ne morejo izbirati oblike zdravila, pri čemer jim je kršena pravica do izbire zdravila in oblike zdravljenja in morajo sprejeti samo eno vrsto zdravljenja ali pa so postavljeni pred dejstvo, da se z zdravilom metadon pač ne morejo zdraviti. Zaradi takega odnosa do pacientov se le ti ne vključujejo v zdravljenje odvisnosti v tolikšni meri kot bi se sicer in ostajajo zunaj programa kot stalni porabniki metadona s »črnega trga«.
Ker lahko poteka zdravljenje odvisnosti tudi preko dvajset let se pojavlja vrsto pomislekov glede predpisovanja metadona samo v obliki tekočine, saj je nemogoče pričakovati od osebe, odvisne od drog, da bo 20 let vsak dan hodila piti metadon(kasneje morda vsak teden) in bila s tem zelo omejena pri svojem gibanju celo življenje (počitnice, delo itd..).
Vodilni pomislek, ki je hkrati tudi eden izmed temeljnih razlogov, da so vzpostavljena stroga pravila glede podeljevanja metadona je strah pred odlivom metadona na črni trg, kjer bi ga lahko nekontrolirano uporabljali uporabniki opijatov, ki niso pripravljeni vstopiti v tako oblikovan metadonski program kot obstoja v Sloveniji. Vendar pa črni trg nastaja zaradi premajhne dostopnosti programov in hkrati tudi nezaupanja pacientov v program in ohranjanje njihove anonimnosti.
Vstop v ta program odklanjajo ljudje potrebni pomoči iz različnih razlogov. Z vstopom v program postanejo osebe odvisne od drog, kot sami pravijo »registrirani odvisniki«. Njihovi pogosti prihodi v centre za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, že sami po sebi dovolj jasno dokazujejo, da so odvisni od drog, kar jim seveda zelo slabi položaj v družbi, ob tem se zavestno izpostavijo nevarnosti, da bodo stigmatizirani in tudi odpuščeni iz službe ali izključeni iz šolanja, in svoje vrstniške skupine zaradi suma, da so odvisni od drog. Že samo pogostejše prihajanje posameznika v Center za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti v Sloveniji ostalim prebivalcev nakaže, da je človek odvisen od drog(četudi ni odvisen).
To pa je zelo neprijetno za starejše odvisnike, ki že imajo svojo poklicno kariero in bi jo radi tudi v tem okviru zadržali( tudi zaradi zagotavljanja pokojnine), ravno to je lahko tudi eden izmed pomembnih razlogov, da so se odločili za zdravljenje.
S tem pa je tudi kršeno načelo anonimnosti, ki je izredno pomembna za odvisnike ravno zaradi stigmatizirajočega odnosa družbe do oseb odvisnih od drog. S tem ko človek dobi pečat odvisnika od prepovedanih drog, se mu zaprejo številna vrata. Zato je potrebno tovrstne programe organizirati tako, da so pacienti čimmanj izpostavljen okolici in da je čim bolj varovana njegova zasebnost. To pa lahko naredimo tudi tako, da zmanjšamo pogostnost prihajanja bolnika v center in predpisujemo pacientom, ki so se stabilizirali in ne uporabljajo več prepovedanih drog tablete za daljše obdobje. Pomembno pa je tudi vključevanje družinskega in osebnega zdravnika v zdravljenje odvisnosti ter delegiranje določenih ki jih sedaj izvaja center osebnim zdravnikom.
Če hočejo v takih razmerah priti pacienti do metadona brez, da obiščejo zdravnika(in po njihovem ohraniti svojo identiteto) se morajo potruditi in kupiti metadon na »črnem trgu«, kar pomeni veliko izgubo časa in velik denarni izdatek posameznika, kar pa hkrati pelje v vzpostavitev poleg »črnega trga« z heroinom tudi v vzpostavitev novega »črnega trga« z zdravilom metadon. Tako nastaja vzporedni črni trg metadona tudi zato, ker so programi zdravljenja premalo prilagodljivi potrebam pacientov.
Hkrati pa moramo tudi ugotoviti, da nastopa medicina in seveda njen neposredi izvajalec programa zdravnik, kot neke vrste »represivni organ«, ki že vnaprej obsodi pacienta, da bo verjetno preprodajal zdravilo in mu ga brez predhodno dokazane krivde ne posreduje z izgovorom, da bi lahko prihajalo do preprodaja metadona. Gre za neko vrsto vnaprejšnjega kaznovanja nečesa kar se še ni zgodilo, vendar bi se lahko, če ne bi izvajali kazni. Seveda je vnaprejšnja obsodba pacienta, da bo preprodajal tablete metadona nesprejemljiva in nerazumljiva, še posebej s strani zdravnika, ki bi moral vedno prilagajati terapijo potrebam pacienta njegovim možnostim zdravljenja.
Vsakodnevno pitje metadona močno poslabša življenski standard pacienta v primerjavi z uporabo tablet, ki jih lahko predpišemo za daljši čas in ga sili v »geto« metadonskega centra. Predpisovanje metadona v soluciji, priklene pacienta na eno mesto in ga omejuje v gibanju in mu tako zmanjšuje možnost za uspešno resocializacijo, šolanje in zaposlitev, da ne govorimo o dopustovanjih in delu v tujini, itd..
Odnosi, ki temeljijo na nezaupanju med pacientom, ki bi želel prejemati zdravilo v obliki tablet in zdravnikom, ki ga že v naprej sumi, da bo le to zdravilo v obliki tablet zlorabljal seveda ne morejo biti dobri za terapevtski proces.
Ob tem je potrebno ugotoviti, da ni mogoče vseh ljudi zdraviti samo po eni metodi ali še ožje po ozko določenih principih ali predpisih. Pacienti so tako rekoč unikat in vsak po svoje posebnež, zato mora zdravnik vsakemu posebej prilagajati zdravljenje in ni mogoče imeti samo enega »vatla« s katerim merimo odvisnost posameznika in predpisujemo ukrepe zdravljenja. Poleg tega se z omejujočimi predpisi omejuje tudi svobodo zdravnika pri zdravljenju pacienta. Zdravnik je dolžan po svoji vesti najbolje zdraviti pacienta, vendar ga zaradi predpisa, ki je neživljenjski pač ne more. Zato pride v konflikt sam s seboj in tudi s pacientom, saj ga ne more zdraviti tako, kot bi ga želel in kot bi to želel pacient in je zato zdravnik nezadovoljen, hkrati pa je tudi z zdravnikovim delom nezadovoljen pacient. Taka navodila omejujejo zdravnika in močno posegajo v njegove strokovne odločitve in v njegovo strokovno avtonomnost in mu odrekajo svobodo do strokovne izbire najustreznejše terapije za pacienta.
Enotna doktrina zdravljenja odvisnih, ki je bila sprejeta 1995 in tudi predpis, ki je bil v decembru 2002 objavljen v Uradnem listu in prepoveduje uporabo tablet metadona za zdravljenje odvisnosti od opijatov močno posegata v avtonomijo zdravnikovega dela in njegovega odločanja o terapiji, saj mu onemogočata predpisovanje metadona tudi v tistih oblikah(tablete), ki so vsekakor učinkovite za del populacije, ki je odvisna od heroina, poleg taga pa tudi cenejša. Del populacije npr. zaradi želodčnih težav preprosto ne more piti metadona v soluciji. S tem seveda izgubljamo to populacijo in še druge iz terapevtskih programov in jih silimo v ilegalni nakup metadona v oblik tablet in heroina na črnem trgu, da si vsaj malo olajšajo težave. Z nakupom se pacienti izognejo stigmi, v katero padejo v primeru, da začno bolj pogosto obiskovati centre za zdravljenje in preprečevanje odvisnosti od prepovedanih drog. Velika škoda je tudi, da pacienti ne dobijo ostale vzporedne terapije(svetovanje, rehabilitacijsko terapijo, družinsko terapijo itd..), ki je pri zdravljenju z metadonom nujna, če hočemo, da je uspeh zdravljenja vsaj delno zagotovljen.
V svetu uporabljajo za zdravljenje odvisnosti tudi heroin in amfetamine. V Sloveniji imamo ob tako radikalnih terapevtskih pristopih v svetu, še vedno težave z bistveno manj radikalnimi pristopi, kot je predpisovanjem tablet metadona za zdravljenje odvisnosti, ljudem, ki preko 20 let že uporabljajo metadon, kot zdravilo in si zaradi upravičenih razlogov želijo zdravljenje s tako obliko zdravila, ki jim ne bo pomenila dodatnih težav v družbi, kar je še posebej pomembno pri ljudeh, ki so dosegli kljub svoji odvisnosti pomembne družbene položaje, kot so samostojni podjetniki itd...

Zaključek:
Odvisnost od drog je kronična in ponavljajoča motnja, ki ima tudi organsko ozadje in ki predstavlja nesporno oviro v človekovem življenju in povzroča vrsto socialnih, interaktivnih in eksistencialnih problemov vsakega posameznika. Po mednarodnih klasifikacijah je definirana kot bolezen.
Zdravljenja odvisnosti od opijatov si danes ne moremo predstavljati brez metadona(ki je dostopen bolnikom v vseh državah EU), kot enega izmed najbolj razširjenih medikamentov, ki je učinkovit pri zdravljenju odvisnosti od prepovedanih drog. Zato bi moral biti ob ustreznih varnostnih mehanizmih pri predpisovanju, čimbolj dostopen čim večjemu številu obolelih v različnih oblikah(tabletah in razstopini), še posebno v času, ko smo v Sloveniji sredi epidemije uporabe opijatov in ko je število okuženih s HIV neposredno odvisno tudi z našim odnosom do zdravljenja odvisnosti z metadonom.
Pri zdravljenju odvisnosti od opijatov ne težimo vedno k dosegu absolutne abstinence na krajši rok, ker tega mnogi niso sposobni doseči niti na daljši rok ampak predvsem k dvigu kvalitete življenja in zmanjševanju tveganj povezanih z tvegano uporabo drog, kar se da zelo dobro doseči ravno z zdravljenjem z metadonom. Ustrezno zdravljenje je še bolj pomembno zaradi narave obolenja, ki je kronično s pogostimi recidivi.
Strah in stereotipi, ki so vezani na predpisovanje metadona, dostikrat ovirajo učinkovito zdravljenja z metadonom in pomembno vplivajo na način zdravljenja in kvaliteto življenja posameznika in hkrati tudi zmanjšujejo vstop v program ljudem, ki bi morali dobiti to zdravljenje.
V času, ko v svetu že zdravijo odvisnosti od opijatov z predpisovanjem heroina in odvisnost od amfetaminov s predpisovanjem amfetaminskih preparatov in uporabljajo ekstrakte marihune za zdravljenje različnih obolenj, lahko upravičeno pričakujemo v Sloveniji, tudi ponovno uvedbo tablet metadona v zdravljenje nekaterih pacientov odvisnih od opijatov.
Hkrati lahko pričakujemo intenzivnejše vključevanje zdravnikov splošne medicine v zdravljenje odvisnosti in s tem zmanjševanje številnih težav in nevarnosti, katerim so izpostavljeni pacienti(izguba anonimnosti, izguba službe itd..), ki morajo vsakodnevno na pitje svojega odmerka v centre za zdravljenje odvisnosti. Z večjo dostopnostjo programa(tudi s predpisovanjem metadona v tabletah) zmanjšamo stroške zdravljenja odvisnosti od opijatov in zmanjšamo stroške, ki jih družba porabi za blaženje in odstranjevanje škode, ki nastane zaradi neustreznega zdravljenja(samozdravljenjem s kupljenim metadonom na »črnem trgu«) oseb odvisnih od drog.
Programi zdravljenja morajo biti bolj prilagojeni potrebam uporabnikov programov. Na ta način bomo tudi zmanjšali povpraševanje po metadonu na črnem trgu in zmanjšali tisti del »črnega trga« metadona, ki je generiran s strani pacientov, ki zaradi različnih razlogov(predvsem strahu pred izgubo anonimnosti) nočejo vsakodnevno prihajati na pitje metadona v centre in zato predstavljajo permanentno skupino, ki potrebuje metadon s »črnega trga«.
Samo predpisovanje solucije za potrebe zdravljenja odvisnosti je tudi v nasprotju z nekaterimi določili Kodeksa medicinske deontologije Slovenije, zato bi bilo nujno potrebno dati več samostojnosti in hkrati tudi odgovornosti zdravniku pri odločanju o načinu zdravljenja odvisnosti, kot strokovnjaku, ki je usposobljen za samostojno delo na tem področju in mu dovoliti, da v primeru, ko to tudi sam presodi, lahko predpiše na recept tudi metadon v tabletah.
Predpisovanje metadona z namenom zdravljenja odvisnosti od opijatov, je bistveno širši poseg na področju odnosa do drog in obravnave odvisnih od opijatov, kot samo zdravstveni, zato ga je potrebno gledati celostno, kot del skupnih naporov na področju drog in kot takega vključiti v skupne aktivnosti opredeljene v nacionalni strategiji za področje drog 2003 – 2008 kot pomemben javno zdravstveni ukrep.


Literatura:

1. American Society of Addiction Medicine. Public policy of ASAM. Methadone treatment. www.asam.org
2. Harold.I. Kaplan, Benjamin J. Sadock, Jack A. Grebb.. Kaplan and sandock's synopsis of psychiatry. Behaviour sciences, clinical psychiatry, seven edition. Williams & Wilkins. Baltimor. 1994.
3. Allan W.G., Terry K.S., Bonnie B. W.. Prnciples of addiction medicine, second edition. ASAM 1998
4. Farrell M., S. Howes S.. Reviewing current practice in drug-substitution treatment in the European Union. EMCDDA. Lizbona 2000.
5. Vincent D.. What have we learned from three decades of methadone maintenance treatment. Drug and alcohol review. 1994. 13(3-4).
6. Vincent P. Dole. Implication of methadone Maintenance for Theories of narcotic Addiction. Journal of the American Medical association, 1998. 260(3025 – 3029).
7. Tatja K.R., Andrej K., Milan K.. Zdravljenje odvisnih od nedovoljenih drog – Vzpostavitev mreže centrov. Zrdrav var 1995;34:575 – 9.
8. Dopis ZZZS z 20. 1. 2003. Hranjen v arhivu Urada za droge Vlade Slovenije.
9. Andrej K.. Priporočila zdravnikom za zdravljenje odvisnih od ilegalnih drog – delovni osnutek. V zborniku Posvetovanje o problematiki metadona. Ministrstvo za zdravstvo. 1995
10. Uradni list RS. št. 117/2002.
11. Uradni list RS. Št.49/2000. Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog.
12. Joycelyn SW., HermanJ.. Methadon is recovery, A manual for metahdone maintenance Treatment. The New York State office of Alcohol and Substance Abuse Services and mental and Health researc Association of new York city. New York city 1994.
13. David H., Steven E.. Source book of substance abuse and addiction. Williams & Wilkins. Baltimore. 1996
14. Ule M.. Spregledana razmeja, o družbenih vidikih sodobne medicine. Aristej. Ljubljana. 2003.
15. Strang J., Sheridan J., Barber N.. Prescribing injectable and oral methadone to opiate addicts: results from the 1995 national postal survey of community pharmacies in England and Wales. BMJ 1996; 313:270 – 272.
16. Departement of health and human services. Substance Abuse and mental health services administration. Opioid drugs in maintenance and detoxification treatment of opiate addiction; final rule 2001. www.methadone.org/NEWrulesFINAL.htm
17. Policija – letno poročilo 2001. http://www.policija.si
18. Tatja K.R.. Kakovost storitve vzdrževalnega metadonskega programa. Zdrav Var 1997
19. Tatja K.R.. Kakovost storitve vzdrževalnega metadonskega programa v letih 1995 in 1997. Odvisnosti. Ljubljana 2001.
20. Vito F.. Živeti s heroinom II. K zmanjševanju škode. *cf. Ljubljana 2002.
21. Collin B., Catherine N.. Clinical judgment is impotrant. BMJ.1996;313:1482.
22. Lynn C., Emily F., Beverly P., strang J.. Only half of patients store methadone in safe place. BMJ. 1996;313:1481.
23. Zdravniška zbornica Slovenije. Kodeks medicinske deontologije Slovenije. www.zzs-mcs.si/kodeks
24. Andersen HT. Regular prescription of narcotics and sedatives to drug-addictive patients in general practise. Tidsskr Nor Laegeforen 2002.10;122(12):1202-4.
25. Gaughwin M., Solomon P., Ali R.. Correlates of retention of the South Australian Methadone Program 1981 – 1991. Aust NZJ Public Health 1998. 22(7):771-6.
26. Pismo pacienta Varuhu človekovih pravic. Arhiv Urada za droge. 2003.
27. Strang J., Sheridan J.. Prescribing amphetamines to drug misusers: data from 1995 national survey of community pharmacies in England and Wales. Addiction 1997;92(7):833-8.
28. Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog. Uradni list RS, št.98/1999
29. Strang J., Marsden J., Cummins M., Farrell M., Gossop M., Welch S.. Randomized trial of supervised injectable versus oral methadone maintenance: report of feasibility and 6-mont outcome. Addiction 2000. 95(11):1631-45.

Dragica Fojan, mag. soc. ped.

Zmanjševanje škode na področju drog

Povzetek

Prispevek predstavlja temeljne postavke novega pristopa na področju drog, ki ga poznamo pod pojmom zmanjševanje škode oz. politika normalizacije, in nekatere razlike v argumentaciji, ki jih prinaša. Ob tem izpostavlja vidnejše probleme raziskovanja in uveljavljene obravnave pojava drog. V zvezi s slednjim pozornost posveča predvsem pojavu temeljnega nesporazuma in njegovim posledicam, ki so postale predmet večjega zanimanja predvsem ob pojavu aidsa.

Ključne besede: prepovedane droge, uporabniki nedovoljenih drog, politika zmanjševanja škode, posledice uživanja drog, aids, obravnava uporabe drog.

Pojem zmanjševanje škode na področju drog ter njegovo uveljavljanje v svetu in v Sloveniji

Zmanjševanje škode na področju drog razumemo predvsem kot pragmatsko usmerjeno politiko, ki predstavlja alternativo tako medicinski razlagi "bolezni odvisnosti" kot tudi represivnemu modelu obravnave uporabnikov drog. Pristop gre razumeti »v kontekstu drugih strategij, ki jih ljudje uporabljamo na različnih področjih vsakodnevnega življenja, ko se srečujemo z nevarnimi ali ogrožujočimi situacijami, ki se jim ne moremo ali nočemo povsem izogniti« . Njegove začetke lahko vidimo v doktrini obravnave uporabnikov drog že konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja. Tedaj so bili poskusi nadzora nad drogo usmerjeni bolj v zagotavljanje kakovosti, čistosti in varnih količinskih odmerkov kakor pa v prepovedovanje uporabe drog. Iz tega obdobja velja posebej omeniti skupino vplivnih britanskih strokovnjakov (Rolleston Committee ), ki so podali mnenje o ustreznosti in možnostih vzdrževalne terapije z opiati ter opozorili na probleme zgolj k abstinenci usmerjene obravnave in kazenskega preganjanja.

Drugi primer zasledimo v začetku 20. stoletja v ameriških programih morfinskega vzdrževanja in vzpodbujanju uporabnikov k prehodu na varnejše droge. Posebej zanimivo v tej zvezi je bilo svetovanje osebam, ki so imele težave zaradi rabe alkohola. Zdravniki so namreč tistim zasvojenim z alkoholom, ki so imeli težave z vzpostavitvijo abstinence, svetovali prehod na opijate.

Sodobni pojem zmanjševanja škode pa povezujemo z nizozemsko politiko do drog. Konceptualni okvir zmanjševanja škode je na Nizozemskem, v Angliji in Švici obstajal že pred koncem 70-ih let, nevarnost epidemije aidsa med intravenoznimi uživalci drog pa je le pospešila ukrepanje. V mestih, kot so Amsterdam, Liverpool in Zurrich, so se začele prve iniciative v smeri sprememb obravnave fenomena drog. V Amsterdamu predvsem na pobudo samoorganizacije uporabnikov − že pred nastopom aidsa – tj. predvsem zaradi hepatitisa, drugod pa predvsem s strani različnih strokovnjakov.

Področje se je začelo hitro razvijati predvsem v obdobju zadnjih dveh desetletij. Poleg Nizozemske se je pristop kot nosilni del politike do drog uveljavil še v Veliki Britaniji, Švici in Avstraliji, kasneje pa tudi v Nemčiji in Španiji. Veljavo pa dobiva tudi v državah jugovzhodne Evrope in deželah nekdanje Sovjetske zveze ter drugod po svetu. Do največjega razmaha na tem področju pa je prišlo v času epidemije aidsa, ko so različne mednarodne organizacije postavile preprečevanje širjenja aidsa pred preprečevanje rabe drog. Med drugimi sta tudi Svetovna zdravstvena organizacija in Britanski svetovalni zbor za zlorabo drog postavila preprečevanje širjenja HIV kot prioritetno nalogo, torej pred preprečevanje rabe drog.

Prve poskuse sistematičnejšega uvajanja programov zmanjševanja škode na področju drog (terenskega dela, zamenjave igel, zagovarjanja pravice do izbire načina urejanja − prizadevanja za uvedbo metadonske terapije) v slovenskem prostoru pa zasledimo v začetku devetdesetih let. Omenjene dejavnosti so bile povezane z nastankom Društva Stigma / pomoč in samopomoč v zvezi z drogami in aidsom ter raziskovalnim projektom Droge in nasilje. Leta 1992 je bil vzpostavljen tudi prvi program zamenjave injekcij, torej le deset let po prvih takih programih po svetu in kot prvi v državah v tranziciji. Leto kasneje, v času sprejema prvega Nacionalnega programa, sta izšla zbornika Droge na tehtnici in Zbornik razprav iz antiprohibicionističnega foruma, ki sta s svojimi prispevki odprla vprašanje problematike prohibicije drog. Dve leti kasneje, tj. 1994, je bila s sklepom Zdravstvenega sveta dovoljena uporaba metadona v obravnavi uporabnikov drog in bil ustanovljen Center za detoksikacijo. Leta 1995 je bilo na medministrski ravni doseženo soglasje o pomembnosti programov zmanjševanja škode. Istega leta so bili s sklepom Ministrstva za zdravstvo vzpostavljeni centri za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, ki jih laična javnost pozna predvsem kot metadonske ambulante.

Razprava v zvezi z novim pristopom k problematiki drog pa se je intenzivirala, še zlasti v strokovnih krogih, z izdajo zbornika Politika droge: zmanjševanje škode in s posvetoma, ki ju je organizirala Visoka šola za socialno delo: Pragmatika socialnega dela na področju uživanja drog − socialno delo, zmanjševanje škode in nizkopražni programi (1998) ter Socialno delo, ki sprejema uživanje drog (1999). V letih od 1999 do 2003 so pod naslovom Zmanjševanje škode potekala tudi izobraževanja za strokovne delavce. Izobraževanja, ki jih je organizirala Visoka šola za socialno delo, so bila verificirana s strani Socialne zbornice Slovenije. Posebej velja na tem mestu omeniti še mednarodno konferenco Heroin in Europe (2000), 1. Slovensko konferenco o odvisnosti (1999) in 13. mednarodno konferenco o zmanjševanju škode, ki jo je leta 2002 v Ljubljani organizirala Mednarodna organizacija za zmanjševanje škode v sodelovanju s Fundacijo Odsev se sliši. Pomembno pa so k razvoju in uveljavljanju področja prispevali raziskovalni projekti. Poleg že omenjene raziskave Droge in nasilje gre tu omeniti projekte, kot so bili Ekstazi in plesne droge (1998), Uporaba amfetamina, metamfetamina in drugih sintetičnih drog v Sloveniji (2002), ki ga je izvedlo Združenje Drogart, ter Pharov projekt, v okviru katerega je bila izvedena raziskava pod naslovom Podobe uživanja heroina z vidika zmanjševanja škode (1999/2000).

Pristop zmanjševanja škode je dobil svoje mesto že v prvem Nacionalnem programu za področje drog. Kasneje je bila ta programska usmeritev na nacionalnem nivoju usklajena na medsektorskem sestanku na Otočcu leta 1995. O priznavanju nujnosti uvajanja strategije zmanjševanja škode priča tudi dejstvo, da programe zmanjševanja škode neposredno omenja zakonodaja na področju drog, sprejeta leta 1999. Tako Zakon o preprečevanju rabe nedovoljenih drog in obravnavi uživalcev nedovoljenih drog v svojem 13. členu omenja »programe zamenjave igel, terensko delo z uživalci drog in druge programe zmanjševanja škode«, s čimer pušča odprt prostor za uvajanje inovativnih programov zmanjševanja škode. Pomembno mesto pa je ta pristop dobil tudi v novem Nacionalnem programu za področje drog.

Sprejem pojma in politike zmanjševanja škode v Sloveniji

Kljub naštetemu pa lahko ugotovimo, da do razmaha programov v slovenskem prostoru na tem področju ni prišlo. Poleg metadonskega programa, ki je kot del javnozdravstvene ponudbe najbolj razširjen in ga je glede na vstopne pogoje in odsotnost pogojevanja z abstinenco ter možnost vzdrževanja moč opredeliti kot takega, imamo trenutno le tri programe, katerih osnovna dejavnost je zmanjševanje škode, povezane z rabo heroina, in enega na področju sintetičnih drog; tri v Ljubljani in enega v Kopru. Posebej velja omeniti še program, ki si prizadeva v smeri zmanjšanja posledic kriminalizacije konoplje. V zadnjih letih je sicer več organizacij v svoje programe vključilo dejavnosti zmanjševanja škode, predvsem zamenjavo injekcij, vendar bolj v smeri dopolnila drugim dejavnostim, in jih po ideoloških izhodiščih ne gre razvrstiti med programe zmanjševanje škode. Zaradi slednjega je, z namenom spodbujanja oblikovanja novih programov pomoči na tem področju, v preteklem letu začela delovati Iniciativna skupina za razvoj novih programov, sestavljena iz predstavnikov Fakultete za socialno delo, Urada za droge, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter predstavnikov nevladnih organizacij (Stigma, Svit, Drogart). Eden od ciljev skupine je tudi spodbujanje raziskovanja na področju drog in s tem identifikacija potreb v lokalnih skupnostih. Poleg tega ima skupina vlogo povezovalca med izvajalci programov oz. pobudniki in lokalnimi oblastmi. Nenazadnje pa je njena vloga tudi v promociji pristopa zmanjševanja škode ter posredovanju praktičnih napotkov glede raziskovanja, priprave projektov in implementacije.

Kolikor spremljamo strokovno diskusijo, deloma tudi medijsko poročanje, čeprav je to pri slednjem manj očitno, še vedno ga namreč zaznamuje predvsem izključujoč "ali-ali", tj. vprašanje kaznovanje ali terapija, vidimo, da se zmanjševanje škode v javnosti različno predstavlja. Tako se o zmanjševanju škode najpogosteje govori kot o dopolnilu ostalima strategijama spoprijemanja s pojavom drog, tj. zmanjševanju ponudbe in zmanjševanju povpraševanja. V tej zvezi se običajno govori o pluralizaciji programov. Pojem nizkopražni programi, kar je drug termin za programe zmanjševanja škode, se običajno postavlja v nasprotje s pojmom visokopražni oz. terapevtski programi. Osnovo za razločevanje v slednjem primeru, torej ko je govora predvsem o programih, predstavljajo vstopni pogoji oz. zahteve, ki jih mora izpolnjevati iskalec pomoči za sprejem v določen program. Pojem visokega praga je tako praviloma povezan z izraženo namero po popolni opustitvi uživanja drog. Tretja skupina programov na področju drog, ki se od omenjenih razlikuje predvsem glede na ciljno skupino, so preprečevalni programi (t. i. primarno-preventivni programi). Tudi te je, predvsem v zadnjem času, moč dalje deliti glede na njihova ideološka izhodišča oz. z drugimi besedami glede na to, na katero od interpretacij pojava drog se naslanjajo.

Razumevanje zmanjševanja škode kot dopolnilne strategije je moč razbrati tudi iz novega Nacionalnega programa za področje drog, saj ta sočasno poudarja tudi pomembnost zmanjševanja povpraševanja in preprečevanje ponudbe. Na drugi strani pa se zmanjševanje škode predstavlja kot novo paradigmo na področju drog. O zmanjševanju škode se tako govori kot o strategiji, ki nastane kot rezultat uvida v posledice družbenega odziva na pojav in prinaša doktrinaren premik tudi na področju terapije in preprečevanja.

Pomembne razlike zasledimo tudi v predstavljanju ciljev zmanjševanja škode. Tako se na eni strani kot ključni argument uvajanja nizkopražnih programov navaja epidemijo aidsa in se kot najpomembnejše vodilo oz. cilj postavlja preprečevanje okužb. Na drugi strani pa je preventiva okužb le ena od pomembnih dejavnosti. Več poudarka je na zmanjševanju socialnih posledic uživanja drog, zdravstvene posledice pa so dojete v odnosu do le-teh kot bistveno določene z njimi. S tem je cilj v drugem primeru zastavljen širše, znan pod pojmom normalizacija (uporabe drog). Zato se kot sinonim za zmanjševanje škode uporablja pojem politika normalizacije.

Pomembne pa so tudi razlike v vsebini pojma "tipični (uživalec drog)". Kolikor je v posameznih argumentacijah »tipično« definirano negativno, torej kot odsotno/nedoločljivo, saj tako boji za vsebino tipičnega kot koeksistenca različnih tipičnih tipov pričajo o nezmožnosti njegove določitve, se v drugih običajno pojavljajo kot tipični štirje tipi uživalcev: bolnik, kriminalec, socialno deprivilegiran in odgovoren, ki izbira med dostopnimi načini povečevanja storilnosti, doseganja ugodja oz. izogibanja neugodju. Kolikor sledimo govoru o drogah, vidimo, da prihaja do mešanja in koeksistence sicer nasprotujočih si tipov. Tako v medijih in posledično v laični javnosti še vedno prevladuje predstava o uporabniku drog kot svojevrstnem hibridu med kriminalcem in bolnikom. Delitev, izpeljana glede na razlike v pojmovanju odgovornosti posameznika, je sicer značilna za govor o drogah nasploh. V argumentaciji zmanjševanja škode (predvsem v ZDA) pa zasledimo predvsem slednja dva navedena tipa.

Razlike v predstavljanju oz. argumentiranju je moč razumeti kot pokazatelje diskurzivnih bojev. V zvezi s slednjim so zanimivi tudi pozivi nekaterih k "strokovnosti" in prekoračitvi ideoloških razlik. V tem kontekstu gre brati tudi navedbo iz zapisnika nedavnega srečanja med predstavniki Urada za droge in nevladnimi organizacijami, ki delujejo na tem področju, na podlagi katere je moč napačno sklepati na obstoj enotne in usklajene politike nevladnih organizacij na področju drog: »Denar, ki bi ga ministrstvo namenilo Zvezi NVO, bi pomenil podporo politiki NVO na področju drog.« V tovrstnih navedbah kot tudi v prevajanju prevladujoči interpretaciji nasprotujočih tez v njej skladne lahko vidimo poskus nevtralizacije nasprotujočih interpretacij.

Gotovo najobširnejšo in utemeljeno argumentacijo zmanjševanja škode v slovenskem prostoru zasledimo v delu Podobe uživanja heroina avtorja Vita Flakerja, ki zajema tudi zemljevid uživanja heroina v Sloveniji. Delo tako prinaša možnost vpogleda v demografske značilnosti, zdravstvene in socialne posledice uživanja drog, strategije življenja na sceni, institucionalni odziv, službe idr. Obenem pa je delo tudi izhodišče za temeljito preverjanje znane pripovedi o heroinu in uporabnikih drog, saj le-to s svojimi ugotovitvami prestavlja na polje mita. V nadaljevanju sledi prikaz temeljih postavk zmanjševanja škode, ki so podrobneje predstavljene in utemeljene v omenjenem delu.

Temeljna izhodišča pristopa zmanjševanja škode

Prva od temeljnih postavk pristopa zmanjševanja škode, ki jo gre omeniti, je v tem, da prekinja z racionalistično paradigmo, ki vzdržuje mit o možnosti "končne rešitve" problema drog. Tako imenovani "boj proti drogam" je razumljen v prvi vrsti kot boj proti ljudem, ki uživajo droge, deklarirani končni cilj, družbo brez drog pa kot zainteresirano iluzijo. Na ravni posameznika za razliko od tradicionalnega pristopa, ki ocenjuje uspeh preprečevanja in terapije z abstinenco kot končnim in edinim ciljem, praksa zmanjševanja škode daje prednost vzpostavljanju oz. krepitvi stikov s socialnimi in zdravstvenimi službami ter različnimi drugimi programi pomoči. Tako ocenjuje kot uspeh vse spremembe v smeri zmanjševanja tveganj. Zato je za prakso zmanjševanja škode posebej pomembna identifikacija dejavnikov, ki vplivajo na "izbiro" med tvegano in manj tvegano rabo drog kot tudi na kontrolirano oz. nekontrolirano uživanje drog.

Posledično je druga značilnost pristopa v tem, da uvaja v službe, ki so na voljo uživalcem, pojem nizkega praga, kar pomeni večjo dostopnost in odsotnost pogojevanja pomoči z zahtevo po abstinenci. Izkazana želja po abstinenci tako ne predstavlja več zahtevanega predpogoja za nudenje storitev oz. pomoči. Sledeč različnim raziskavam, je namreč izključno osredotočenje na abstinenco privedlo do "izgube realnosti" ter povečalo razdaljo med socialnimi/zdravstvenimi delavci in njihovimi strankami, s tem pa zaustavilo vse nujne oblike podpore. Pokazalo se je, da se je s pogojevanjem pomoči s popolno opustitvijo uživanja drog marginaliziralo velik del skupine uživalcev drog. Posledično je tako nemajhen del uporabnikov ostal med drugim tudi brez ustreznih informacij o širjenju virusa HIV, ostalih s krvjo prenosljivih virusov (tipi hepatitisa) ter drugih poškodb zdravja v povezavi z injicirajočim načinom uživanja drog.

Upoštevaje slednje kot tudi druge posledice, povezane s kriminalizacijo in socialnim izključevanjem, filozofija zmanjševanja škode poudarja, da imajo uživalci drog − tudi v primeru nadaljnjega uživanja − pravico do človeka vrednih zdravstvenih in socialnih življenjskih razmer ter opozarja na nedopustnost pogojevanja dostopa do teh pravic z abstinenco in prilagojenim vedenjem. Glede na to da se pristop zmanjševanja škode skoraj praviloma povezuje s t. i. nizkopražnimi programi, velja omeniti, da zmanjševanje škode nikakor ni omejeno samo na tovrstne programe, temveč predstavlja pomemben doktrinarni premik tudi na področju t. i. visokopražnih pristopov.

Če povzamemo, gre za to, da zagovorniki zmanjševanja škode ocenjujejo kot problematično pogojevanje pomoči in neprostovoljno zdravljenje, medtem ko v abstinenci vidijo pomemben način zmanjšanja škode, povezane z uživanjem drog. Poleg tega predvsem raziskovalci opozarjajo na obstoj palete različnih načinov doseganja abstinence. V tej zvezi so zanimivi predvsem načini, ki so nastali na sami sceni, saj med drugim pokažejo, da je abstinenca lahko (nenamerna) posledica ureditve oz. predhodnega zmanjšanja predvsem socialnih posledic rabe drog. Slednje pa postavlja pod vprašaj prevladujočo doktrino, ki v ospredje, tj. kot prvi cilj, postavlja opustitev uživanja drog. Ilustrativen primer temu, da je abstinenco moč doseči po predhodni ureditvi predvsem socialnih posledic uživanja drog, je nadomestna metadonska terapija, ki omogoča večjo socialno stabilnost in s tem novo perspektivo za doseganje drugih ciljev. Na drugi strani pa tezo potrjujejo tudi neuspešne obravnave, npr. recidivi po dolgoletni obravnavi v terapevtski skupnosti, ki so pogosto rezultat tega, da se posamezniki po odpustu znova znajdejo v neugodni socialni situaciji (v najslabšem primeru brez stanovanja, brez zaposlitve, brez nove socialne mreže). Prav zaradi tega se izvajalci v nizkopražnih programih ne fokusirajo izključno na rabo drog, temveč je njihovo delovanje usmerjeno v preprečevanje socialnega izključevanja. Tako je bistveno vprašanje, kako posameznik funkcionira, in ne več, ali in koliko uporablja droge.

Z navedenim se očitki nasprotnikov zmanjševanja škode, ki pristop enačijo s podpiranjem (omogočanjem ali celo spodbujanjem) uživanja drog in obtožujejo njegove zagovornike celo za dvig prevalence rabe drog, izkažejo za neutemeljene. Razumeti jih gre predvsem kot dokaz neustrezne seznanjenosti s pristopom in kot posledico dolgoletnega vztrajanja prohibicionistične razlage pojava.

Tretja pomembna značilnost pristopa je v tem, da uvede kot kriterij intervencije pragmatiko, ravna se po tistem, kar je uspešno, kar ima oprijemljive rezultate, ne pa po tistem, kar naj bi bilo pravilno oz. kar zahteva dominantni diskurz o normalnosti.

Četrta, da poudarja pomen sodelovanja uživalcev drog in uporabnikov služb ter krepitev njihove moči.

Uživalec drog je v paradigmi "zmanjševanja škode" prepoznan kot osebnostno in socialno odgovorna/kompetentna oseba, ki med drugim uživa droge. Poudarek je na aktivnem vključevanju uživalca drog v načrtovanje in izvajanje "pomoči", kar pospešuje njegovo socialno vključevanje, njegovo socialno kompetenco in posledično zmanjšuje vse vrste škode, ki jih povzroča uživanje drog. S tega gledišča je redukcija posameznika na "odvisnika", "narkomana", "bolnika", "objekt skrbi" ipd. neustrezna. Poleg tega pa so ravno uživalci tisti, ki najbolje poznajo t. i. sceno drog, tveganja, načine uživanja ipd., zato je njihovo vključevanje v načrtovanje in izvajanje programov ključnega pomena.

Potreba po ustreznem razumevanju pojava na osnovi empiričnega raziskovanja stvarnosti

Kot rečeno gre izhodišče za oblikovanje ustreznih intervencij zmanjševanja škode iskati v raziskovanju pogojev in načinov rabe drog ter subjektivnih percepcij/teorij uživalcev drog. Dejstvo je namreč, da je predloga prikazovanja fenomena drog nastala v kliničnih raziskavah, čemur je sledilo posploševanje ugotovitev na vse uporabnike drog. S tem so individualne kariere postale osnovna matrica za razumevanje in posledično obravnavanje t. i. problematike drog. Kolikor si pogledamo podatke, ki zadevajo rabo drog v slovenskem prostoru, lahko vidimo, da ti podatki običajno prikazujejo le število iskalcev pomoči oz., kar zadeva policijske statistike, število kršiteljev zakona. Tako podatki govorijo predvsem o tistih uporabnikih, ki imajo težave zaradi večletnega uživanja nedovoljenih drog. Za razliko od teh imamo o drugih uporabnikih na voljo le malo podatkov. Tako le malo vemo o tistih uporabnikih, ki droge uporabljajo rekreativno ali redno, a niso zasvojeni, in o tistih, pri katerih zasvojenost ni povezana s socialno degradacijo. V tej zvezi so zanimive predvsem strategije obvladovanja in prikrivanja zasvojenosti, ki so nastale kot rezultat strahu pred razkritjem in stigmo, ki je običajno povezana s socialnim izključevanjem in degradacijo. Ena takih strategij je tudi kupovanje metadonske solucije oz., v preteklosti, tablet na črnem trgu. To kaznivo in tvegano početje se nam z druge perspektive pokaže kot racionalno. Upošteva namreč posledice razkritja kot tudi prevladujočo percepcijo te oblike pomoči in uporabnikov metadona. Podobno bi lahko pokazali tudi za druga, na videz ali pa dejansko tvegana, za nas nerazumljiva ali nemoralna dejanja uporabnikov drog.

Osnovna pomanjkljivost prevladujočih programov pomoči je torej ta, da so se oblikovali na podlagi predpostavljene podobe o uživalcih drog (na predpostavki, da vemo, kaj je za njih dobro in prav) brez upoštevanja realnosti in dejanskih potreb uporabnikov. Kot eno pomembnejših posledic obravnavanja uporabnikov drog gre omeniti nastalo razdaljo med uporabniki drog in strokovnimi delavci, ki jo opisujejo pojmi, kot so nezaupanje, sumničavost, črno-bela percepcija, stereotipno razumevanje, dvom v kompetentnost, odklanjanje oz. na drugi strani odrekanje ali pogojevanje pomoči ipd. V zvezi z dvomom v kompetentnost strokovnih delavcev in odrekanjem pomoči je zanimiva Guattarijeva navedba , zaradi katere se psihiatri uporabnikov drog bojijo, slednji pa dvomijo v njihovo kompetentnost, saj nakazuje problem transfernega razmerja oz. sprevrnitve vlog v terapevtski situaciji. Problem oz. želja po razrešitvi je (v nekaterih primerih) bolj stvar terapevta kot uporabnika. Neuspehe prisilnega/neželjenega zdravljenja je moč razumeti tudi skozi razliko med psihiatričnim in analitičnim simptomom, znano iz psihoanalitične teorije. Omenjena razlika je v tem, da slednjemu (analitičnemu) za razliko od prvega, ki temelji na zunanji oceni, lahko manjka "objektivnosti", kar pomeni, da ga okolica nujno ne izkuša kot problematičnega, temveč je omejen zgolj na subjektovo notranjost. Za lažje razumevanje pojma "temeljnega nesporazuma" lahko problem rabe drog opredelimo kot psihiatrični simptom, torej kot nekaj, kar je moteče predvsem za druge (svojce, okolico). Kot vemo, se številni uporabniki drog odločajo za terapijo zaradi pritiskov oz. zahtev s strani okolice (staršev, partnerjev, delodajalcev, sodišča itd.). Tako lahko razlog neuspehov in težav neželjenega/neprostovoljnega zdravljenja identificiramo v specifični modalnosti tovrstnega vstopa v proces zdravljenja, torej v vstopu brez predhodne subjektivizacije (zunanjega) mandata.

Kot možna rešitev se v primeru temeljnega nesporazuma nakazuje ravno premestitev pogleda z (izključno) rabe drog na problem socialnega izključevanja. Kolikor v fokus ukvarjanja vzamemo problematiko izključevanja, se položaj pomembno spremeni, posebej (tudi kratkoročno) kar zadeva kompetenco strokovnih delavcev.

Da imata dramatizacija in temeljni nesporazum pomembne učinke in ju zato nikakor ne gre spregledovati, kažejo tudi izsledki raziskav nekaterih zahodnoevropskih in ameriških držav. Sledeč tem vidimo namreč, da manj kot 10 % uživalcev drog išče stik z obstoječimi službami pomoči. Slednje pa je, kot rečeno, postalo posebej problematično ob pojavu epidemije aidsa, saj so številni uporabniki ostali brez ustreznih informacij o načinih preprečevanja poškodb zdravja. Poleg omenjenega pa je pri iskanju ustreznih oblik pomoči potrebno upoštevati dejstvo, da verovanje v ustaljeno, deterministično predstavo, po kateri "zasvojenost neizogibno vodi v psihični in fizični razkroj, ne prispeva k razumevanju različnosti življenjskih razmer in osebnosti ljudi, ki uživajo droge". Tako ta kot druge znane stereotipne predstave, povezane z uživanjem drog in njihovimi uživalci, zgolj mistificirajo vprašanje zasvojenosti in ovirajo iskanje ter implementacijo intervencij in programov, utemeljenih na potrebah in zahtevah uporabnikov. Na drugi strani pa uporabnike nenehno silijo v vlogo nedoletnih žrtev ter ne dopuščajo možnosti izstopa iz dodeljene jim vloge. "Odvzem socialne kompetence" pa nikakor ne more prispevati k realizaciji razvpitega cilja – socialne reintegracije uporabnikov drog.

Kot že rečeno politika zmanjševanja škode poudarja nujnost razlikovanja med (neposrednimi) posledicami rabe drog in posledicami družbenega odziva na pojav drog (posrednimi). Kolikor vzamemo v premislek zgolj klasifikacijo poškodb, povezanih z rabo drog, ki jo je podala Svetovna zdravstvena organizacija (1998) , lahko rečemo, da razločevanje med neposrednimi in posrednimi posledicami rabe drog še zdaleč ni enostavno in meja ni jasno določljiva.

Poleg spoznavanja dejavnikov, ki vplivajo na izbiro med tvegano in manj tvegano rabo drog, je za zmanjševanje škode pomembno tudi poznavanje posledic rabe drog. Omenjena klasifikacija SZO posledice rabe drog deli na:

a) Posledice doziranja in mešanja. Gre za posledice, kot so predoziranje, problemi, povezani z mešanjem snovi oz. souporabo različnih drog (npr. alkohol in heroin). Glede na to da so droge stvar črnega trga in s tem podrejene njegovim zakonitostim, uporabniki nimajo informacij o njihovih jakosti, čistosti in primeseh.

b) Neposredne duševne poškodbe. Na tem mestu gre posebej omeniti ugotovitve nekaterih raziskav, sledeč katerim se je število iskalcev pomoči zaradi tovrstnih poškodb po določenem obdobju, ko se je raba določene snovi normalizirala, kar pomeni, da so uporabniki dobili določeno znanje in izkušnje glede njene uporabe, pomembno znižalo.

c) Poškodbe, ki izhajajo iz zmesi. Tu gre omeniti problem zdravju nevarnih primesi (npr. strihnin ), ki se predvsem z namenom količinskega povečanja odmerkov dodajajo drogam.
d) Poškodbe, ki so posledica načina uživanja. Gre predvsem za posledice injiciranja, infekcije na mestu vbodov, poškodbo nosnega pretina pri uživanju kokaina ipd. Tudi v poškodbah kože ali žil, ki nastajajo pri injiciranju, je moč identificirati dejavnike družbenega odziva, saj so npr. neustrezni pogoji injiciranja, strah, živčnost, naglica pri injiciranju, primesi, souporaba pribora ipd. pogost razlog teh poškodb.

e) Poškodbe, povzročene s prenosom nalezljivih bolezni. Tu gre omeniti poleg HIV/aidsa še hepatitise in tuberkulozo. Kot vemo, je te posledice moč preprečiti s preventivnimi ukrepi, pri tem pa imata pomembno vlogo dostopnost pripomočkov za uživanje in informiranje o manj tveganih vedenjih.

f) Poškodbe, povezane z življenjskimi okoliščinami. Gre za probleme, povezane z materialno stisko, neustreznimi bivanjskimi pogoji, neustreznim prehranjevanjem ipd.

g) Poškodbe, povezane z življenjskim stilom. Tu gre omeniti problem nasilja, nesreč in kriminala, gre torej za probleme, ki so povezani predvsem z nabavo oz. črnim trgom. Zanimiva v tej zvezi je pravzaprav prva od kvalitativnih študij, izvedenih v slovenskem prostoru, Droge in nasilje, kjer avtorji pokažejo na uporabnike drog kot predvsem na žrtve nasilja in ne povzročitelje, kar se pomembno razlikuje od splošne predstave.

Kot rečeno so različne predvsem novejše kvalitativne študije izpostavile problem izoliranega preučevanja fenomena drog in opozorile na nujnost upoštevanja družbenega konteksta ter seveda učinkov specifične družbene reakcije na pojav. V zvezi s slednjim različni avtorji govorijo o "fabriciranju toksikomanije" ter uživanje drog, vključno z zasvojenostjo in džankizacijo, pojmujejo kot psihosocialni proces. S tega gledišča pa ni več mogoče potegniti enostavnega enačaja med uživanjem heroina/njegovimi farmakološkimi značilnostmi in "produktom uživanja drog", tj. "toksikomanom/narkomanom/džankijem". Če kje, naj bi torej odgovor na vprašanje zasvojenosti in džankizacije iskali onstran kemije, farmakologije in bioloških sprememb, tj. v družbenih in medosebnih odnosih. Z drugimi besedami gre vzrok džankizacije iskati v družbenih značilnostih heroina oz. pomanjkanju drugih socialnih vlog, kar je posledica stigmatizacije in socialnega opustošenja.

Drugače povedano gre za to, da prevladujoč diskurz o drogi spregleda elemente konstrukcije (vloge/identitete) džankija in džankizacijo zmotno interpretira kot neposredno posledico uživanja heroina. Zato vidi rešitve zmanjševanja škode predvsem v:

- izogibanju kriminalizaciji (gre za ukrepe od dekriminalizacije posesti za lastno uporabo do ureditve področja zunaj področja kazenskega prava),

- zaščiti pravic in korektnosti v različnih postopkih in obravnavah; sledeč izkušnjam iz prakse lahko vidimo, da neredki uporabniki s svojimi pravicami niso seznanjeni kot tudi, da se v primerih, ko pravice in/ali postopke poznajo, zaradi učinkov stigme zanje ne zavzemajo,

- normalizaciji oz. dedramatizaciji uživanja drog, kar zahteva dekonstrukcijo diskurza o drogi in "redčenje" družbene vloge džankija (uživalca drog); v zvezi s slednjim so pomembni v prvi vrsti ukrepi na področju zaposlovanja, izobraževanja in stanovanjske politike; poleg tega pa je potrebno vzpodbujati nastanek uporabniških organizacij in razvijati oblike pomoči, upoštevaje potrebe in pobude uporabnikov.

Poleg posledic strategije ukvarjanja s pojavom velja posebej izpostaviti tudi problem sprevida povezanosti med spremembami v političnem in socialnem okolju ter spremembami pri uživanju drog. Dejstvo je namreč, da družbeni kontekst in materialni pogoji vplivajo na percepcijo tveganja in seveda možnosti za zmanjševanje/izogibanje le-temu. Tako so ranljivejše skupine bolj izpostavljene različnim tveganjem, seveda tudi problematičnejšemu uživanju drog. Upoštevaje do sedaj navedeno, je problematiko uživanja drog nujno preučevati znotraj tega konteksta. Tako je pri načrtovanju intervencij potrebno upoštevati dejstvo, da na vedenjske spremembe poleg posameznikovega poznavanja nevarnosti in tveganih vedenj, svojih želja in motiviranosti za spreminjanje lastnega vedenja pomembno vplivajo možnosti, ki jih ima določena oseba za uresničitev sprememb (in ohranjanje sprememb) vedenja. Zato zmanjševanje škode v ospredje postavlja nujnost raziskovanja družbenih in materialnih dejavnikov tveganja, torej dejavnike, ki jih je prohibicionistični model obravnave (ki ga na tem mestu razumemo kot sprego med kazenskopravnim in medicinskim modelom obravnave) spregledoval in zmotno interpretiral zgolj skozi biologijo, kemijo in farmakologijo.

Literatura

Dekleva B., Grund, J.-P., Nolimal, D.(1997). Paradigma zmanjševanja škode v Sloveniji. Mreža drog, 2-4(5), s. 5 –8.

Dekleva B., Grund, J.-P., Nolimal, D. (1997). Politika droge: zmanjševanje škode. Mreža drog, 2-4 (5).

Flaker, V. (1993). Droge in nasilje (fazno poročilo). Ljubljana: Mirovni inštitut.

Flaker V. in drugi (1999): Podobe uživanja heroina z vidika zmanjševanja škode. Socialno delo, 4-6(38), s. 341-395.

Flaker, V. in drugi (2002). Živeti s heroinom I. Družbena konstrukcija uživalca drug. Ljubljana: Založba/cf*.

Fojan D. (1999). Droga kot "argument za karkoli". Socialno delo, 2-4(38), s. 241-255.

Guattari, F. (1992). Molekularna revolucija. Časopis za kritiko znanosti, 146-147(20), s.204-206.

Herwing Lempp, J., Stover, H. (1992). Temelji socialnega dela, ki akceptira uživanje drog. Iskanja, 9(12), s. 73-96.

Kocmur, D.(2004). Droge in zmanjševanje škode kot nova paradigma v politiki do drog – nekaj izhodišč. Neobjavljen prispevek. Ljubljana.

Miller, J.A. (1992). Etika v psihoanalizi. Razpol 7, s. 59-70.

Nacionalni program na področju drog. (1992). Časopis za kritiko znanosti, 146-147(20), s.153-155.

Nedelman E. in drugi (1997): Mednarodne perspektive. Mreža drog, 2-4(5), s. 164 201.

Stefanoski P. (2004). Strokovna paradigma zmanjševanja škode zaradi uživanja drog. Interno glasilo Društva Svit, 1(1), s. 7-10.

Szasz, T. (1991). Il mito della droga. Milano: Universale Economica Feltrinelli.

Strokovni članek, prejet avgusta 2004

Glavni sedež skupnosti :

via Monte Ingrana, 2 - 25010 Pozzolengo (BS)
Tei. 030 9918700 - Fax 030 918162
E-mail: info@lautari.com
Spletna stran: www.lautari.com

ELEMENTI NAŠEGA PEDAGOŠKO-REHABILITACIJSKEGA PROGRAMA

Terapevtska skupnost Lautari, ustanovljena leta 1992, je finančno samostojna in ni odvisna niti od države niti od družin naših varovancev. Le-to smo ustvarili s pomočjo aktivnosti, ki jih izvajajo dekleta in fantje, vključeni v naš program.
Vključevanje v delo na področju pedagoške rehabilitacije razvija njihovo samostojnost, občutek odgovornosti, dozorelost, zmožnost uresničevanja in s tem ustvarjanja novega življenjskega stila. Glavni cilji programa so rehabilitacija in ponovna socialna vključitev nekdanjih uporabnikov nedovoljenih drog v vsakdanje življenje. Pomembno je tudi sodelovanje s svojci in njihova 'vzgoja'. Terapevtski program vodijo strokovno usposobljeni ljudje, ki imajo dolgoletne izkušnje na tem področju (psihologi, psihiatri, zdravniki, vzgojitelji, izvajalci terapevtske skupnosti, mojstri na raznih področjih dela – kamnoseštvo, zidarstvo, obnova starega pohištva, konjeništvo, ..), cilji programa so doseženi po preteku treh let. Med potekom različnih faz terapevtskega programa se izvaja občasno spremljanje, kar je tudi predvideno po končanem programu. Program je individualen, prilagojen psihičnim in fizičnim zmogljivostim vsakega posameznika. Po uspešno končanem terapevtskem programu lahko vsak ostane v stiku s skupnostjo in ima podporo, ki jo potrebuje, oziroma lahko ostane v skupnosti in nudi svoje znanje in izkušnje kot izvajalec programa. Pri vključitvi v program mora vsak posameznik sprejeti določena pravila, ki veljajo v skupnosti, predvsem pa se mora zavedati, da je uspešnost terapije odvisna od sodelovanja z izvajalci. Glavni cilj je popolna rehabilitacija in pridobitev novega načina življenja, ki temelji na odgovornosti, strpnosti, sodelovanju in solidarnosti, zaupanju in samospoštovanju. Glavni cilj ponovne vključitve/reintegracije je vrnitev v 'normalo' (družina, delovno okolje, okolje, v katerem živimo). Metode vzgojno-terapevtskega programa in vrnitve v okolje so:
1. posredovanje v psiho posameznika: pri tem je mišljena predvsem njihova zmožnost prositi za pomoč, jo sprejeti, zmožnost govoriti o svojih potrebah, naučiti se obvladovati stresne situacije, recidive; s spoznavanjem in sprejemanjem svojih pomanjkljivosti dozorevajo in spreminjajo v pozitivni smeri svoje poglede na življenje;
2. osebno usposabljanje: posameznika se uči vsakodnevnih opravil (čiščenja hiše, pospravljanja, pranja, kuhanja, urejanja okolice, vrtnarjenja, skrbi in vzgoje živali) ter delovnih navad in znanj (mizarstvo, obnova starega pohištva, mehanika, izdelava figuric iz sadre in voska, skrb za konje in konjušnico, obnova starih stavb¬  predvsem v kamnu, vinogradništvo in kletarstvo);
3. posredovanje pri vzgoji, kulturi, športu: program predvideva tudi skupinsko vzgojo in seznanjanje o zdravju, boleznih in posledicah; kulturni in športni dogodki so organizirani preko kulturnih in športnih društev v terapevtski skupnosti in izven.
Delovne aktivnosti se večinoma izvajajo na sedežu 'La caccia' v Pozzolengu. Pozitivno vplivajo na spreminjanje stila življenja in usposabljanja za poklicno pot zunaj terapevtske skupnosti.
Pedagoška rehabilitacija skozi delo da pobudo za stalni stik z realnostjo, občutek stalnosti in varnosti ter občutek odgovornosti v delu, ki je tudi vir samofinanciranja. Prednost imajo obrtniški izdelki, ki pri odkritju nadarjenosti pozitivno vplivajo na odnos z zunanjim svetom:
kmetijstvo (pridelava vrtnarskih izdelkov za lastno porabo), vzreja domačih živali, konjev in maneža ter vinogradništvo in vinarstvo; izdelava izdelkov iz sadre, smole ter izdelava umetniških sveč; zelo kvalitetno in estetsko mizarstvo, obnavljanje starega pohištva in lesenih stropov, izdelovanje parketa stenskih opažev in pohištva po naročilu; gradbišče, kjer se obnavljajo stare, kamnite zgradbe; mehanična delavnica, kjer se popravljajo vsa vozila (avtomobili, kamioni, kopači, …)

PREPREČEVANJE IN INFORMACIJE

Po Sloveniji so organizirane stojnice, kjer dekleta in fantje, ki so v programu, nudijo informacije in pomoč. To da sami hodijo na stojnice, informirajo in zbirajo prostovoljne prispevke, je živi dokaz, da je mogoče spremeniti način življenja. Potrebna je le volja in nekdo, ki ti je v oporo. Za vstop v terapevtsko skupnost se opravi kolokvij z uporabnikom samim kot z njegovo družino. Na podlagi potreb in motiviranosti izvajalci programa predlagajo najprimernejšo rešitev oziroma se odločijo za vključitev v terapevtsko skupnost. Edini pogoj, ki ga postavljamo je ta, da je eventualni kandidat ob vstopu v terapevtsko skupnost »čist«. Za konec želimo poudariti še nekaj stvari. Naša terapevtska skupnost je civilne narave in ne vključuje nobenih religioznih elementov. V naše programe sprejemamo tako dekleta in fante, ki v centrih tudi skupaj bivajo. Naše storitve so brezplačne, saj vsak posameznik prispeva k delovanju terapevtske skupnosti s svojim lastnim delom.


INFORMACIJE :
SVIT – DRUŠTVO ZA POMOČ ODVISNIKOM IN NJIHOVIM DRUŽINAM
ŽUPANČIČEVA 6, 6000 KOPER
TEL. : 05 6260011, FAX : 05 6260012
MARGINALCI VSEH DEŽEL ZDRUŽITE SE

»Če je možno napovedovati vedenje nekega organizma, potem nima svobodne volje... tudi človeški možgani /so/ podvrženi načelu nedoločenosti... Pravi razlog, zakaj ne moremo napovedati človeškega obnašanja, je v preveliki zapletenosti problema.
Človek se ne more obnašati v skladu z v naprej določeno usodo, ker pač ne ve, kaj mu je bilo določeno. Zato namesto tega raje privzamemo, da imamo svobodno voljo in da smo sami odgovorni za svoje ravnanje...
Naj torej zaključim z odgovorom na naslovno vprašanje tega eseja: ali je vse v naprej določeno? Odgovor je: da. Ker pa nikakor ne moremo vedeti, kaj nam je določeno, lahko ravno tako rečemo, da ni.«
Stephen Hawking: Ali je vse vnaprej določeno (esej)

»Življenje, ki nam je usojeno, je pretežko. Povzroča nam preveč bolečin, razočaranj in nerešljivih nalog, zato se ne moremo izogniti blažilnim sredstvom, ki nam pomagajo, da ga lahko prenašamo. Takšna sredstva so: velika odrekanja, ki nam pomagajo zmanjšati občutek bede, nadomestne zadovoljitve, ki jo zmanjšujejo in opojna sredstva, ki nas naredijo zanjo neobčutljive.«
Sigmund Freud – Nelagodje v kulturi

Kdor uživa droge tako, da družba to opazi, je izpostavljen segregaciji (ne sme v lokale, kjer ga »poznajo«…), grobemu nerazumevanju s strani zdravstvenih delavcev (svojcem, recimo, nemalokrat svetujejo naj ga v njegovo dobro vržejo na cesto, z njim ravnajo, kot bi bil kužen in nevreden njihovega truda, postavljen je v posebne, manjvredne prostore, lekarne pogosto ovirajo nabavo igel, zdravnikom se ne zdi vredno potrudit za nekoga, ki naj bi bil škodljiv tako sebi, kot družbi, izpostavljen je nerazumevanju svojcev, prijateljev in tudi najsvobodomiselnejših družbenih skupin (pregnani celo z Metelkove), grobemu ravnanju organov pregona (hišne preiskave tudi brez dovoljenj, osebne preiskave kdajkoli in kjerkoli - normalna je celo preiskava črev, odvzemanje telesnih tekočin) in organiziranega kriminala, abstinenčnim krizam, ranam na telesu in duši, kompleksu krivde... Slednji pobere samokaznovalcu vso sposobnost samoobrambe, če jo je še kaj ostalo. T.i. zakrknjenost je žal pogosta in za mnoge edina možna obrambna drža proti paralizirajočim učinkom tako težke družbene vloge, kot je biti tovrstni grešni kozel. V zaporu se od njih distancirajo ostali zaporniki in za pridobitev ugodnosti, kot so prosti izhodi, telefonski pogovori, obiski, morajo izpolnjevati posebne, dodatne pogoje. Stalno morajo dokazovati svojo nedolžnost, to je, da niso zadeti. Zato je njihovo telo predmet stalnih analiz. To pa se ne jemlje kot vdor v zasebnost, medtem ko, za primerjavo, bogati in slavni občutijo kot moteče že fotografiranje izven dogovorjenih mest in terminov.

Na mestu sočutja in poglobljenega zanimanja strokovnjakov vseh ved za tako množičen pojav človeške nesreče in bede, torej nahajamo gnus, zaničevanje, kazen, čeprav je večina vsakodnevnih uporabnikov izpostavljena smrtonosnim kužnim boleznim, na telesu imajo mnogi gnojne rane zaradi pogosto več kot 700 vbodov letno, večinoma nesterilnih, opravljenih v vsakršnih, običajno stresnih okoliščinah, na WC-jih in podobnih krajih. Čeprav gre tako po slovenskih predpisih, kot po klasifikaciji WHO za težko kronično bolezen, pa zdravstveno pomoč tak človek poišče le v skrajno nujnih primerih, ker ve, da bo ta največkrat nudena tako, kot bi šlo za gnusa in zaničevanja vrednega, premaganega sovražnika, čeprav je tako po naši, slovenski, kot po klasifikaciji Svetovne zdravstvene organizacije, odvisnost (ne le) od heroina, težka kronična bolezen. Zdravniki-ce ki nekako zmorejo vsaj korekten odnos, se še najdejo, čeprav redko, a iluzorno je pričakovati, da bo razumevajoče in sočutno nižje zdravstveno osebje, ki je izpostavljeno tako močni negativni propagandi, kot hudemu strukturnemu pritisku - slabim dohodkom, premalo časa in drugih dobrin za družino, ali za si jo sploh ustvarit, ter pogosto posledično nezdravemu vzdušju v že itak sociološko vprašljivi vlogi jedrne družine (starši in otroci), kot temeljnemu, naravnemu zidaku družbe. Kako bo skrben in človeški do drugih tisti, ki komaj poskrbi še za svoje najbližje? Kdor je torej odkrit kot uporabnik prepovedanega sadeža, kar se revnemu in nezaščitenemu prej ali slej zgodi, je izpostavljen res hudi preizkušnji. Droga namreč ni prepovedana, ker je nevarna, ampak je nevarna, ker je prepovedana. Po »razkrinkanju« se namreč sprožijo učinki stigme. Vse težje pride do droge, potrebne informacije so redke in težko dostopne, pomoč je skoraj vselej pogojena z denarjem in/ali kesanjem, kar vse pripomore da vsak, ki je izpostavljen takim udarcem, postane nesposoben slediti družbenemu ritmu. In prav to je razlog za očitke in hujše posledice. Star vic pove nekaj tudi o tem: kako policija ujame tigra? Tako, da ujame mačko in jo pretepa, dokler ne prizna.

Značilno je, da se je v Sloveniji uporaba trdih drog, od osamosvojitve dalje, povečala za več kot 600%, saj kapitalizem brez tega ne more delovati. In mimogrede – nov zapor v Kopru, ki je zaenkrat večidel prazen, je bil zgrajen tudi zato, in ker se pričakuje povečanje gostov po sprejemu novele zakona o prekrških, s katerim je bil vpeljan zapor za dolžnike državi, za tiste, ki nočejo ali ne morejo plačati kazni za dosojeni prekršek. To je pomemben dogodek, ki bistveno povečuje stopnjo represije. Iz majhnega odziva javnosti na to, pa je mogoče sklepati marsikaj, a o tem na drugem mestu.

Iz mnogih znakov, od katerih sem jih zgoraj navedel le nekaj, je mogoče sklepati, da so droge prepovedane zato, ker je to idealna past za tiste ljudi, ki si upajo preko dovoljenih mej. Takšni so potencialni revolucionarji, ki bi sicer ogrožali sistem z razkrivanjem njegovih slabosti in prevar, tako pa se sami onemogočajo. Ta past, kapitalističen korelat stalinističnim metodam nadzorovanja in kaznovanja, je za mnoge smrtonosna. Zadošča že, da je vse prekrito z demonizacijo in krivdo, pa niti večina strokovnjakov ne zmore pogleda preko in dokler bo čustveni pogled merodajen, bodo spremembe težke, počasne. Uvodne citate sem navedel, ker je prav krivda ena temeljnih dogem, na katerih stojijo sodobne kapitalistične »demokracije«. Za krivdo je namreč pogoj svobodna volja. Ta pojem pa bi zahteval, glede na številne znanstvene ugotovitve minulega stoletja, ki ga ne le postavljajo pod velik vprašaj, potreben vsaj bistvenega popravka, saj bi nenadna odprava krivdnega načela povzročila razpad sistema, kaos. V perspektivi pa bo nujno postavit družbo na nove, sodobnejše, ne že tisočletja stare temelje, saj nam sicer, vsled krize, v katero počasi a sigurno zapada kapitalizem, grozijo nove diktature. Nacizem nas namreč uči, česa je sposobna struktura človeške družbe in to, da je Hitler mrtev, ne pomeni nobene garancije, da se kaj podobnega, v razmerah svetovne krize ne bo ponovilo. Določeni pogoji namreč privilegirajo in ustvarjajo določene ljudi.

Formule, kako naj se vedejo in svojo ujetost razrešijo preganjani po ključu drog, nimam. Dejstvo je, da zaenkrat v večini držav, za reintegracijo v družbo, ne obstaja druga možnost kot pokora. Zaenkrat je le skesancem sploh dana možnost javne besede. Privilegirani, vodje, vejo, da bi brez tega mas ne mogli nadzorovati. Ostali ljudje pa te, ki zaradi take politike niso sposobni delovati, občutijo kot breme in pomemben vzrok svojih težav.

Za konec le še citat:
Tabu je »le eden številnih podobnih sistemov vraževerja, ki so pri številnih, morebiti pri vseh človeških rasah v mnogočem, z mnogimi različnimi nazivi in številnimi razlikami v podrobnostih pripomogli zgraditi kompleksno tkivo družbe v vseh različnih vidikih ali elementih, ki jih označujemo kot religiozne, družbene, politične, moralne in ekonomske.«

Alfred Reginald Redklif-Brown: Struktura in funkcija v primitivni družbi.

Srdjan Kumar
Odlomek brošurne izdaje:¨Myths & Facts¨, ki sem jo zasledil na strani: www.drugpolicy.org/docUploads/aboutmethadone.pdf


MIT: Težje je prenehati z jemanjem metadona, kot heroina.
DEJSTVO: Prenehanje jemanja metadona je drugačno, kot prenehanje jemanja heroina. Zaradi podaljšanih abstinenčnih težav, je odvajanje od metadona dostikrat občuteno kot težje. Vendar pa nekateri trdijo, da je zato sorazmerno blažje.


MIT: Metadon "gre v kosti" in jih s tem oslabi
DEJSTVO: Metadon ne "gre v kosti" in nikakor ne škodi okostju oz. nanj nima nikakršnega vpliva.Nekateri uporabniki metadona sicer tožijo nad bolečinami v okončinah, vendar je to najverjetneje posledica blagega simptoma abstinence, kar je možno omiliti s prilagoditvijo odmerka.


MIT: Jemanje metadona škodi tvojemu telesu.
DEJSTVO: So ljudje, ki jemljejo metadon več kot 30 let in ni nikakršnih dokazov, da bi tako dolgotrajno jemanje povzročilo kakršnekoli fiziološke poškodbe. Pri nekaterih uporabnikih metadona so se pojavili stranski učinki kot: napihnjenost, povečano znojenje, suha usta...; vendar ti učinki s časoma ali s prilagoditvijo dnevne doze izginejo.Druge učinke, kot je porušenje menstrualnega ciklusa in pomanjšanje libida, je nemogoče z gotovostjo povezati z jemanjem metadona.


MIT: Metadon je bolj škodljiv od heroina.
DEJSTVO: Metadon ni bolj škodljiv od heroina. Obe snovi sta netoksični, vendar sta lahko nevarni v primeru prekomernih odmerkov, kar velja za vsa zdravila in tudi aspirin ali hrano. Metadon je varnejši od uličnega heroina, ker je legalno predpisano zdravilo in se ga uporablja oralno. Ulični heroin dostikrat vsebuje škodljive dodatke, ki so primešani kot redčilo.


MIT: Metadon škodi jetrom.
DEJSTVO: Jetra res skrbijo za presnovo metadona, vendar jim to ne škodi. Metadon je dosti lažje razgradljiv kot mnoga druga zdravila. Posamezniki s hepatitisom in drugimi boleznimi jeter lahko varno jemljejo metadon.


MIT: Metadon škodi tvojemu imunskemu sistemu.
DEJSTVO: To ni res. Raziskave kažejo, da so HIV pacienti, vključeni v metadonsko terapijo bolj zdravi in imajo v povprečju daljšo življenjsko dobo, kot ostali uživalci drog.


MIT: Čim nižji je dnevni odmerek metadona, bolje je
DEJSTVO: Nižja doza metadona sicer zmanjša abstinenčne simptome. A le večji odmerek uspe blokirati delovanje heroina in kar je še pomembneje, odpravi željo po njem. Večinoma pacient potrebuje od 60 do 120 mg metadona, za prenehanje jemanja heroina. Nekaterim je dovolj 5 do 10 mg-ski odmerek, drugim pa zadovolji le doza več stotih mg. Najprimerneje je, da se posameznik o višini dnevnega odmerka posvetuje s terapevtom in to brez omejitev in zunanjih pritiskov.


MIT: Metadon povzroča zadetost in uspavanost.
DEJSTVO: Vsak posameznik kdaj občuti utrujenost ali potrtost Pacienti na stabilni dozi metadona ne odstopajo od tega, kar naj bi bilo normalno počutje.


prevedel: S. Novakovič
Zakaj ima mačja meta tako močan vpliv na mačke? Mačke se na to rastlino tako intenzivno odzivajo zato, ker so - zasvojene. Mačja meta, rastlina, ki pripada družini met oz. usnjatic, vsebuje eterično olje, nenasičeni laktom, strokovno imenovano hepetalaktonsko olje (hepetalacton), ki na mačke deluje podobno kot marihuana na nekatere ljudi. Ko mačka na vrtu odkrije in poje to rastlino, doživi desetminutni narkotični "trip" (izlet, stanje po zaužitju droge), med katerim je videti, kakor bi padle v ekstazo. Ta razlaga je videti nekoliko antropomorfna*, ker ne moremo vedeti, kaj se pravzaprav v resnici dogaja v mačjih možganih. Vendar vsakomur, ki je imel kdaj priložnost opazovati reakcijo mačke, ki je pojedla omenjeno rastlino, je ta dajala vtis, da je padla v neke vrste trans in da je omamljena, oziroma 'zamaknjena' ali 'odsotna'. Vse vrste iz družine mačk (družina Solidaren - rod Felis) se odzivajo na enak način, celó levi, vendar pa obstaja razlika med posameznimi mačkami, torej to ne velja za vsako posamezno mačko. Zgleda, da obstajajo mačke, ki jih mačja meta ne vzdraži in da je razlika genetskega izvora, da se torej že rodijo kot 'zasvojenke', ali pa ne. Pogoji, okoliščine, vplivanje ali navajanje, skratka kondicioniranje pri tem nimajo nobene vloge. Zanimivo je, da mačke, ki še niso dosegle spolne zrelosti (torej negodne mačke) tega nikoli ne počnejo. Prva dva meseca življenja se vsi mačji mladički, brez izjeme, izogibajo stiku s to rastlino, in šele po tretjem mesecu starosti se pojavi prva pozitivna reakcija nanjo. Mačke se takrat razdelijo v dve skupini: na tiste mačke, ki se (namenoma) ne izogibajo več stiku s to rastlino, temveč jo preprosto prezrejo ali ignorirajo, oziroma se do nje vedejo indiferentno ali brezbrižno, kot do vsake druge rastline na vrtu; in tisto skupino mačk, ki podivjajo v trenutku, ko pridejo v stik z njo. Skupini sta več ali manj enako številni (pribl. 50 % - 50 %), s tem, da je skupina, ki se pozitivno odziva nanjo, kljub vsemu nekoliko večja kot druga.
Pozitivno odzivanje oz. reakcija pa zgleda tako: mačka se približa omenjeni rastlini in jo začne ovohavati, potem pa jo v naraščajočem zanosu liže, grizlja, žveči, se z lici, brado in podbradkom, zatem pa še s celotnim telesom znova in znova dregne ob njo, otresa z glavo in glasno prede, grči in mijavka, se valja po tleh ter tu in tam celó narahlo poskakuje v zrak. Včasih opazimo tudi umivanje in krempljanje. Celó najbolj umirjene mačke, ki se sicer vedejo povsem zadržano, v tem primeru, ko pridejo v stik s to rastlino, oziroma pod vplivom kemične snovi, ki se nahaja v mačji meti, kažejo popolno neobrzdanost.
Ker je valjanje v stanju podobnem transu, podobno kretnjam, oz. telesnim gibom in vedenju goneče se mačke med ovulacijo, so nekateri strokovnjaki domnevali, da mačja meta deluje na mačke kot neke vrste mačji afrodiziak. Ta hipoteza ne zveni posebno prepričljivo, ker tudi med tistimi petdesetimi odstotki mačk, pri katerih se pojavi močna reakcija, oz. ki se nanjo pozitivno odzivajo, v enakem številu naletimo na samce in na samice ter sterilizirane (neplodne samice) ali kastrirane (neplodni samci) in tiste mačke, ki to niso, ki so torej nesterilizirane ali nekastrirane. Torej kaže, da pri tem ne gre za kakšno 'seksualno stanje narkotične opojnosti' ali nekakšen 'seksualni trip', temveč za 'trip' pod vplivom kemične snovi, ki povzroča podobna stanja ekstaze, kot jih opazimo in ki jih doživljajo med vrhuncem njihove spolne aktivnosti.
Mačji zasvojenci imajo srečo. Za razliko od mnogih drog, ki jih uporabljajo ljudje, mačja meta, oz. kemična snov v njej, mačkam ne povzroča trajnih negativnih posledic, in po desetminutnem 'transu' ter užitku se mačka vrne v normalno stanje brez vsakršnih škodljivih stranskih učinkov.
Mačja meta (s strokovnim imenom Nepeta cataria) ni edina rastlina, ki pri mačkah povzroča tako čudne reakcije in na katero se mačke tako čudno odzivajo. Tudi baldrijan oz. valerijana (Valeriana officinalis) je ena od teh, kot vemo pa jih močno privlači še najmanj deset drugih rastlin. Najbolj presenetljivo pa je odkritje, ki je na videz popolnoma brez smisla, da interno dajanje ekstrakta omenjenih dveh rastlin deluje na mačke kot pomirjevalo oz. kot sedativ. Nerešena skrivnost ostaja, zakaj pri eksterni uporabi teh rastlin deluje nanje kot stimulans oz. poživilo ali 'spodbujevalo', interna uporaba tega ekstrakta pa kot sedativ oz. pomirjevalo, ostaja nerešena skrivnost.

_______________
* (počlovečevanje, tj. prenašanje človeških lastnosti ali odnosov na druga bitja, stvari ali pojave); vir podatka: F. Verbinc, Slovar tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana 1987;

Prevod enega od poglavij iz knjige z naslovom Upoznajte svoju mačku ~ Sve 'tajne' ponašanja vaše kućne ljubimice oz. Spoznajte svojo mačko ~ Vse 'skrivnosti' vedenja vaše hišne ljubljenke, znanega angleškega psihologa in etologa, avtorja navedene knjige Desmonda Morrisa, ki je v srbohrvaščini izšla pri Založbi Prosvjeta, v Zagrebu, leta 1988. V slovenščini pa jo lahko najdete pod naslovom Zakaj mačka prede ~ Resnice in zmote o vedenju mačk; izšle pri založbi Mladinska knjiga, 1990, seveda istega avtorja. Naslov dela v originalu je Catwaching.

Prevod in priredba: A. Kolarič K.

Ivanček Ilegalni in njegovi asteroidi

Ivan Peterle, ddr uličnih znanosti,
specialiteta narkologija,
mojster kurččenja

 

****

Brez vonja in okusa
tisoč in en vzrok
tisoč in ena posledica
– odkod –
nenadzorovana
tisoč in ena moč
sužnja sebi
predan gospodar
trmasti angel
upogljivi vrag
v kruti resnici
prijazna laž in
brez spola jaz.

Pravda

Tunina
v lastnem
zosu
servirana,
jaz pa
vegetarijanec,
ne jem rib,
nič
kar ima
obraz,
ribi je
še najbolj
podobna
banana.

Izziv

Nimamo
nobenih
možnosti!
Izkoristimo jih!!
 
Priredba

Poznamo vseh vrst priredb. V ta namen prirejam zabavo. Program sem priredil tako, da bo zadovoljil vse okuse. Pravzaprav ne. Koncentriral se bom samo na eno vrsto priredb, to so priredbe že obstoječih glasbenih pesmi ali »komadov«. V strokovnih glasbenih krogih jim rečejo »cover«. Tudi mladina je povzela ta izraz. Coverjev mrgoli. Nekateri so lahko celo boljši od originalov, večina pa je le slab, hitro pokvarljiv industrijski izdelek ali klavrn poskus nekoga biti nekdo drug. To vrsto cover-jev sem literarno strokovno definiral. Za to priložnost sem priredil znani istrski pregovor:
Cover

Osel gre
neštetokrat
samo enkrat
na sladoled.

 
Sinko debelinko

Prehranjevalne navade ljudi me fascinirajo. Ko rečem fascinirajo, ne mislim ne v dobrem ne v slabem, ne v pozitivnem ne v negativnem smislu. Le fascinirajo me. To ne bo razprava o črevesnih kulturah ali trebušni higieni, vzdržal se bom, za zgled, čeprav bi vedel in imel marsikaj povedati.
Omenil bom samo dva modela, dve skrajnosti, nikar se ne zgledujte po njiju.
S prijateljem sva bila v enem od lokalov in prosto debatirala. Pristopil nama je človek, poznala sta se z mojim sogovornikom. Ni bil visok a vendar, silno krepak fantina. Pobožal se je z roko po trebuhu in – če bi jaz roko postavil pod isti kot, v isti položaj, kot je imel on svojo, bi jo držal tri do štiri decimetrov proč od telesa – prvo kar je povedal je bilo:
»Jedu sem šest ur!«
Drugi model je naš prijatelj in sovaščan. Vse skupaj je skrčil v drugo skrajnost. Ob petih je končal službo, ob sedmih smo imeli zmenjene vaje. Vmes je nekaj pojedel, od sitosti malo zakinkal in se zbudil ob enajstih zvečer. Ničkolikokrat. Nekoč se je kasneje, spet ga ni bilo na vaje, opravičil: »Danes popoldne sem si naredil pladenj tramezinov. Prve tri sem posnifal.«
na vaje, opravičil: »Danes popoldne sem si naredil pladenj tramezinov. Prve tri sem posnifal.«
 

Ljubezen je odločitev.
Lepota je delo.
Sreča je izdelek ljubezni.


Ali je sploh kdo, v tej silni kvantiteti novinarskih veleumov, kdaj pomislil, da bi lahko naredili časopis, ki bi posredoval izključno dobre novice, raziskoval kaj smo ljudje v tem dnevu dobrega naredili ali postorili, izumili, od malenkosti do pomembnejših reči (čeprav, izven tega konteksta, samo zate, da me bolje spoznaš, osebno se bolj nagibam k tezi, da ni bolj pomembnih in manj pomembnih stvari, vse je enako pomembno, včasih ima kaj, pogojeno s časovno odvisnostjo, zgolj prioriteto). Tak časopis bi širil pozitivne ideje, vzpodbujal h konstruktivnosti, inovativnosti, ljudje bi spoznavali druge ljudi s specifičnimi znanji, itd … itd … itd. Tak časopis bi kdo z veseljem prebral. Imenoval bi se lahko preprosto Dobre novice. Bil bi, na primer, protiutež Slovenskim novicam, ki so kratkomalo same slabe novice. Ali ni poimenovati slabe novice z narodovim imenom skrajni cinizem – nekrofilija – brez primere?

Spisano v Corta baru, 21.10.2004, ob kavi brez sladkorja in ostalih modnih dodatkov in seveda brez slabih novic. Nazaj grede domov, v meglenem 100%-no vlažnem jutru, naenkrat, izza ovinka, sto metrov pred mano, zagledam mladega policaja, kako maha z loparčkom brez prižgane rdeče lučke, pravzaprav je ploskal z njim ob svojo roko, tako kot jih vidimo včasih v risankah s pendrekom to početi. V trenutku sem mu prebral misli in prižgal luči. Ni me poizkusil zaustaviti. Fant je, ko sem peljal mimo dvignil palec v  namigu: »Too, stari.« In seveda, tudi jaz njemu enako nazaj: »Too, človek!« Kako se je vse lepo vklopilo in izteklo.

No, to bi komot lahko bil članek v kroniki Dobrih novic.

Politični fuck´n´roll


Čas je desno,
čas je levo,
čas je dol,
čas je gor.
SEDAJ JE ČAS.

Dostikrat poslušamo politike, cerkvene dostojanstvenike in ostale »filozofe« govoriti o družini kot o temeljni organizaciji življenja. Politikov so polna usta, duhovnikov pa polna jajca besedičenja o morali in o morali bomo nekaj spremeniti, drugače nas bo hudič zapeljal na rally stranpoti in pekli. Prvi dodajo ponavadi še traktat o demokraciji v lastnih vrstah, drugi pa o njej črhnejo niti besede, češ red je znan, že več kot 2000 let od Boga dan in mi ljudje se mu moramo pokoriti. Tolmačijo biblijo in delijo nasvete o stvareh o katerih nimajo pojma, ker nimajo in ne smejo imeti družine (krščanski duhovniki in oficirji, pri katerih sem tudi jaz nevede krščen, obhajan (eni so tudi objahani) in beerman). Politikov (moških) je demokratičnih več kot 80, duhovnikov pa samo po sebi umevnih 100% (a sem slep, vidi kdo kje kakšno duhovnico). Trdijo in učijo, da zdravo družino (po njihovem vzorcu) sestavljata partnerski odnos moški - ženska in (načrtovani in spočeti iz ljubezni) otroci. In seveda: človek mora biti že hude sorte Čokemon (okrajšava za nerazvitoumneža tipa, ki mu v istrski regiji pravijo »cio che mona« v originalu), da ne ugotovi med zdravo in partnerski in številkami v odstotkih neskladje.
Rešitev: Politiki naj po hitrem postopku sprejmejo zakon o »fifty-fifty« delitvi vseh vej oblasti. Vlada, parlament … in tako naprej - pol žensk, pol moških! In ko umre papež – papežinjo! No, jebači, kje ste sedaj? Dajmo!!!

Nore babe, dobro ste mi zaznamovale teden.

PSIHO-TEST

Vprašanje:
Ali menite, da se, čeprav se sami svojim domislicam ne smejete,
vseeno znate pošaliti na svoj račun?

Rezultat:
Če ste na vprašanje odgovorili z da, se prav gotovo znate šaliti na svoj račun!

Viagra show

Ob 18. uri sem se vračal iz Trsta preko maloobmejnega prehoda Barbara na domačih mi Tihotapskih hribih (nekdanji Miljski hribi). Naš carinik me je vprašal kaj imam za prijaviti. Stari mački vejo, da je najlažje in najmanj »mutno« izgovoriti besedo nič. Vedo tudi cariniki. Po pregledu prtljažnika je odprl škatlo, ki je bila na zadnjem sedežu in imel kaj videti. Šest stekleničk s po sto, niti-tableta-niti-bonbon, komadov svetlo modre barve. Sledilo je moje pojasnilo, da je to sladkor z okusom mente, da to uvažamo in prodajamo kot parodijo na Viagro, za srečne moške in še srečnejše ženske, ter da sem to reč spregledal in pozabil v avtu. Se pač zgodi. Drugi carinik je zavohal biznis. Telefonski obisk neažuriranega policijskega računalnika je mojo situacijo še poslabšal. Hotel sem rešiti, kar se je rešiti dalo in požrl pest niti-tableta-niti-bonbon. Požrl pravim, ne smeš jih lizati, kontraindikacije so otrdelost jezika. Po hitrem postopku so mi jih odvzeli. Carinik je poklical na pomoč. Policaji in carinik iz Škofij z dope-testerji so bili že na poti. Sledil je pregled avta. Najbolj sumljiv se jim je zdel zračni filter. Mehanik v meni je bil tiho in si mislil svoje. Moral sem izprazniti žepe. Striptiza ni bilo. Izjave, da si jaz ne bi upal karkoli voziti čez mejo kar tako njim pred nosom, jih niso ovirale pri delu. Eden od carinikov je pripomnil, da je videl že marsikaj in s šestih naključno izbranih vzorcev iz stekleničk postrgal malo materiala za bodočo obdelavo. Prispeli so testerji. Rahlo razočaran, ker niso bili njegove priljubljene znamke, se je carinik vrgel na delo. Medtem so prišli policaji, ki so najprej zašli na sosednji maloobmejni prehod. Starejši, ko me je videl ni mogel skriti veselja. Kar vzkliknil je moje ime: Ooo … Šele policaju je uspelo odlomiti epruveto, kamor naj bi carinik stresel kristalčke svetlo modre barve. Bilo je napeto. Carinik je stresel malo postrgane niti-tablete-niti-bonbon v ampulo in dobro premešal. Spremenilo je barvo, na nekaj je reagiralo, vendar se ni vedelo na kaj. Res je bilo napeto. Niti meni ni bilo čisto vseeno, kaj veš kakšen vrag … Carinik se je poglobil v navodila. Kakšna barva je purple, vpraša? Valjda pink odgovori nekdo. Navodila za uporabo so bila preveč zafuckana, zato je prešaltal na testerje drugega proizvajalca, kjer so bili napotki kako in kaj tudi v angleščini, vendar dopolnjeni s slikami v barvah. Policaj je po mojih nenehnih neumestnih pripombah naglas pomislil ali niso morda prišli zastonj. Drugi policaj se je tudi dolgočasil. Pozanimal se je, če so mi že pregledali avto. So. Vprašal sem, če ne bi za vsak slučaj še enkrat. Naj ne bom nesramen, je rekel, ker se enkrat demontirani tepihi ne prilegajo več lepo. Strinjal sem se. Bilo jima je že jasno, da tukaj ne bo nič. Carinik je garal. Šest različnih testov je naredil, sedem s prvim, ki ga je ponovil. Pozabil sem ime droge, za katero prej nisem še nikoli slišal. Sumim, da najprej naredijo tester, šele nato se pojavi substanca. Vsak test stane cca 50 DEM. 350 DEM davkoplačevalcev je šlo v nič. Medtem so stari švercerji - dedki in babice, mamice z otroki, resni družinski možje, lepo zrihtane gospe in gospodične, pa tudi mlajši pripravniki, nemoteno prehajali mejo. Kaj češ lepšega: na blef uletiš na mejo v stilu - bom že kako - tam pa se tipi z nekom že ukvarjajo.
Sreča spremlja pogumne, pravijo. Tik pred 20. uro sem se opran suma lahko odpeljal novim dogodivščinam naproti.

Lahko rečemo, da je skupna vaja carinikov, policajev in starih mačkov uspela. Potekala je v sproščenem, fer vzdušju. Mednarodnem. Kot gost se nam pridružil je tudi finančni stražnik z italijanskega bloka. Skurcati pa je potrebno tako uvoznike dope-testerjev, ki niso poskrbeli za slovenski prevod navodil, kot tudi državne organe, ki se medtem, ko od drugih uvoznikov zahtevajo spoštovanje predpisov, sami požvižgajo na njih.
Nasvet: Odjebite skoncentrirane anorganske sladkorje vseh vrst, ker ne zadenejo nič.


Pasja kakica

Opažam, da imam dokaj poseben dar za opazovanje, pozornost mi pritegnejo stvari mimo katerih gredo ljudje, kot bi se ne nič zgodilo.
Zadnjič sem na sprehodu opazil pasjo kakico. Ma ne, a res, bi kdo lahko rekel. Opazil si pasjo kakico. Res imaš poseben dar za opazovanje. No, pasja kakica ni res nič posebnega, tudi ta ne bi bila, če ne bi ležala na čudnem mestu. Predstavljajte si betonski blok dolg približno 50 do 60 cm, širok 40 do 50 cm in visok nekje med 30 in 40 centimetrov in na njem pasjo kakico. Seveda se mi je takoj porodilo vprašanje, kako se je pasja kakica znašla tam. A je morda pes skočil na betonski blok in ga pokakal. Ne, ne. Terena je naokoli kolikor želi. Skrajno čudno bi bilo. Verjetno se je kuža usral na pesek, betonski blok leži namreč tik ob peščenih igriščih za odbojko, ozaveščeni lastnik pa ga je pobral, toda ker ga je nekaj zmotilo, je odložil kakico na betonski blok, da ga, ko utegne ne pozabi odnesti v smeti. Še bolj čudno. Dvakrat prijemati en in isti drek. Pa tudi ni zgledalo, da bi ga nekdo premikal. Pasja kakica je bila videti, kot da je pravkar padla iz pasje ritke. In tako sem še tri dni potem skušal najti odgovor na to vprašanje, vedno, ko sem se sprehodil mimo, sicer me ni obremenjeval. Četrti dan sem se slučajno zapletel v pogovor z lastnikom enega od čolnov, ki so zasidrani v tamkajšnjem mandraču. Seveda sem starejšega, izkušenega človeka, ko sva šla mimo pasjega iztrebka, vprašal kako si on to razlaga. Osupljivo. Baje, da res obstaja en pes, nekdo ga vsake toliko časa pripelje sem na sprehod, ki vedno, ko mora kakat, skoči na nekaj visokega. Tako skoči tudi, še najraje, videli so ga večkrat, na tisto okroglo masivno, zaruznjeno železo, na pomolu služi za privez bark, bitva se ji reče. Nisem mogel verjeti lastnim ušesom. Povedal sem to prijatelju, ko sva en dan šla z njegovim psom na sprehod. On si je to razložil takole: Pes hoče označiti teren, in da njegove vonjave sežejo čim dlje, uporabi preprosti trik, pokaka se čim višje. Si je razložil pravim, ker mene ta razlaga niti slučajno ni zadovoljila. Od kje psu domišljija, da si izmisli kaj podobnega. Če bi bilo kot on trdi, bi vsi psi tekli na vrh hriba opravljati potrebo. Še edina verjetna razlaga mi je kar sama od sebe padla na um dva tedna kasneje. Potrdila je moj sum, da je vmes človek. Lastnik je psa doma naučil kakati na wc-ju, kar pomeni, da mora pes skočiti na školjko. Normalno, kar se kuža nauči to kuža zna. In bitva je, recite kar hočete, zelo podobna wc školjki. Tako imamo v Ankaranu kužka, ki se preprosto – podela drugače.

HORMON SREČE - pojasnilo avtorja - mladini, staršem in ostalim


Ker sem pri pesmi Hormon sreče, objavljeni v knjigi »Katalog ilustrirane misli«, naletel na različne reakcije ljudi (sporni verz: »… ni ga čez direktno v žilo«), v enem primeru celo na izjavo: »Kaj, če pride to 14 ali 15-letnikom v roke?« in »Ta pesem me je zamorila,« me človekoljubnost sili razložiti kako je ta pesem nastala in kako o njej razmišljam danes. Pesem je bila napisana (l. 2001) v afektu vsled trenja med različnostjo pogledov dveh prijateljev (to sva še vedno). Je večplastna.
Prva kitica govori o sodbi uporabnika dovoljene droge (alkohol) do drugega uporabnika nedovoljene droge (opiati). Izrečenega je bilo mnogo več, prvi stavek v pesmi je povzet in napisan tako kot je bil povedan s strani prvega uporabnika drugemu in koncentrirano predstavlja uvod v prvo kitico. Drugi mu očita, da ne samo, da je kljub pokušini različnih substanc obstal na najbolj neumni in najtrši, niti se ni še naučil, da se drugih ne obsoja, sploh pa, če je sam v istem ali še globljem dreku. Očita mu predsodke.
Razjezil sem se (druga kitica »Čutim veliko potrebo…, da si dam duška …«). Ko smo jezni, smo nagnjeni k biti žleht in pri tej pesmi sem hotel biti žleht brez maske, brez sprenevedanja, brez usmiljenja, matematično sistematično in literarno žleht do konca (rubrika: dovoljene nagajivosti, »… Razumljivo z rimo«, zagodel mu jo bo). Prvemu sem jo ponudil v branje. (Kdor je razbral med vrsticami predsodek do predsodkov ima popolnoma prav. Jezen sam nase, ker mu ni vseeno in tudi ni nič boljši).
Tretja kitica: »Govorim drugače« in »Beseda ni konj, padel …« hoče povedati: beseda ni izdelek s tovarniško napako; z njo razmislimo, z njo sestavljamo misli, z njo razložimo kaj mislimo, se premislimo, z njo vprašamo kaj je kdo mislil, se pogovorimo, se potolažimo, se opravičimo, si oprostimo, z njo iščemo resnico …
Sledi: »Delam isto kot vsi ostali« in preskoči na »Znanost zna« (En drugi prijatelj mi je enkrat v pogovoru izrekel: »Znanost zna« - še danes ne vem ali se morda ni samo šalil). Znanost sama po sebi ne ve nič. Vemo ljudje, dana nam je znanost o tem in onem. Znanost (beri ljudje, znanstveniki), je iznašla (pogruntala) injekcijsko iglo, znanost je naredila heroin, za to je potrebno znanje in laboratoriji. Znanost je izumila atomsko bombo, znanost dela nova orožja. Znanost vzame snov iz zemlje, iz tega naredi strup in ga vrne v zemljo. Znanost dela za naše ugodje. Ugodje je potrebno konzumirati. Več znanosti, več ugodja in obratno, da se sistem ne sesuje. Ugodje je hormon sreče. Potrošni material. Pelje nas v pohlep. Znanost in pohlep sta nam je oprala možgane. Čokoladice, take in drugačne, čips, aperitivčki, sevanje, reklame, gole riti, mišice da dol padeš, pivce za živce, še boljši zvok, še bolj naglas, torbice iz krokodilje kože, še boljši avto, usnjeni masažni sedeži, zelena barva las, najlepše ploščice za kopalnico na svetu, percing pod pazduho, tabletka za to malenkost, tabletka za tisto, medvedji zrezek, kremice vseh vrst, ene za zjutraj, druge za popoldne, tretje za zvečer in še in še … Vsa ta »pretiravanja« gredo tudi direktno v žilo!

»Kaj, če pride to 14 ali 15-letnikom v roke?« (odgovorni starš). Prva misel, ki mi je uletela isti hip, ko so moja ušesa to slišala in mu je nisem izrekel, je bila: Uu, še dobro, da 14 in 15-letniki niso tako butasti in je ne bodo razumeli tako, kot si jo ti. Sem pač večni optimist. Da bi na ta način nagovarjal k fiksanju, delal reklamo drogam - lepo vas prosim. In: »Ta pesem me je zamorila.« Me prav dosti briga. Zamorjenost je rezultat našega neznanja o naravi stvari, neznanja o učinkih vzrokov, o njihovih posledicah, neznanja zaradi nenehnega ukvarjanja s tisoč »pomembnejšimi« rečmi kot so naši bližnji, kot smo mi sami; isti problem imam, ne znam ti pomagati. Lahko ti samo nastavim vabo in se potem o tem pogovarjamo in ni hudič, da enkrat ne bomo storili koraka naprej v drugačnost delovanja, ki naj bi vodilo v to, kar nujno potrebujemo: v drugačnost bivanja.

Ne poznam nobenega, ki bi z drogami rešil kakšne svoje težave. Prej ali slej nam postanejo droge prvi problem in šele potem, ko tega razrešimo, nas čakajo še vsi ostali, ki so se medtem nakopičili do neba. In, ljudje so dokazali, milijoni in milijoni njih, tudi sebi smo že večkrat dokazali, da se da zabavati in veseliti se popolnoma trezni, brez kakršnih koli substanc. Za to se je treba samo odločiti in vztrajati pri temu. Veselje in zabava prideta z dobro voljo sami od sebe.
Pojejte jabolko, dajte ljubčka mami in tatiju, pobožajte mačko, pomagajte ostarelim ljudem, zapojte si pesmico, naredite bend, povejte naglas kar se vam ne zdi prav, učite se, imejte se radi, bodite dobri prijatelji, bodite tovariši, bodite dober zgled … čau.

Peterle Ivan

Traktat:

Zavedajoč se nesmiselnosti in nevarnosti svojega početja navkljub, zadevajoč se z vsemi možnimi sredstvi … minevajo stoletja …

Ko govorimo o vnašanju psihotropnih snovi ali drog (kot jim rečemo, pod droge pa spada zelo široka paleta rastlin in substanc, izraz je poljuden) vase, govorimo o drogiranju. Po domače rečeno. Ko govorimo o drogiranju, ne moremo, a da se ne vprašamo, kaj je to drogiranje. Drogiranje je vnašanje psihotropnih substanc ali snovi vase.
Ta odgovor me niti malo ne zadovolji ali vsaj ne toliko kot me recimo, hranjenje je vnašanje hranljivih snovi vase. Brez hranjenja, po vseh teorijah, ne bi preživeli, brez drogiranja pa ja. Ključna beseda je tukaj psihotropne, psihotropnih. Psihotropne snovi so snovi, ki delujejo na človekovo duševnost oziroma povzročijo določeno duševno spremembo (Milčinski, 1978). To sem pobral dol z interneta, da si ne bi kaj preveč izmišljeval. V tej fazi ne čutim še velike potrebe. Kaj sedaj pomeni »delujejo na duševnost oziroma povzročijo določeno duševno spremembo«? Ali je naša zavest odvisna od stanja duha? Verjetno je. Zakaj bi drugače rekli: Od žalosti se je napil do nezavesti. Se pravi, stanje duha je bila najprej žalost. Ker je bil žalosten je začel piti alkoholne pijače. S pitjem je nadaljeval do te mere, da je padel v nezavest. Pravzaprav čez mero. Ni bil več pri zavesti, ni več vedel zase. Ni padel v nezavest po enem pivu ali kozarcu vina, ali po enem viskiju. Cela vrsta duševnih stanj se je zvrstila do nezavesti. Torej, psihotropne snovi spreminjajo, lahko spremenijo ali, sposobne so spreminjati stanje naše zavesti. Ključna beseda je sedaj zavest. Drogiranje vpliva na našo zavest. Drogiranju še bolj po domače, v žargonu, rečemo zadevanje. Beseda zadevanje je fenomenalna. Zakaj, bomo videli malo kasneje. Zadevanje je glagolnik od zadevati, ki je nedovršnik. V SSKJ je pomen besede zadevati razložen takole: premikajoč se prihajati v sunkovit dotik s čim; delati, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar; leteč prihajati na določeno mesto, v določeno stvar; delati, da kaj pride kam z namenom, da se prenese; izražati, prikazovati kaj tako, kot je v resnici; delati, opravljati kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju; biti v zvezi, povezanosti s čim; izraža omejitev trditve na predmet.
Seveda, v žargonu mišljenega pomena v SSKJ ne najdemo. Pod primeri uporabe so recimo »zamišljen se je zadeval v mimoidoče, nepošteno ravnanje je zadevalo ob njegov moralni čut, pisatelj mojstrsko zadeva slovenski značaj, kar zadeva mene, so stvari urejene«.
Če navedemo dva para primerov žargonske uporabe: »Samo še zadevanje ga je zanimalo; zadevali so se z vsem mogočim; ni vedel kako bi se zavedal sebe, zato se je zadeval …; zadeti se, je bila prva stvar, ki mu je padla na um, ko se je zbudil; kar zadeva mene, je dober hors … Vidimo, da so prvi štirje primeri zelo dvoumni, le zadnji je bolj jasno označen.
Zakaj vse to navajam? Ko besedi zadevanje, ki je glagolnik od zadevati, obrnemo samo dve črki in jima spremenimo vrstni red, dobimo besedo zavedanje, ki je glagolnik od zavedati se …
Da ne nakladam, v bistvu ne poznam nobenega, ki ne bi bil vsaj malo zadet … tako ali drugače … se pravi, da ne poznam nobenega, ki se tako ali drugače, vsaj malo, ne zadeva … in prav tako ne poznam nobenega, ki se vsaj malo ne zaveda …


STIGMA

VIII. KONGRES SLOVENSKIH ZDRAVNIKOV, Maribor, 8. - 9. maj, 1992

Stališča in sklepi strokovnega dela:
1. SZD priporoča vsem zdravnikom, da dosledno uporabljajo pojem sindrom odvisnosti od psihotropnih snovi, tako kot oznanja MKB 10. To velja tako za odvisnost od alkohola kot tudi za odvisnost od opioidnih drog (zato ne kaže več uporabljati pojmov kot sta alkoholizem in narkomanija). Glede na kolaž sestavljen iz medicinske dokumentacije (leta 1998), ki si ga lahko ogledate, se človek vpraša komu je bilo namenjeno to priporočilo, morda vulkanizerjem???

Uvod
Prijateljica, pesnica, čuteče bitje, ki ve, brez razlaganja na dolgo in široko, o čem govorim in s katero se res dobro razumem me je okarala. Presune me, včasih, kako se jo stvari lahko dotaknejo. Zna povedati, opisati kaj jo moti, direktno in v prispodobah. Trpljenje se ji vidi na obrazu, govori s celim telesom.
Bil sem pri njej na obisku. Bil sem zadet. Še nekdo je uletel, nisva več bila sama, nisva se mogla pogovarjati o tem. Kasneje, prvič potem ko sva se srečala, me je zvlekla iz prostora kjer je bila zbrana najina družba. Rekla mi je, da mi bo povedala kar misli o moji zadetosti, pa če mi je všeč ali ne. Preveč na hitro sva se pogovarjala, ni bilo časa ne razložiti kaj, ne poslušati. Pravzaprav, meni se ni dalo. Bil se na trnih, kot se temu reče. Zdelo se mi je, da izgubljam dragocene trenutke z razglabljanjem o stvareh, ki so mi jasne, vsaj bolj jasne, kot nekomu, ki zadeve v praksi ne pozna. Notri, v prostoru pa je bila oseba, meni zelo draga, nisem je videl že lep čas. Druženje z njo bo konstruktivnejše od debat kjer v neskončnost vsak na svojem bregu tiči … vmes široka reka … na stisk rok … pozabi …, me je spreletavalo v mislih. Utvara, kot sem zatem ugotovil, ni ji bilo do druženja z menoj. Javi se, ko ji nekje zmanjka. Kar na daljavo opravi, s sms-om ali e-mailom si napolni akumulatorje. Bolje bi bilo s pesnico imeti malo potrpljenja, se potruditi ji razložiti, zna vrniti porabljeno energijo … … Velikokrat se je razgovorila o njenih izletih z LSD-jem in kajenjem marihuane. Zaupala mi je. Počutila se je varno. Čutila je, da jo razumem. Užival sem v širini in globini iskanj in besednih poskusov razumeti doživeto. Nekoč sem ji, v hecu povedal, da je kar ostala na tripu.
»Ne nisem!« se je v hipu razvnela.
»Ja, ki si!« nadaljujem.
»Ne, ki nisem!«
»Ja, ki si!« jo dražim.
»Ne, ki nisem!« odvrača ona, vedno bolj temperamentno.
»Ja, ki si! Poglej se, kako si odreagirala. Kako veš, da nisi …?« vrtam vanjo.
»Ko pa že štiri leta delam na tem!« ustreli nazaj brez razmisliti, kaj bo sploh povedala. Res, zelo simpatično.
No, da se vrnem. Tisto večer, je rekla, je bila jezna name, celo besna, ker sem bil zadet od heroina. Vse kar sem ji do takrat povedal, se je zrušilo. Besede so izgubile na teži. Rekla je tudi nekaj, kar mi je ostalo v spominu kot posebna frekvenca, vibracija v levo.
»Ampak, potem ko je malo razmišljala, če je sprejela ljudi, ki pijejo, torej pijance in ljudi, kadijo marihuano,« je rekla, »potem mora sprejeti kot prijatelje tudi ljudi, ki konzumirajo heroin, tudi đankije.«
Draga prijateljica, nič ti ni treba. Draga prijateljica, pozabila si, kako si se ga rada nasekala. Tudi skupaj sva se ga večkrat napila. Pozabila si na vse đointe, ki si jih skadila, na vse tripe in extazije, ki si jih pojedla. In sedaj, tega več ne počneš. Lahko rečemo, sedaj si zgled. Ni pa ti treba biti žrtev. Če imamo ljudje še kakšne druge dobre lastnosti, da nas lahko sprejmeš kot prijatelje, teh lastnosti alkohol in trava ne prekrijeta, če jih, ni bilo o prijateljstvu niti sledu še preden so substance zmogle kaj pokvariti. Tudi, ni ti treba se počutiti kot žrtev. Tako kot si se izrazila izgleda, kot da nekaj žrtvuješ. Ali pa, da si prisiljena žrtvovati del sebe, ko sprejemaš za prijatelje ljudi z razvadami. Če se odločimo, da ne bomo sodelovali pri konzumu, je potem nekaj narobe z našo voljo, če popustimo, če nas premami. Če se to dogaja, če nimamo dovolj volje, če nismo dovolj razmislili ali če vidimo, da nismo dovolj močni, če sklepamo, da nam škoduje, potem se izognimo takšni družbi. Vsaj začasno. To je vsa filozofija. Toda, prijateljica, ti vse to že veš. Ne vem pa, če veš, da imaš predsodke. Do ljudi, ki konzumirajo heroin. Ker, zakaj bi drugače povedala kot si. Kje piše, da so ljudje, ki kozumirajo heroin tudi đankiji? Ni nujno, da je tako. Poznam nekaj ljudi, ki občasno uporabljajo heroin kot sredstvo za odklop. Sprostitev, pomiritev. Poznam ljudi, ki jim opijati služijo kot protibolečinsko sredstvo. Kakšni đankiji so to? Obstajajo ljudje, ki so vsakodnevni uporabniki heroina. Ker so pridni in delajo, si ga lahko privoščijo. So organizirani, ne kupujejo po šut ali gram. So skriti, pazijo da se ne razve, ne kupujejo od kogarkoli. To niso klasični đankiji, kot jih vidiš v filmih ali pred centri za zdravljenje in preprečevanje odvisnosti. Sploh ne vem ali je đanki za njih primeren izraz. Đanki je način življenja. Vsakodnevna rutina. Življenje, ko vse podrediš skrbi, da prideš do svoje doze heroina, ki jo potrebuješ. Ko te ne zaustavi nič. Verjamem pa, da večina ljudi, ko vidi kinkajočega, res ga ni težko prepoznati, pomisli na đankija. Pranje možganov v tem pomenu je silovito. To je tisto kar me zanima. Pranje možganov. Ne zanimajo me tvoji predsodki, to je malenkost. Ne zamerim ti tega, mislim, da si nam samo malo nevoščljiva, ker poseduješ marsikaj, teh izkušenj pa ne. Poznaš par ljudi, vidiš, da imajo nekega duha, vidiš tudi, da imajo neko hrbtenico. In ni ti jasno kako gre to skupaj, đanki s hrbtenico. Vsi imamo predsodke, takšne ali drugačne. Jaz jih imam prav tu, kjer bi kdo pomislil, da jih nimam pravice imeti. Ko vidim kakšne modele, ki govorijo samo o temu koliko linij je bilo potrebno, da je bil kdo zadet. Ko pa še teh linij zmanjka, mislijo da jim je nekdo dolžan pomagati, da morajo drugi delati za to, da oni prebrodijo do naslednjih priložnosti. Ko vidim, da je bila kvalitetna substanca, t. j. dobra droga porabljena za nič, ko vidim to popolno lenobo in neinventivnost, ponavadi najprej pomislim - škoda droge. Ko vidim zanemarjenosti sanjati o firmato trenirkah, zlatih verigah, tenis tečajih in golf partijah, ko mlahavi sklepi, veke na pol droga, sproščene vratne mišice itd. razpravljajo o pištolah, sprehajajo pitbule, po možnosti od nekoga drugega, ko vidim agresivnost na opiatih, pomislim: škoda drog, škoda heroina. Mar bi ga ali jih porabil nekdo, ki mu kaj da, ki zna izkoristiti učinkovine, nekdo ki razmišlja, raziskuje in spoštuje naravo stvari …
Se nadaljuje prihodnjič (nadaljeivanka)… Ivanček