Banner kondom 1
Login

 
Slika strani
 

V spomin na prijateljico

 
EMCDDA
 

 
Prispevajte 0.5%
 

 
Nabor besed
 

Poleg iskanja na straneh spletne strani društva Svit, si lahko ogledate tudi nabor besed iz vseh strani svit-kp.org ter svitovega foruma

 
Zemljevid strani
 

 
Pišite nam
 

Za vprašanja, nasvete ali morebitne pripombe, smo dosegljivi vsak dan 07- 14 na naslovu Ljubljanska 6, Koper, po telefonu 05-626-00-11 ali po emailu drustvo_svit@t-2.net


Slike iz Svitovega foruma

 
Facebook všečki
 

 
Koledar
 

 
Arhiv
 

Objavljeno pred leti

 
Kontakt
 


Naslov1: Ljubljanska cesta 6,

Telefon: 05-626-00-11,
Mobitel: 051-382-169
(Strokovna vodja)
Fax: 05-626-00-12,
email: drustvo_svit@t-2.net

Naslov2: Koper, Dolga reber 5,

GSM1: 051-683-099,
GSM2: 031-287-751
email: drustvosvitsc@gmail.com

  • Kazalo
  • Poročilo za leto 2005
  • Politika drog
  • Nasilje v družini
  • Prvi vtisi
  • Konferenca - Bg
  • Zdravljenje z metadonom
  • Dope naš vsakdanji
  • Zakaj ne ...
  • Dormikum
  • Resnična zgodba
  • Ilustracije

Izdalo: Društvo Svit Uredniški odbor: Andreja Kolarič, Lorena Pahović, Klavdija Krapež, Samo Novakovič; Zahvaljujemo se vsem, ki ste s svojimi prispevki omogočili izdajo te številke: Ines, Dijani, Jasni, Moniki, Ivančku in še posebej Draganu za grafično poživitev. Zahvaljujemo se tudi Primorskim novicam za papir in tehnične pripomočke. V Kopru, dne 06.06.2006 KAZALO:
  1. VSEBINSKO POROČILO ZA LETO 2005 ..................................03
  2. POLITIČNE RAZSEŽNOSTI VPLIVA DROG .............................06
  3. NASILJE NAD ŽENSKAMI, NASILJE V DRUŽINI ...................09
  4. MOJI PRVI VTISI NA DRUŠTVU SVIT ......................................11
  5. RAZGLEDNICA IZ BEOGRADA .................................................12
  6. ZDRAVLJENJE Z METADONOM IN DRUGIMI ZDRAVILI .....13
  7. DOPE VAŠ VSAKDANJI .............................................................15
  8. ZAKAJ NE MARAM BITI JUNKY , OPROSTI SAŠO ...............18
  9. DORMIKUM .................................................................................21
  10. RESNIČNA ZGODBA ....................................23
  11. ILUSTRACIJE........................................................................................23
VSEBINSKO POROČILO ZA LETO 2005

Draga bralka, bralec!

Glasilo, ki ga ravnokar, upam da z zanimanjem prebiraš, je ustvarilo kar nekaj bistrih glav, spretnih rok in hitrih nog - je plod timskega dela. Miselnost, da več glav več ve, da smo skupaj učinkovitejši, ustvarjalnejši, pa prenašamo tudi na vsa druga področja delovanja DRUŠTVA SVIT. V sledečih vrsticah si lahko prebereš kaj vse smo počeli v preteklem letu, katere cilje smo dosegli, s kakšnimi izzivi smo se soočali, idr. 
Najprej bom na kratko predstavila glavne dejavnosti in podala kratko poročilo za leto 2005: 

1. Informativno svetovalna dejavnost: 

Namenjena je anonimnemu in brezplačnemu (telefonskemu ali osebnemu) informiranju in svetovanju v zvezi s problematiko drog in aidsa. Poleg tega nudimo pomoč pri iskanju zaposlitve, uveljavljanju pravic s področja socialnega in zdravstvenega varstva ter spremljamo na naslove pomoči, v primeru, da oseba izrazi željo po tem. V okviru te dejavnosti pa izvajamo tudi predstavitve našega Društva in Terapevtske skupnosti Lautari, ki potekajo v različnih vladnih in nevladnih organizacijah. 
V letu 2005 smo izvedli 132 svetovalnih, 942 informativnih razgovorov, izdali smo 137 pisnih izjav (CSD, sodišča). Izpeljali smo tudi 8 predstavitev, in sicer: 

1 .) 6 x v Centru za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog v Ljubljani 
2 ,) 1 x v Društvu Pomoč v Sežani 
3 .) 1 x v Lokalni akcijski skupnosti Jesenice 

2. Napotitve v terapevtske skupnosti in druge programe pomoči: 

Nudimo informacije in pomoč pri vstopu v terapevtske skupnosti in druge programe obravnave ali zdravljenja. Od leta 2000 posebej intenzivno sodelujemo s Terapevtsko skupnostjo Lautari in urejamo napotitve v njihov program. 
V preteklem letu smo, z namenom napotitve v Terapevtsko skupnost Lautari, obravnavali 38 oseb, od tega je bilo realiziranih 12 napotitev. Petim osebam smo nudili pomoč pri vključitvi v program detoksikacije, ki se odvija na Centru za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog v Ljubljani. Eni osebi smo pomagali pri vstopu v Skupnost Srečanje. 
3. Skupina svojcev: 

Namen skupine je zagotoviti varen prostor za pogovor in druženje, izmenjavo izkušenj in medsebojno pomoč pri reševanju težav ter načrtovanju življenja, saj njihovi svojci bodisi še vedno aktivno uživajo prepovedane droge, bodisi abstinirajo, in so vključeni v komuno ali terapevtsko skupnost. Skupino vodi psihologinja, ki ima dolgoletne delovne izkušnje na področju odvisnosti od prepovedanih drog. 
Skupina je lani štela 16 članov. Srečanja, ki jih je bilo skupaj 50, so potekala enkrat tedensko po dve uri. 

4. Dnevni center DROP IN: 

Namenjen je uporabnikom drog in osebam, ki so vključene v metadonski program. Zagotavlja možnost neformalnega druženja in navezovanja stikov med uporabniki in strokovnimi delavci, kar predstavlja pomembno podlago pri načrtovanju urejanja in prispeva k vključitvi v druge programe pomoči. 
Lani smo v Centru, poleg rednih, organizirali še druge dejavnosti. Januarja 2005, smo izpeljali ogled Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog v Ljubljani. V pomladnih mesecih smo poskrbeli za rekreacijo, ki je potekala na Bonifiki. Junija smo se lotili še kako potrebnega beljenja in generalnega čiščenja prostora. Dnevni center pa se je občasno spremenil tudi v frizerski salon, saj imamo pri »hiši« tudi spretni frizerki. V prazničnem decembru smo podžigali ustvarjalnost, saj smo trikrat organizirali izdelavo novoletnih čestitk. Nastali so krasni unikati, ki so poželi mnogo pohval.


5. Terensko delo - PROJEKT OSKAR: 

V okviru terenskega dela poteka informiranje o načinih preprečevanja zdravstvenih in socialnih posledic, o reševanju le-teh, v kolikor so že nastopile, delitev sterilnih materialov za injiciranje, organiziranje čistilnih akcij, raziskovalno delo, idr. 
V preteklem letu je terensko vozilo obiskalo 206 oseb (169 moških, 37 žensk); povprečna starost je bila 30,6 let. Število izdanih materialov je bilo naslednje: 

156.624 injekcij 
138.288 alkoholnih robčkov 
5.554 kondomov 
3.950 sterilnih gaz 
12 kg askorbinske kisline 

Zanimanje za terensko delo je veliko, zato smo organizirali kar nekaj ogledov vozila (delegacija strokovnih delavcev iz Bosne in Hercegovine, udeleženci 2. Jadranske konference o odvisnosti od prepovedanih drog, predstavnikom Urada za droge). V bližnji prihodnosti se bo takšen način dela vpeljal tudi drugod po Sloveniji. Urad za droge, ki bo pridobil sredstva iz javnega razpisa Evropske skupnosti, bo poskrbel za nakup terenskih vozil in strokovno vodstvo. Ker smo orali ledino na tem področju, so se v preteklem letu večkrat obrnili na nas predstavniki drugih sorodnih društev, saj so jih zanimale naše izkušnje, predlogi, nasveti, idr. S projektom terenskega dela »OSKAR«, pa smo se lani prijavili tudi na nagradni natečaj - Dobra družba, ki je iskal primere dobre prakse nevladnih organizacij. Izmed več kot trideset prijavljenih, smo z našim programom dosegli 6. mesto. To nam je prineslo veliko promocijo, saj je bil v »ONI«, prilogi Dela, objavljen obširen članek o Svitovem terenskem delu. Glede na veliko popularnost in priljubljenost te priloge, lahko mirno trdimo, da smo se tako predstavili zelo širokemu krogu ljudi na celotnem področju Slovenije, in tako pripomogli k prepoznavnosti in boljšemu razumevanju programov zmanjševanja škode. 

Poleg omenjenih dejavnosti smo bili aktivni tudi na drugih področjih. Dobro smo sodelovali z mediji (časopisi, radio, televizija). Dajali smo izjave za krajše prispevke, lokalno in državno televizijo, gostovali smo v oddaji »Izostritev« (TV Koper / Capodistria), sodelovali z novinarko Silvo Ferletič, ki je naredila tematsko radijsko oddajo o našem terenskem delu, in novinarjem Lanom Dečmanom, ki je napisal članek za Delovo prilogo »ONA«. 
Vzpostavili smo tudi nova sodelovanja, in sicer z Informacijsko enoto za prepovedane droge, ki deluje pod okriljem Inštituta za varovanje zdravja. Vključili smo se v njihov pilotski projekt in v ta namen izvajali ankete z uporabniki dnevnega centra in terenskega vozila. Ta projekt bo postal stalnica, zato bo sodelovanje potekalo tudi v bodoče. Bolj trdno sodelovanje smo vzpostavili tudi z Uradom za droge, saj smo se vključili v njihov twinning projekt z nizozemskim Inšitutom TRIMBOS. V ta namen smo z njimi, Fakulteto za socialno delo, Enajsto akademijo in Centrom za socialno delo Koper organizirali posvet in predavanje. 

Oktobra in novembra smo ponovili anonimno nevezano testiranje na HIV, ki smo ga izvedli v sodelovanju z Inštitutom za varovanje zdravja in Zavodom za zdravstveno varstvo Koper. V okviru terenskega dela in dnevnega centra je bilo zbranih 45 vzorcev slin in izpolnjenih 44 anketnih vprašalnikov. Rezultate testiranj smo prejeli 15. februarja, vsi so bili negativni. Povzetke anketnih vprašalnikov bomo prejeli kasneje. 

V lanskem letu smo se z lokalno skupnostjo intenzivno dogovarjali glede novih prostorov Društva Svit. Po zagotovilih Mestne občine Koper, bodo novi prostori vseljivi predvidoma ob koncu leta 2006. 

Za Društvo so zelo pomembni tudi naslednji doseženi cilji, in sicer: 

• pridobitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu na področju sociale in zdravstva; 
• strokovni sodelavki društva, Sonja Radman in Esma Greblo, sta opravili preverjanje znanja na Socialni zbornici Slovenije in si pridobili potrdilo ter uradni naziv; 
• včlanitev v Socialno zbornico Slovenije; 
• dopolnjujemo in usklajujemo Statut društva z zakonom o humanitarnih organizacijah, s pomočjo Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij; 
• uspešno smo pridobivali donatorska sredstva (Obalne lekarne, Luka Koper, Lions klub Koper / Capodistria, Pekarna Mlinotest, Primorske novice); 
• izdali smo informativno zloženko o društvu Svit, ki jo je sofinancirala Mestna občina Koper; 
• vključitev v program Razvoj kadrov v socialnem varstvu 2006; 
• uspešno kandidiranje na razpisu za javna dela 2006; 

Preteklo leto je bilo pri našem delu tudi mnogo izzivov, predvsem na področju terenskega dela. Od sredine aprila do sredine junija smo bili primorani kupovati insulinske brizge, kar je za nas predstavljalo velik finančni zalogaj. Od Urada za droge redno prejemamo sterilne materiale za varno injiciranje, vendar je zaradi razpisa (nabava insulinskih brizg za nizkopražne programe), ta dobava bila začasno prekinjena. Z isto težavo se ponovno soočamo. Tudi redno vzdrževanje vozila predstavlja velik finančni zalogaj, poleg tega pa smo imeli novembra večji strošek s popravilom. Pojavila se je tudi težava, kako zagotoviti bolj stabilno zaposlitev za terenska delavca, ki sta bila vključena v program javnih del. 

Za konec še nekaj besed o ciljih, ki smo si jih zastavili letos. Poleg dviga kvalitete že obstoječih storitev, načrtujemo naslednje: 

• reintegracijski program pomoči osebam, ki so zaključile obravnavo v terapevtski skupnosti. Kot poglavitne dejavnosti v tej zvezi vidimo pomoč pri vzpostavljanju stikov, delo z družino, pomoč pri iskanju stanovanja, zaposlitve in spremljanje z možnostjo svetovanja; 
• vzpostavitev dodatne skupine svojcev; 
• potrditev novega Statuta na občnem zboru društva; 
• izdelava spletne strani društva, saj bodo tako naše storitve postale še bolj dostopne in diskretne, poleg tega pa se bomo približali najstnikom; 
• pridobitev statusa humanitarne organizacije; 
• vzpostavitev »drug - free« skupine za osebe, ki se po zaključenem programu detoksikacije ne želijo vključiti v komuno ali terepevtsko skupnost, temveč se vrnejo v svoje domače okolje; 
• selitev v nove prostore za dejavnosti društva; 
• pridobitev donatorskih sredstev za opremo novih prostorov (pohištvo, računalniki, bela tehnika, idr.); 
• ponovitev anonimnega nevezanega testiranja na HIV; 
• sodelovanje v twinning projektu, ki je zastavljen za obdobje 2005/2006; 
• izdaja glasila (3. številke); 
• izdelava in izdaja zloženke o terenskem delu.
Dr. Ines Kvaternik Jenko

POLITIČNE RAZSEŽNOSTI VPLIVA DROG

V razpravi bom poskušala poudariti, da so droge predvsem politično obravnavane in kot take stvar političnega diskurza. 

Prvič, politika sloni na vrednotah in razlagi dogodkov. Da bi lahko verodostojno in odgovorno ocenili učinkovitost politike na področju drog, moramo preučiti vrednote in razlage, povezane z različnim potekom dogodkov. Vprašati se moramo, kakšne vrednote in prepričanja o drogah in odvisnosti sprejemajo vodilni oblikovalci politik in kakšne so druge možnosti. Treba je poudariti, da obstajajo različne razlage o tem, zakaj ljudje uživajo droge. Ker se te razlage radikalno razlikujejo ena od druge, se lahko politika na področju drog v praksi (na ravni vsakodnevnega življenja) uresničuje radikalno drugače od temeljnih izhodišč. Manj ko ljudje vedo o različnih stališčih, bolj je verjetno, da bodo pod vplivom položaja »pomembnih« posameznikov (znanstveniki, zdravniki, zdravstveni delavci, kriminalisti, socialni delavci, politiki …), ki zagovarjajo neko teorijo ali politiko in ne bodo poskusili niti racionalno niti iracionalno razumeti sporočila samega po sebi. Če hočemo demokratično razpravljati o politiki na področju drog, moramo upoštevati različnost pogledov in državljane seznaniti z vsemi znanimi objektivnimi dejstvi o drogah in odvisnosti.

Drugič, v perspektivi politične antropologije je razprava o drogah razprava o političnih razmerjih, mejah svobode, razumevanju in delovanju demokracije in ne nazadnje o človekovih pravicah. Sodobne države zahodnega sveta in vse tiste, ki se za to imajo, so po večini utemeljene na liberalni politični filozofiji, in kot pravi Claus Offe, na retoriki demokracije. Od tu izhaja njihov uradni odnos do drog. Politika na področju drog je postavljena v okvir boja za ohranjanje in tudi vzdrževanja sedanjih monopolov moči vladajočih političnih vzorcev obnašanja. Prepovedana droga je stvar političnega razmerja, prek nje potekajo ključna hegemonska razmerja moči, potrebna za konstituiranje politike. Droga po naravi ni problematična (sestavine, značilnosti in lastnosti). Problematična je zato, ker vzpostavlja različna razmerja med ljudmi.

Kot pravi Igor Lukšič, droga kot skupek političnih razmerij vsebuje politični konsenz določene države ali skupine držav o percepciji smrti, zdravja, norosti, drugačnosti, družbene koristi, individualne svobode, zasvojenosti, kriminala, avtodestrukcije, socialne destrukcije … Droga je vezana na percepcijo naravnega. Kaj je za posamezno politično skupnost normalno oziroma realno, lahko razberemo iz njenega odnosa do drog. Prvo soglasje se veže na pravni status (dovoljeno/nedovoljeno), pri čemer moram poudariti, da je meja med dovoljenim in nedovoljenim premakljiva – meja je politično premakljiva. Zgodovinsko antropološki vpogled v problematiko drog kaže, da so bile v nekaterih družbah/kulturah naše dovoljene droge (recimo alkohol) prepovedane, medtem ko so bile naše prepovedane droge dovoljene (npr. marihuana, opij). Na podlagi te delitve nastajajo statusne razlike med posameznimi vrstami drog (v diferencirani družbi sta se predvsem spremenila stanje in vloga drog), pri čemer so uporabniki tistih drog, ki so v neki družbi in kulturi dovoljene, za druge sprejemljivi, medtem ko so uporabniki nedovoljenih drog nesprejemljivi. Meja družbenokulturne (ne)sprejemljivosti je politično določena.

Tretjič, mednarodna politika na področju drog zajema tri modele, ki so močno odvisni od družbenokulturnih kontekstov in različno izvajani v različnih državah. To so prohibicionistični, javnozdravstveni in klasični liberalni model. Znotraj različnih modelov politike na področju drog se na podlagi hegemonskega razmerja vzpostavljajo različna razmerja med drogo in politiko. 

Prohibicionistična politika, t. i. politika vojne proti drogam, je utemeljena na dvojnosti prijatelj sovražnik. V njej se hegemonija vzdržuje na podlagi represivnega diskurza. Ta politika izhaja iz ameriškega modela, ki vrednoti paternalistično državo, igra zaščitniške starše v odnosu do ranljivih državljanov (otrok) – v našem primeru so to uporabniki drog. Raziskave, zgodovinske izkušnje in praksa kažejo, da politika vojne proti drogam ni uspešna niti na podlagi rezultatov niti v osnovnih izhodiščih. Kljub temu je Reagan na koncu svojega mandata dejal, da je vojna proti drogam uspela. Uspela je, ker je sovražnik še vedno tu, še bolj jasno izrisan, še bolj nevaren. Vojna proti drogam je uspela, ker je udejanjila ideale neoliberalizma in konzervativizma: močno represivno državo, zmanjšano svobodo ljudi, učinkovito zatrla alternative in utrdila svobodo bogatenja na račun trpljenja večine. Z vojno proti drogam se vzdržujeta nestrpnost do drugih (rasizem) in narkofobija.

Javnozdravstvena paradigma ustvarja dvojnost: normalno in patološko oziroma bolno in zdravo, v njej se hegemonija vzdržuje na podlagi medicinskega diskurza. Perspektiva javnega zdravstva se zavzema za medikalizacijo uporabe drog. Na odvisnost gleda kot na bolezen, na kaznovanje pa kot nehumano in predrago za državo. Namesto kazni za uporabo drog zagovarja zdravljenje. Slogan medikalizacije je zmanjševanje škode, ki bi ga danes lahko prepoznali kot samostojen model politike na področju drog. 

V klasičnem liberalnem modelu pa bi se omenjene ponotranjene dvojnosti, ki delujejo na nezavedni ravni, izgubile, kar bi pripeljalo celoto do javnosti. Zagovorniki klasične liberalne paradigme trdijo, da uporaba drog ni bolezen, ampak vedenje, ki sloni na osnovnih vrednotah, uporaba drog je etično in ne zdravstveno vprašanje. Temelji na znanstvenem dokazu, da je uporaba drog posledica posameznikove izbire in okolja, ne pa kemije in psihologije. Ta perspektiva zagovarja idejo samonadzora in jo utemeljuje s študijami na uporabnikih drog, ki nadzorujejo svojo uporabo in navade, kadar imajo spodbudo za to.

Menim, da so droge v percepciji večine še vedno stvar represivnega diskurza in delujejo skozi prepoved. Ko bodo začele neobremenjeno vstopati v politično polje, bodo v refleksiji večine prepoznane kot stvar političnega diskurza. Takrat ko bo večina to dojela, bo načelo delovanja hegemonskih razmerij, ki se vzpostavljajo v posameznih politikah na področju drog, nekako propadlo. Ko bo sidrišče hegemonije reflektirano, ji bo odvzeta moč. Takrat bodo – v našem primeru na področju drog, hegemonska razmerja izgubila tla pod nogami, pri čemer bo hegemonija seveda našla druga sidrišča.

Četrtič, posledica stopnjevanja političnosti na razmerju droga politika je stigmatizacija in marginalizacija uporabnikov drog. Uporabniki drog praviloma to stigmo ponotranjijo in zato v vsakodnevnem življenju, v okoliščinah, ko jim to ustreza, prevzamejo vlogo bolnika, deviantneža, kriminalca. Tudi na tej točki se razmerje droga politika na prvi pogled izgubi. Analiza pokaže, da politično razmerje ustvari kontekst, v katerem lahko pride do omenjene identifikacije. Torej je (ne)kriminalnost v izhodišču politično določena. 

Petič, o zdravorazumski politiki na področju drog, kot jo opredeljuje Ethan A. Nadelmann, ali o multidisciplinarnem razumevanju drog, kakor ga imenujejo vodilni oblikovalci politik, bomo lahko govorili, ko bomo v razpravo o drogah kot enakovredne akterje vključili tudi uporabnike prepovedanih drog in njihove svojce. Torej, ko bomo imeli političen sistem, v katerem ljudje končno postanejo svobodni in odgovorni, kajti v sistemu, ki jih nadzoruje na zavedni ali nezavedni ravni, ne morejo biti odgovorni, pa tudi jim ni treba biti. Če parafraziram Noama Chomskega – tak sistem, ki ne bo organiziran »od zgoraj« s strani institucij, korporacij, elit, avtoritet, ampak »od spodaj«, kjer živijo navadni ljudje. Sistem, ki ga ustvarjajo ljudje prek društev, neformalnih skupin in združenj. Brez odgovornosti družbeno življenje seveda ni nič drugega kot anarhija, s pomočjo katere ljudje kopičijo ugodje in ugodnosti. In v tem spoznanju je zato nekaj paradoksalnega, kajti z lahkoto se ugotovi, da življenje, ki ga živimo in je nadzorovano, ni nič drugega kot to, česar se bojimo: anarhija.

Šestič, sodobna politika na področju drog je na znanosti utemeljena politika.To je politika, ki upošteva izsledke raziskav različnih znanstvenih ved in enakovredno obravnava različna stališča vseh akterjev na področju drog. 

Ljubljana, 24. maja 2005

Diana Jerman, univ.dipl.soc.del.

Nasilje nad ženskami, nasilje v družini

V trenutku, ko v slovenski politični strukturi nasilja v družini pravzaprav ni, in je nujno potrebno povečati rodnost slovenskega naroda, tako zelo, da bo Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve vložilo sredstva v reklamne »spote«, se vzporedno v nekaterih vladnih institucijah, javnih zavodih, na policijskih postajah, centrih za socialno delo dogaja »pravilnik o prepovedi približevanja«.
Naj podamo hiter, in zato zgolj površen, oris postavk in uveljavljanje nove doktrine pri obravnavi problematike družinskega nasilja in nasilja nad ženskami.
Gotovo najpomembnejša značilnost tega pristopa je v tem, da v polje raziskovanja in konkretne obravnave pritegne razlike med položajem žensk in moških v družbeni strukturi ter njihove različne potrebe, obenem pa prepoznava tudi pomen pripadnosti različnim kulturam in marginalnim skupinam.
S feministično perspektivo in drugimi radikalnimi levo usmerjenimi družbenimi gibanji v 60. letih je prišlo do spremembe pogledov na ženske in njihovo družbeno vlogo, s tem se je začel vzpostavljati tudi nov odnos in drugačno razmerje med iskalko/cem pomoči in strokovnjakinjami/i.
Mnenje, po katerem naj bi bil cilj pomoči strokovnega dela pomagati ženski predvsem v njeni vlogi skrbnice, žene in matere, se je izkazalo za problematično in zavezano podrejanju zamrznjenim predstavam o vlogi ženske, ki se je izoblikovala skozi dolgo zgodovino vztrajanja patriarhalnega pogleda.
Skladno s slednjim je feministična perspektiva probleme, ki jih je tradicionalni pristop razumel kot posledice osebne patologije ali družinskih konfliktov, postavila v kontekst družbenega položaja žensk. Z drugimi besedami, spolne zlorabe otrok in odraslih, nasilje nad ženskami in marginaliziranimi posamezniki/cami so bile re-definirane kot posledice družbenih razmerij v patriarhalni družbi.


Pomembna ugotovitev predvsem novejših raziskav glede nasilja nad ženskami je bila, da klasične socialne in psihosocialne ustanove večinoma reproducirajo zapostavljenost žensk in prispevajo k ohranjanju tradicionalnih spolnih vlog. Pokazalo se je, da so bile ženske tokom strokovne obravnave praviloma še dodatno označene. Posebej je ta problem izstopil pri pripadnicah ranljivejših skupin prebivalk. Nekatere raziskave tudi ugotavljajo, da so tradicionalne službe pogosto seksistične, heteroseksistične, ter pogosto branijo povzročitelje, običajno že s tem, ko razloge za nasilna dejanja locirajo v oškodovanko in spolne vloge razumejo kot »naravne« in ne družbeno konstruirane.
Posledično ima iskalka pomoči v takih razmerah na razpolago le sprejetje tradicionalne spolne vloge in spolnih norm, saj so drugačne izbire dojete kot odklonske. Spomnimo se le dogajanja ob referendumu za oploditev samskih žensk.
Z aktualizacijo vprašanj položaja žensk, ki ga je zastavilo žensko gibanje je prišlo tudi do pomembnih sprememb v strokovni obravnavi žensk. Tako smo bili v zadnjih dvajsetih letih priče oblikovanju različnih programov pomoči oz. skrbi za ženske, od zatočišč, varnih hiš, materinskih domov, ženskih centrov in svetovalnic. Tudi v Sloveniji smo relativno zgodaj začeli slediti sodobnim trendom v obravnavi. Feministična perspektiva se je tako najprej materializirala v programih t.i. ženskih nevladnih organizacij in postopoma dobivala svoje mesto tudi v javnih ustanovah.
Prav ženske nevladne organizacije so z javnim nastopanjem, problematiziranjem ter z opozarjanjem in odpiranjem področja nasilja nad ženskami, nasilja v družini oz. t.i. nasilja za zaprtimi vrati uspele toliko angažirati civilno družbo, da smo tudi v Sloveniji dobili v okviru Zakona o policiji možnost prepovedi približevanja. Pravilnik o prepovedi približevanja, ki je stopil v veljavo lansko jesen oz. t.i. koncept »rdečega kartona« postavi v ospredje dejstvo, da ni žrtev (oz. žrtve) tista, ki mora bežati, zapustiti svoj dom, da se zaščiti, ampak je država dolžna poskrbeti za to, da se odstrani nasilnež. S sprejetjem tega zakona je država pravzaprav priznala obstoj nasilja za zaprtimi vrati, obstoj nasilja nad ženskami.
Samo izvajanje tega Pravilnika je sicer odprlo cel nov spekter problemov, ki zajemajo sivo polje med prekrškom in kaznivim dejanjem, vendar je časovno obdobje od uveljavitve še prekratko, da bi lahko ocenili in analizirali ustrezne izhode in dodatne zakonske spremembe. Vendar je že sam sprejem tega pravilnika rezultat desetletnega angažiranja ženskih nevladnih organizacij in prikaz koncepta akcijskega socialnega dela.
Kljub opaznim premikom v zadnjih desetih letih ostajajo vprašanja obravnave fenomena nasilja nad ženskami in otroki aktualna in morajo ostati predmet tako strokovnih kot tudi drugih javnih diskusij. Dejstvo je namreč, da je to področje eno tistih, ki ga v pomembni meri še vedno obvladujejo stereotipne predstave in miti, ki družbene konstrukte predstavljajo kot naravne danosti.
In dejstvo je, da še vedno preveč ljudi verjame, da je za nasilje kriva ženska sama, da ji očitno paše, če ne bi že odšla, da otrok rabi očeta… Družina je sveta celica, ki je nujno potrebna za delovanje današnje družbe, za dvigovanje rodnosti slovenskega naroda, podoba matere in očeta, ki bdita nad nasmejanimi, čistimi, srečnimi in pridnimi otroci pa nam izkrivljajo realnost in dejstva, s katerimi se običajni ljudje srečujemo v vsakodnevnem boju za preživetje ob povprečni minimalni plači in »brezplačni« osnovni šoli.



Literatura:

Moira Walker: Women in Therapy and Counselling; Open University Press 1990;

Jocelyn Chaplin: Feminist Counselling in Action; Sage Publications 1992;

Darja Zaviršek: Ženske in duševno zdravje,

VŠSD 1994
Socialno delo, Letnik 27, št.3: Žensko vprašanje in socialno delo;

VŠSD 1989
Joanna Ryan: Feminism and Therapy; predavanje na Polytechnic of North London,

1983
Patricia d'Ardenne in Aruna Mahtani: Transcultural Counselling in Action; Sage Publications

1991, London;
Mojca Urek: Vzamejo naj vodo v usta in jo drže, dokler je mož hud, da ne bodo mogle jezikati; predavanje v Kopru 25.11.2004

Pravilnik o prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi, Ur. List RS

Klavdija Krapež

MOJI PRVI VTISI NA DRUŠTVU SVIT – DROP IN


Letošnje leto predstavlja zame na strokovnem področju nek nov izziv. Lansko leto sem namreč diplomirala na Fakulteti za socialno delo in si pridobila naziv diplomirana socialna delavka. S 1.1.2006 sem pričela z opravljanjem pripravništva na društvu za pomoč odvisnikom in njihovim družinam SVIT Koper. Moram reči, da si do sredaj, o problematiki drog, razen teoretičnih, nisem nabrala praktično nobenih izkušenj in zato je delo z odvisniki zame čisto nekaj novega.
Ko sem prvič prišla na društvo SVIT mi je somentorica najprej na kratko predstavila društvo ter potek dela v njem. Po pogovoru sva odšli v Svitov dnevni center (Drop in), kjer bom tudi začela delati.
Dnevni center se nahaja v bližini metadonske ambulante in je namenjen uporabnikom drog, kjer se v dopoldanskem času vsakodnevno srečujejo. Tu si lahko skuhajo kavo, uporabljajo računalnik, preberejo časopise in dobijo malico. V prvi vrsti pa je to predvsem prostor za medsebojno druženje ter odprt pogovor. Tu lahko dobijo tudi isulinke, citronko in alkoholne robčke. Isulinke jemljejo tisti, ki si drogo injicirajo, drugi pač tega ne potrebujejo, saj jo konzumirajo s kajenjem na foliji ali z njuhanjem skozi nos.
Občutki, ko sem prvič stopila v dnevni center so bili zelo različni. Vsi so me lepo pozdravili, nekateri so me kar objeli in me že takoj zasuli z vprašanji: »Kdo si?, Kaj boš počela tu? Od kje si?...« Potem sem tu spoznala še sodelavko, ki dela v Svitovem dnevnem centru že nekaj let in ji bom odslej delala družbo.
Lahko priznam, da mi je bilo na začetku kar malo nerodno in neprijetno predvsem zato, ker so me nekateri spraševali osebne in intimne stvari, o katerih pa sem jaz kar precej zadržana, predvsem pa potrebujem čas, da lahko o tem brez zadržkov spregovorim. Po začetni zadregi sem se nekako le vklopila v pogovor in počasi vzpostavila stik z vsakim posameznikom posebej. Spraševala sem se, kakšen vtis sem sploh naredila nanje in ali so me sprejeli v dobri luči.
Večinoma hodijo v Drop-in eni in isti ljudje, nekateri pridejo vsak dan, nekateri pa občasno. Nekateri pridejo tja, da popijejo kavo ali dve in nato gredo delat ali po vsakodnevnih opravkih, nekateri se tam zadržujejo celo dopoldne in nimajo drugih obveznosti, spet tretji pa pridejo tja z namenom, da se z nama s sodelavko pogovorijo o kakšnem problemu in da mu dava kakšen nasvet, ali pa jih samo poslušava.
Sedaj po treh mesecih dela na društvu Svit lahko rečem, da mi je delo všeč in da so moji občutki zelo pozitivni. Uporabnike drog sem spoznala z druge plati kot sem jih poznala prej. To so čisto "normalni" ljudje, ki imajo takšne in drugačne probleme s katerimi se srečujejo v življenju, in s katerimi se lahko pogovarjaš karkoli želiš. Pri delu z ljudmi se mi zdi še posebej pomembno to, da znaš prisluhniti, in ustvariti tak odnos s človekom, v katerem bo prostor za odprt pogovor in zaupanje.

Od 17. do 20. maja je bila v Beogradu organizirana tretja »VANGUARD« konferenca, na temo zmanjševanja škode povezane z jemanjem drog in epidemijo aidsa.

linux.gif
V sklopu le te je bil v Novem Sadu enodneven posvet »SEEA symposium«, na katerem se enkrat letno izmenjujejo izkušnje stokovnjakov iz področja obravnave odvisnih od drog. Na konferenci sodelujejo države jugovzhodne Evrope in Jadrana in udeležba se iz leta v leto širi. Eden od namenov tega posveta je širjenje znanja in argumentov v prid substitucijski terapiji za zdravljenje odvisnih od opijatov. V nekaterih od teh držav je namreč ta način zdravljenja še neuveljavljen, v drugih pa se ga izvaja nestrokovno. V zadnji letih pa je le opaziti premike. Metadonski program so sprejele države kot so npr. Srbija, Črna gora, Albanija in Makedonija. Stanje je najbolj kritično v mestu Beograd, kjer je na metadonski terapiji 97 od 5000 prijavljenih uporabnikov heroina. Metadon dobijo namreč le tisti uporabniki drog, ki so pozitivni na HIV/AIDS. Prav takšni in podobni primeri v nekaterih državah bivše juge so navedli ustanovitelje »South Eastern Europe Adriatic Addiction Treatment Network« k organizaciji vsakoletnih srečanj vseh, ki jih problematika drog kakor koli zadeva. 
Naša država je preko pobude CZZO in njihovega direktorja dr. Andreja Kastelica, prispevala velik delež pri uvajanju metadonskega zdravljenja v balkanske države. Zaradi tega je v očeh naših bivših sodržavljanov, stanje na področju zdravljenja odvisnosti v Sloveniji, dostikrat idealizirano. Ne ločijo namreč teorije in realne situacije na terenu, ki je pogosto prepuščena narcisoidnosti in samoinicijativi posameznega delavca v centrih ZZO. Kljub temu, pa slovenskim junkyem ne svetujem selitve na jug, razen mogoče na Hrvaško, kjer je metadon v domeni osebnih zdravnikov in kjer se lahko uporabniki metadona izognejo getoizaciji. Kot zanimivost naj omenim prakso nekaterih bolgarskih ‘strokovnjakov’. Njihovim pacijentom ni dano vedeti (zdravnik jim ne pove), kolikšen je njihov dnevni odmerek metadona. Tak pacijent najbrž ne opazi, kdaj mu metadonski odmerek nižajo, v izogib krizam, ki izvirajo iz psihične odvisnosti (Nobelova nagrada za humor). Sicer pa, če dobro pomislimo, imajo podobno 'terapijo' tudi kupci 'jusmetadonske' mešanice na črnem trgu v Sloveniji. Zato predlagam, da od sedaj naprej le te preimenujemo v 'bolgarske pacijente'. 
linux.gif
Slovenijo so na konferenci zastopali v največji meri delavci CZZO, predstavnik Urada za droge, raziskovalca iz Fakultete za socialno delo, idr. Predstavljeni so bili vsi aspekti problematike drog, od preventive, kurative in represije, do zmanjševanja škode, ki predstavlja vodilni koncept modernega pristopa k reševanju problematike drog. Zastavljena so bila vprašanja človekovih pravic uporabnikov drog, problematika trgovine z drogo, problem drog v zaporih, nalezljive bolezni HIV/AIDS, idr. Zelo pretresljiv je bil ogled filma o ‘živih kontejnerjih’, ki nam je predočil tragične usode revnih uzbekistanskih žensk. Prekupčevalci z drogo jih uporabljajo za tihotapljenje droge v telesnih odprtinah. Če jih pri tem zasačijo cariniki, so nesrečnice obsojene tudi na 20 letne zaporne kazni. Prikazano je bilo eno od taborišč, v katerem jih v grozljivih razmerah životari 750. 
V okviru predstavitve uporabniških programov, je bila na sporedu tudi prezentacija našega društva Svit. 
Vendar pa je konferenca in program, ki se zvrsti v nekaj dnevih, le okvir v katerem je pomembnejša plat vzpostavitev znanstev in prijateljstev med udeleženci. Najkoristnejše informacije si ponavadi ljudje izmenjamo v neformalnih stikih, v sproščenih večernih urah ob kapljici kokakole. 
Kritika pa leti na kronično bolezen vseh podobnih prireditev. Prepogosto pozabljajo na posameznike, ki jih problematika drog najbolj 'zadeva' (obljubili so, da bo drugič bolje). 
Samo

Jasna Čuk Rupnik – razprava v Državnem svetu RS dne 24.5. in 7.6.2005
Center za preventivo in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog Logatec

Zdravljenje z metadonom in drugimi zdravili

Bolezni odvisnosti od nikotina, alkohola in drugih drog so bolezni možganov. S sindromom odvisnosti v skladu z Mednarodno klasifikacijo bolezni (X revizija: F 10 – F 19) opisujemo skupino vedenjskih, kognitivnih in fizioloških fenomenov, ki se razvijejo po ponavljajočem se uživanju snovi in jih opredeljujeta: a) razvoj tolerance (za dosego učinka droge je potrebna večja doza) in b) izguba kontrole nad vnosom (jemanje droge kljub zavedanju o njeni škodljivosti), včasih pa še telesne motnje zaradi odtegnitve snovi.

Gre za obolenja možganskih struktur, ki predstavljajo t.i. »možganski krog nagrajevanja«. Razlogi za nastanek bolezni so bio – psiho – socialni. Najmočneje se izrazijo pri razvoju bolezni odvisnosti od opiatov, kjer se bolezen verjetno razvije kar pri eni od treh oseb, ki uživajo heroin.

Da je bolezni odvisnosti od opiatov moč uspešno zdraviti z metadonom, sta v ZDA pokazala psihiatrinja Mary Nyswander in internist Vincent Dole s prvo objavo o teh spoznanjih v članku »Heroinski odvisnik kot bolnik« že leta 1964. Danes je metadon s strani SZO naveden v listi nujnih zdravil, za katere je potrebno v državah zagotoviti prednostni uvoz. Sodobna medicina poudarja, da gre v primeru bolezni odvisnosti od opiatov za kronično bolezen, ki jo je potrebno zdraviti po načelih zdravljenja drugih kroničnih bolezni. Raziskave kažejo, da uspehi zdravljenja z metadonom presegajo uspehe zdravljenja drugih kroničnih bolezni kot so npr. debelost, sladkorna bolezen, astma ali visok krvni pritisk.

Metadon je zdravilo, za katerega je bilo do zdaj izvedenih največ raziskav. Kljub njegovi široki uporabi na vseh kontinentih pa nekatere države njegovo uporabo še vedno prepovedujejo (npr. Rusija). Za zdravljenje bolezni odvisnosti od opiatov se zadnjih deset let uporablja tudi tablete buprenorfina. Zdravilo ima podoben opioidni učinek in je v Sloveniji v uporabi od marca 2005. V kratkem pričakujemo še tablete s podaljšanim sproščanjem morfinijevega sulfata. Uporaba heroina v medicinske namene se zdi še precej oddaljena. V zadnjem času je za pomoč pri vzdrževanju abstinence na razpolago tudi opioidni antagonist (blokator) t.i. naltrexon. Za zdravljenje bolezni odvisnosti od THC (marihuana), kokaina ali amfetaminov (še) nimamo ustreznih zdravil. Pač pa pri obravnavi odvisnosti od alkohola uporabljamo naltrexon in akamprosat, pri odvisnosti od nikotina pa bupropion in nikotinske nadomestke (obliže ali žvečilne gumije z nikotinom). Metadon med zdravili še vedno velja za »zlati standard«. A v Franciji uporabo metadona (zdravljenje v centrih) kar 4 do 5 krat presega uporaba buprenorfina (zdravljenje pri osebnem zdravniku). V ZDA programi zdravljenja odvisnosti od opiatov z metadonom po letih moralnega zavračanja in omejevanja doživljajo prenovo in izboljševanje kvalitete, še večji pomen pa dajejo novejši uporabi buprenorfina in najnovejšemu kombiniranemu zdravilu, ki ga sestavlja mešanica buprenorfina in naltrexona. S tem zdravilom so zdravljenje odvisnosti spet predali v roke osebnim zdravnikom.

V razvitem svetu so programi zdravljenja odvisnosti z metadonom objekt številnih raziskav in strategij za izboljšanje kvalitete zdravljenja po merilih zagotavljanja kakovosti.

Smo se glede zdravljenja bolezni odvisnosti od opiatov iz tujih raziskav kaj naučili?

Kitajci so se. Zato so se odločili uvesti zdravljenje tudi za svojih (domnevno) preko 2 mio od heroina odvisnih oseb. Leta 1990 so imeli registriranih 70.000 odvisnih oseb, leta 2003 že 1.050.000. Metadon bodo uvedli brez predhodnih lastnih evalvacij, saj so dosedanje raziskave zanesljivo pokazale, da je to zdravljenje, ki odvisnim od opiatov reši največ življenj (7 krat in več). Na Kitajskem že deluje 9 klinik, 25 jih bo kmalu, do konca leta 2005 jih bo še 100, v naslednjih 3 letih načrtujejo še 1.000 do 1.500 novih. Ocenjujejo, da bodo s tem lahko nudili pomoč vsaj 200.000 do 300.000 pomoči potrebnim (torej 10%). Strokovni cilj dobrih programov v razvitem svetu pa je, da bi pokrili potrebe vsaj 90% ogrožene populacije bolnikov.

Ali je zdravljenje z metadonom uspešno tudi pri nas?

Izvedli smo raziskavo med 78 osebami, ki so bile v začetku leta 2005 zdravljene v našem centru. Pred začetkom zdravljenja z metadonom je bilo pri njih že izvedeno zdravljenje na oddelkih za detoksikacijo: 3 osebe so bile v bolnišnici do 3 tedne, 2 osebi do 4 tedne, 9 oseb do 6 tednov (= zaključeno zdravljenje). Rehabilitacija v terapevtskih skupnostih je bila izvajana pri 1 osebi v Reto centru, pri 3 osebah v Dianovi in pri 3 v Skupnosti Srečanje. Pregled deleža vztrajanja v programu (RR = retention rate) je pokazal, da v našem programu letno vztraja 98 % oseb, kar center po RR uvršča med najboljše v svetu. Med osebami, ki so v programu že več kot leto dni in jih je 63 ali 80 %, smo izvedli raziskavo o tem, koliko jih v zadnjem letu sploh ni uživalo tobaka, alkohola in drugih drog. 76% jih v zadnjem letu ni vzelo heroina, 39% jih ni kadilo marihuane, 71% jih ni vzelo kokaina, 82% jih ni vzelo amfetaminov, 62% jih ni vzelo pomirjeval in uspaval, 19% jih ni pilo alkohola. 2 osebi ne kadita tobaka, zdaj je kajenje opustil še tretji bolnik, od kadilcev pa jih je 20% kajenje nekoč že najmanj enkrat opustilo, 36% pa jih želi prenehati kaditi že v roku enega leta, drugi pa (še) ne ali pa v bolj oddaljeni prihodnosti. Glede šolanja in zaposlitve je bil pregled sledeč: 33% se jih šola, 30% jih ima socialno podporo, 27% izvaja občasna dela, 25% jih ima delo za določen čas, 25% jih ima delo za nedoločen čas. 6 oseb zasluži mesečno neto do 50.000 SIT, 16 oseb 51.000 do 100.000, 17 oseb 101.000 do 150.000, 7 oseb 151.000 do 200.000, 2 osebi 201.000 do 250.000 in 4 osebe nad 251.000 SIT.

Glede starševstva imamo v programu 5 parov (oba starša v našem programu zdravljenja z metadonom) ter 6 očetov in 1 mamo s skupaj 18 otroki.

Prihodnost - problemi in rešitve

Problematika bolezni odvisnosti od opiatov v Sloveniji še vedno narašča, poleg tega pa v večjem obsegu v centre za zdravljenje prihajajo tudi osebe s problemi zaradi uživanja drugih prepovedanih drog. Resen problem predstavljajo tiste, ki imajo pridružene druge (psihiatrične) bolezni. Najmanj tako resen problem pa tiste, pri katerih gre še za bolezen odvisnosti od alkohola. Zato v centrih nujno potrebujemo še večje sodelovanje psihiatrov in specialistov alkohologov. Za uspešen nadaljnji razvoj programov zdravljenja tudi v Sloveniji potrebujemo sodelovanje strokovnjakov različnih vej medicine, psihologije in psihiatrije, socialnega dela, pravosodja in nevladnih organizacij in ustrezno timsko delo. Kadrovsko strukturo centrov je potrebno številčno in strokovno še krepiti. Centri z neustrezno strokovno zasedbo bi svoje delo opravljali strokovno manj ustrezno, s tem pa v škodo bolnikov. Da bi zmanjšali oblikovanje »scen« v okolici centrov, moramo težiti k organiziranju manjših centrov ali/in usmerjanju zdravljenja (vsaj delno) tudi v roke izbranim osebnim zdravnikom. Lekarne bi morale sodelovati tudi v podeljevanju metadona in ne zgolj v pripravi doz za domov. V mnogih državah bolniki prejemajo metadon v najbližji lekarni, kar jim olajša težave s transportom.

Dope naš vsakdanji

Nedelja. Deževna in toga. Tako netipična za junij. Ravno sem zaključila branje Glasila društva “SVIT” no.2. Moram nekaj zapisati. Karkoli. Dokler me še drži. Kaj me drži, se sprašuješ? Niti sama dobro ne vem. Nekakšno razočaranje? Mogoče pre-trda beseda. A če sem use-ala pre-trde mi droge, lahko use-am tudi pre-trde mi besede. Dejstvo, da bereš mojo pisarijo, mi nekako zagotavlja, da si velik fant/dekle in boš trdoto že nekako prenesel/a. Kje smo ostali? A, pri mojem state of mind. Torej, nisem ravno razočarana, pa vendar sem in ravno o teh dvo-bojih v sebi bom pisala, tako da je sedaj še pravi čas, da odložiš, pred teboj raztrto branje.

Vsekakor pohvalno je, da je do izida No.2 sploh prišlo (tukaj aplaudiram, le tvojim očem je to žal prikrito; plosk-plosk). Žalosti me bolj misel, da đankiji vedno hrepenimo po razumevanju in sprejemanju, še več, zdi se nam skrajno apatično&hinavsko, da vedno veljamo za drugo razredne državljane, ko pa se nam ponudi možnost, da kakorkoli sodelujemo in masam pokažemo in dokažemo, da smo pravzaprav (skoraj) normalni (bog, kako sovražim to besedo), pa ni od nas, sicer glavnih akterjev, niti črke… niti besede… niti ločila… ničesar. Le molk. Potem pa smo vsi skupaj začudeni in zgroženi, kako zelo nas nihče ne šteka, kakšna ogromna in neponovljiva krivica se nam godi. Jadi, jadi, ja. Najbolj interesantno pa je, da ravno tisti molk, ki smo ga sami “izvozili”, dobimo od so-občanov, politikov, delodajalcev, potencialnih ljubimcev in drugih, sedaj za naše življenje pre-potrebnih akterjev nazaj. A molk, ki ga “kasiramo” nazaj od okolice se nam vrača močnejši, do bolečine okrepljen in če smo vsaj malo iskreni, pravičen. Ðankiji dobro vemo, da “nema đabe, ni u stare babe”. Zakaj torej, ravno mi, ki nas odvisnost, nabava mamila in celoten potek našega življenskega stila, že zelo zgodaj nauči (s krutimi metodami, seveda) da prav nič ni zastonj in popolnoma nič nam ni položeno pred noge, kar tako, brez veze, brez povratne usluge, pričakujemo od družbe, kjer poleg morilcev, pedofilov, posiljevalcev, istospolno usmerjenih, veljamo za največji tabu, da nas bo taista družba sprejela odprtih rok, brez vsakršnega (našega, seveda) sodelovanja??? Zakaj sami đankiji, že tako gosto tančico okoli nas, pletemo še bolj nagosto? Smo mar po veroizpovedi vsi najprej lenobe? Je res nesmiselno, osvetliti to temo v kateri se še sami včasih težko znajdemo, pa čeprav smo v njej že dolgo, o tako dolgo? Kje leži odgovor in kje resnica, o nas samih?
Nekaj krat sem že poskušala, na ta ali oni način prepričati so-đankije, naj vsaj malo sodelujejo v dogajanju okoli nas. Brez uspeha. Nisem in nisem hotela sprejeti danih mi “napotkov” in “nasvetov” kao-pametnejših od sebe. Izjave v stilu: “Sej je brez veze daj. Ðankijem se ne da,” sem zavračala s trdnimi argumenti (ha-ha, šala na moj račun), češ to že ni resnica. Pa je. Točno takšna kot mi ne ugaja in ravno takšna, da je ne morem dojeti, doumeti, razvozlati. Enostavno se mi zdi nelogična. Le kako naj nas ljudje sprejmejo medse, ko pa jim ne dovolimo, da nas spoznajo. Zakaj mora Janezek v kovinarsko šolo, če želi biti kovinar? To vprašanje se zdi, tako zelo neumestno, kajne. Zakaj potem ni iste logike pri prej postavljenem vprašanju? Torej, jasno nam je, da se nas ljudje bojijo, otepajo, izogibajo… Edini, ki to stanje lahko spremenimo, smo mi sami in prav nihče tega ne more narediti za nas ali namesto nas. V čem je torej problem?
Že na civilni tribuni v Državnem zboru (24.05.2005) sem pogrešala nekoga iz “svojih” vrst. Lepo je poslušati razne doktorje, magistre, te in one strokovnjake, vendar oni so tam, ker je to njihova služba, profesija in ne ker je to njihov način življenja, njihova bolezen. Še takrat, kadar nam je ponujena priložnost, da spregovorimo in kar je še bolj pomembno, ponujena nam je priložnost, da nas slišijo, ni nikogar, ki bi to priložnost izkoristil. Skrajno neumna in omejena logika z naše strani. Pričakujemo to in ono, dati pa nismo pripravljeni ničesar. Prijatelj mi je nekoč celo dejal, malo za šalo, malo zares: “Ponudi jim nagrado… malo koke ali dope-a. Ziher se bo našel kdo, ki bo za šut pripravljen sodelovati.” V tistem trenutku, sem se počutila tako zelo slabo. Sram me je bilo. Prvič v življenju, sem se sramovala svoje identitete, oziroma “plemena”, ki sem mu nesporno pripadala. Postala sem manjša od zrna graha. Še tedne, po prijateljevi izjavi nikakor nisem mogla normalno funkcionirati. Ubijalo me je v pojem dejstvo, da nam je tako zelo vseeno. Zavedam se tudi, da niti to moje pisanje (če bo sploh kdaj zagledalo luč dneva) nebo postalo revolucionarno, vendar je čas, da nekdo izmed nas, nam samim pove, da je tega našega sranja preprosto DOVOLJ.
In kdo, za vraga je mene imenoval za to funkcijo, nalogo? Preprosto, jaz sama. Dovolj časa sem že molčala. Konec koncev nikomur nisem delala usluge, s tem ko sem molčala. Mogoče pa ravno danes ugotovim, zakaj se zapiramo vase, zakaj nikomur ne dovolimo blizu. Obstaja več možnosti, zakaj je temu tako, a jaz bi rada vedela tisto pravo.
Torej, veselo na delo. Najprej naj povem, da se zavedam dejstva, da nismo ravno vsi nadarjeni za vse in ker tokrat govorim/o o pisanju, poetiki, risanju in čemurkoli, kar bi lahko obogatilo izdajo Glasila, naj se osredotočim na to. Kot sem že dejala, nekateri pač niso nadarjeni za pisano besedo, zato na tem mestu kritiziram tiste, ki to vrstno nadarjenost dejansko posedujejo. Kakšen profil imamo torej do sedaj? Oseba, ki je v prvi vrsti inteligentna (enotnega merila tu seveda ni in dopuščam razhajanja), razgledana, ima rada umetnost ali kulturo (lahko tudi oboje), poseduje lastno mnenje in ima rada svoj individuum… Do sedaj vse izgleda dokaj obetajoče, vendar najbolj pomembnega podatka vam še nisem izdala. Taista oseba, je poleg vsega naštetega, predvsem in v prvi vrsti odvisnik. Ravno ta podatek, je tisti, ki ji ne dovoli, da bi si dala duška. Zakaj je temu tako? Kaj botruje nezanimanju? Da nam oseb z zgoraj navedenim profilom, ne primanjkuje, mi boste morali pač verjeti na besedo. Že ta trenutek, ko sem samo pomislila na to, mi v glavi zveni kar nekaj imen “lokalnih” đankijev, ki bi s svojimi stvaritvami pravzaprav lahko fascinirali marsikoga. “Biti odvisnik, ni bilo nikdar lahko.”, je dejal ljubljanski street-junkie med kinkanjem v Zvezda parku. Resnična in globoka misel. S tem ni mislil tega, da je težko zaradi dnevne skrbi in predvsem potrebe, po odmerku heroina, ampak na odvisnost kot tako, saj s seboj prinese povečini negativne komponente v odvisnikovo življenje. In tista najtežja med njimi, je vsekakor stigmatizacija in stigmatiziranost. Ko enkrat fašeš stigmo, torej tisto nalepko sredi čela, ki kot registerska tablica na avtu, tebe “registrira” kot đankija, se ti svet najprej zasuka za 180o, nato pa se ti sesuje v koščke, ki jih ne sestavi niti neostik, pa čeprav le-ta drži. Drži? Pa kako prekleto res. V tej življenski turbulenci, se je težko obdržati. Daleč naokoli tebe ni ničesar oprijemljivega. Z leti, se navadiš ne čutiti. Preprosto otopiš. V začaranem krogu laži, prevar, kraj, kriminala, ti postane vseeno. A ni prav, da je tako. Pri meni, ni tako. Kljub začaranemu krogu, kljub otopelosti, kljub občutkom, ki jih ne občutim rada, mi nikdar ni bilo popolnoma vseeno. Še v najslabših dnevih, sem rada pisala. Beležila sem svoje misli. Moje misli, so neprecenljive. Prav tako tvoje. Ne smemo biti indiferentni - to je naše življenje. Zamisli si, da napišeš svojo zgodbo, ki jo objavijo v Glasniku. Ravno ta izvod pride v roke potencialnega bodočega odvisnika in ravno nad tvojo zgodbo se zamisli tako močno, da se v situaciji, ko bi lahko poskusil heroin, odloči in reče drogi: “NE.” - naredi tisto, kar midva nisva znala, za kar nisva imela potrebnega pred-znanja. Ali te ne bi občutek, da si nekomu pomagal vsaj malo zadel? Ti je “fleš” zaradi dobrega dela, res postal tako zelo tuj? Zna biti prijetno, verjemi. Pa še zastonj je. Ena redkih stvari, ki se je ne da obdavčiti, ji prilepiti nalepko s ceno je ravno pozitivna energija, pozitivne misli.
Tole moje pisanje nima nikakršnega smisla. Začela sem z razočaranjem, nato sem iskala opravičila za prav tiste, ki so me razočarali, končujem pa z beračenjem. Dojemi moje misli, kakor ti je volja. Jaz sem storila, kar mi je govoril um, kar mi je velelo srce, na tebi je naslednji korak. Želim si le, da bi bil korak naprej, ne odskok nazaj. Razumem veliko dilem, ki najedajo sive celice odvisnika. Razumem tudi strah, povezan s kakršnim koli izpostavljanjem, vendar je zapiranje vase, skrivanje v omari, v resnici še bolj boleče. Mogoče mi ni ravno v ponos, da sem kar sem, vendar mi je v nepopisno veselje, kaj vse sem naredila zase. Lansko leto, v času božiča je številka na moji flaški metadona odkrivala, da zaužijem 140 ml zdravila, danes na flaški piše 8 ml. Kaj hočem povedati s tem? To, da sem se skozi vse tegobe in odvisnost, ravno zaradi odvisnosti, naučila ljubiti svoje bivanje, svoj obstoj. Povprečen človek niti v sanjah, ne razmišlja toliko o svojem bistvu. Povprečen človek ne “izgublja” časa za to, da bi se ukvarjal sam s seboj. Povprečen človek v celem svojem življenju, ne doživi toliko pustolovščin, kot jih lahko mi v zgolj enem tednu. Zakaj torej, tako zelo stremimo k temu, da bi bili povprečni tudi sami? Smo posebna vrsta ljudi, le spoznati je treba, da je temu tako. Nobena šola na svetu, me ne bi mogla toliko naučiti o življenju, kot me je ulica in ljudje na njej. Res so bile učne metode včasih krute in boleče, a so moje in za nič na svetu se jim ne odpovem.

Nič, ura je že nesramno pozna in počasi bom zaključila. Če si prispel/a z menoj, do konca ti čestitam in nikar ne dvomi, da jutri ne bom zopet pred svojim PC-jem, s prsti trdno na tipkovnici…le navdih potrebujem. Moj največji navdih, je življenje samo. Življenje samo, je moj najboljši dope. In tako rada, sem zadeta od njega. Življenje mi teče direkt po žilah. Totaln šus u glavo...

Vaša Biba

Zakaj ne maram biti “junkie”???


Od kje izvira ta večni o dpor, do te sicer popolnoma povsod po svetu sprejete besede, ki pač označuje nekoga, ki je odvisnik, nekoga ki je narkoman?

Verjetno (to dojemam sedaj, a je žal že prepozno), sem si zadala res veliko nalogo. Sej poznate tisto; “To je težaško delo, vendar nekdo ga mora opraviti!” In ta “nekdo” moram tokrat biti nedvomno, jaz. 

Govora je torej, o tisti grdi besedi junkie. Kdo in kaj, je beseda junkie? Je beseda, ameriškega izvora in sicer slengovskega, kar pomeni, da boste to besedo zaman iskali v slovarju angleškega knjižnega jezika, pa ne zato, ker bi bili anglo-saksonci nazadnajški, ampak iz preprostega razloga, da se ta beseda uporablja na ameriško govorečem področju in sicer, kot sem že omenila v sleng načinu komuniciranja. Da je sleng, žargonski jezik, oz. žargonski način izražanja, mi verjetno ni potrebno posebej razpredati. Na medmrežju sem pri prijateljici, skoraj odšihtala cel delavnik, ali po domače, namučila sem se kot nora, predno sem našla ves potreben material in informacije za tokratno pisanje. Če nič drugega, je bilo sila zanimivo in polno novega znanja, ki mi resda morebiti nikoli ne bo prav prišel, razen tokrat, a nimam kaj, moje male sive so kot najkvalitetnejša spužva in dnevno potrebujejo določeno mero liquid-a v obliki znanja, informacij, novosti. Po nekaj urnem tipkanju po tipkovnici in razbolelih vrhovih prstnih jagodic, sem ugotovila tisto, kar že od nekdaj vem: z besedo junkie, ni popolnoma nič narobe!!! Mi sami (še posebej primorci, saj na ljubljanskem koncu niti slučajno ni tako) smo tej besedi dodali, prilepili stigmo in slab prizvok. Že dejstvo, da jo američani uporabljajo slengovsko, bi nam moralo dati vedeti, da je beseda prav zaprav nekako “frajerska” in kul. Je žargonska. Ljudje so jo sami iznajdli. Je umetna beseda. Torej, so si jo izmislili, ker jim anglo-amerikanščina ni nudila besede, ki bi označila točno tisto, kar so hoteli. Sleng je bil vedno “frajerski”. Poulično skladanje in zlaganje besed, je v devedesetih postala prava mala umetnost. Nekakšen knjižni underground. Se spominjate, kakšne vse besede so ugledale luč dneva pri mladih, pa čeprav smo imeli prave slovenske izraze, za mnoge od njih. “Cela štala” je en takih izrazov, ki so mi ostali posebej v spominu. V končni fazi, nekakšen agro-živilsko-kmetijski prizvok, pa tako zelo carski je bil svoj čas. Čisto spotoma, sem se spomnila še enega takega: “carski”. Takrat smo si v pohvalo vseh svojih vrlin, tako zelo radi rekli: “Stari, ti si totalni car!” V Ljubljani, v tistem času ni minil dan, da nisi vsaj nekaj krat slišal: “u iber” in “itak”. In tega, je toliko, da bi vam lahko napisala tri strani dolg prispevek, ampak vrniti se moramo k bistvu. Na kratko sem torej povedala, da imajo vsi ljudje, ne glede na geografsko lokacijo bivanja, veroizpoved, spolno usmerjenost, barvo kože, politično naravnanost, itd., enako navado, da “posiljujejo” svoj materni jezik tako, da v njega vnašajo žargonske “finte”. Nek priznan slavist, je dejal da slovenci posiljujemo svoj materni jezik, zato sem uporabila del te izjave, s katero se pa niti slučajno ne strinjam. Pa čeprav slovenski jezik ljubim in nad vse rada ustvarjam v slovenščini. Taisti slavist je dejal, da je naš jezik trd. Morebiti res ni melodičen kot španščina, pa vendar kljub majceni podobnosti, zveni vseeno lepše kot nemščina. Ravno zato mogoče, tako zelo paše včasih v slovenski knjižni jezik vplesti tudi žargon, torej umetno sklampane besede. Sama sem mnenja, da je prav, da vsak človek pozna knjižni jezik in da ga zna uporabiti, vendar takrat, ko je za to kraj in čas. Jasno je, da če bi isti prispevek pisala za časopis “Delo”, bi izgledal in “zvenel” popolnoma drugače. Knjižno pač. Tako pa, ker pišem za glasnik, ki je nekaj listni izdelek v stilu “mladi za mlade”, se mi zdi bolj zabavno in predvsem bolj berljivo, če ga napišem žargonsko. Aha, junkie. Torej, beseda izvira smo rekli iz anglo-ameriško govorečega področja, ali lažje rečeno iz ZDA. Stolčena je, seveda iz besede “junk”, ki ima nekaj pomenov, a glavni je vsekakor: slabše blago, stara šara, odpad, smeti. Poleg razlage, je pripisano tudi american slang: mamilo. Torej, po domače: odpad. Ko se je narkomanija v ZDA pojavila prvič bolj javno, so se ljudje seveda zgražali nad tem demonskim pojavom. Demonski zato, ker so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja imeli narkomane pravzaprav za bolnike (kar seveda tudi so). Smilili so se ljudem, ker so trpeli strašanske bolečine, kadar svojega “zdravila” niso imeli. Ker so takratni deal-erji bedo narkomanov izkoriščali še bolj hladnokrvno in brez milosti, kot jo dandanes (vem, da v to le stežka verjamete, vendar navajam le dokumentirana dejstva) so začeli svojci odvisnih, ob nakupu slabega heroina, širiti govorice, da jim pravzaprav prodajajo slabo robo, smeti, torej junk. 1924-ega so bili policisti v New York-u obveščeni, da se je na velikanski stavbi v središču mesta pojavil nekakšen napis, torej grafit. Z ogromnimi črkami je pisalo: “Don’t sell us junk no more!!!” Prevod: “Nikar nam več ne prodajajte smeti!!!” In če je “zdravilo” junk, je oseba, ki to zdravilo uporablja, nakupuje, potrebuje, junk-ie. Enostavno, ko je enkrat razkrita cela zgodba. Zgodovinsko, smo torej prišli do dna. Zdaj nam preostane le še “moderni” del, ali z drugimi besedami del, ki se tiče današnjega časa. Sedaj vemo od kje izvira ta, na slovenski obali, tako zelo osovražena beseda. Vemo tudi, da je v uporabi že vsaj 80 let - torej, spoštljiva starost. Ne morem si kaj, da ne bi pomislila, da se beseda ne bi obdržala v uporabi toliko časa, če ne bi bila premišljeno in predvsem logično ustvarjena.
V medsebojnih pogovorih odvisniki zelo pogosto uporabljajo besedo junkie. Pravzaprav bi upala celo reči, da se sploh ne spomnim, da bi kdaj uporabili izraze, kot so odvisnik, narkoman. Občasno se iz njihovih ust iztrga narkič. To pa je tudi nekako vse. Zadnjič pa sem znanko, po tistem, ko mi je zaupala, da ima novega fanta, logično vprašala: “Kaj on je tudi junkie?” Malo je manjkalo, da bi mi ob izrečenem stavku, spraskala oči iz očesnih jamic. “Ma junkie… ni junkie, samo je navlečen!” Mislim, kdo tukaj koga? Ni junkie, samo je navlečen… Vsakič, ko si v mislih ponovim ta stavek, se mi zdi, da je bolj smešen. Kaj mi je hotela reči s tem? Da je kao fini narkoman? Da je zasvojenec s pedigrejem? Halo?!!! No, ravno o temu danes poskušam pisati. Od kje izvira, ta odpor? Tisti trenutek, ko se zbudiš in lahko misliš samo na to, kje in kako boš dobil šus, ker se počutiš tako zelo usrano, si postal JUNKIE! In prej, ko se sprijazniš s tem, prej boš na poti spoznanja in predvsem priznanja, kar pa največkrat vodi do ozdravitve, ali vsaj hrepenenja po le-tej. Od kje nam sploh ideja, da lahko eno tako “grdo” stvar, kot je zasvojenost, zavijemo v celofan, oz. v lepo ali lepšo besedo. Bi umor zvenel manj grozovito, če bi ga označevali z drugo besedo? Bi bila jaz manj jaz, če bi se imenovala Suzana? In nenazadnje, bi vrtnica ne dišala tako lepo, če bi nosila drugačno ime (prosto po “Malem princu”)? Na kratko; mnenja sem, da moramo odvisniki narediti mnogo več na tem, da nam noben od nazivov ne bo odgovarjal več, iz preprostega razloga, ker bomo clean! Vse do takrat, bomo pa dragi moji bratje in sestre po igli, eno in isto: narkomani, drogeraši, odvisniki, narkiči, zasvojenci, ali pa pač junkie-i… pa če se še tako upiramo. Edini izhod iz tega je predzadnji stavek!

Vaša Biba

Ivan Peterle, ddr uličnih znanosti,
specialiteta narkologija,
mojster kurččenja

DORMIKUM

Pravilneje bi bilo dormikom. Dormi kot dormire to je spati v Italijanščini in kom kot koma. Ker si res. Poješ eno tableto, ali pa, če hočeš da hitreje deluje, jo zdrobiš in posnifaš. Bil sem na obisku pri prijatelju. Debatirala sva. Brez kakršnekoli ambicije, da bova izgovorjeno dorekla, oziroma da bi besede izražale piko na i. Skratka, nič brezčasnega nama ni padalo na um. Preživeti popoldan s tem, da ni šlo za boj za obstanek. Tako nekako. 
Od nekje je izvlekel svetlo modro tableto, vzel keramično ploščico za trdo podlago in jo začel drobiti. Modra tabletka se je spremenila v bel prah. Obred ni trajal dolgo in vzbujal občutka pretirane teatralnosti. Slišal sem že za dormikum, tudi videl sem že koga zadetega od tega zdravila, nisem pa še imel priložnosti ogledati si ta proces. Kot opazovalec biti prisoten od začetka do konca in uloviti tiste trenutke, ko substanca začne delovati. Ogledati si spremembo obnašanja, spremembo razpoloženja itd. Dormikum predpisujejo zdravniki ljudem, ki imajo težave s spanjem. Če si na miru, recimo, da sediš ali pa ležiš, boš zaspal ali zaspala, kar pa se ne zgodi, če si v gibanju. Nekateri vzamejo dormikum zjutraj, ko se zbudijo. Seveda poleg ostalega. Nekateri najprej zaužijejo opijate, npr. heroin in ga potem nadgradijo z dormikumom. Pravijo, da potencira zadetek od heroina. Kinkada v nulo, kot temu rečem, je v tem primeru neizogibna. Dormikum pa ima en zares velik, zelo nevaren stranski učinek, zaradi katerega pišem to zgodbico. Jemljite jo kot resno opozorilo nekoga, ki se na tovrstne substance spozna, čeprav dormikuma do sedaj nisem še nikoli poskusil. 
Moj prijatelj je po snifu nekaj časa še sodeloval v pogovoru, a vedno manj. Potem ga je zmanjkalo. Glava mu je kar padla na mizo. Če bi imel takrat na mizi krožnik jote ali pire krompirja s špinačo, ali česarkoli, bi glava končala v krožniku, kar ga seveda ne bi niti malo motilo. No, kaj takega bi jaz preprečil, tako pa nisem ukrepal. Glavo je imel na suhem in gladkem. Trajalo je približno deset minut, medtem sem nekaj bral, ko je prijatelj dvignil glavo, debelo pogledal in spregovoril: »A ti si tukaj.« To je ta stranski učinek. Pozaba. 
Nekako v tem obdobju sva z drugim prijateljem nabavila, kar sva mislila, da potrebujeva in se peljala k meni domov. Prijatelj je potreboval mir, toploto in svetlobo, da si po domače povedano »najde žilo«. To pomeni, da sem zavestno storil kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog, kar je zame čisto »utrgano« zakonsko določilo. A bi bilo bolje, da se nekdo, ki se pač že in se bo ne glede na vse prepovedi tega sveta, kolje nekje v grmovju, ali pod kakšnim mostom, pozimi, v mrazu, v strahu, da kdo pride mimo in ga zaloti. A je bolje, da si brez uspeha preluknja, lahko tudi več desetkrat kožo, vene, arterije in vse ostalo. Če v takem primeru nekomu ponudim stanovanje, da opravi potrebo, mislim, da ravnam odgovorno. Požvižgam se na neživljenjske zakone, ki si jih izmišljuje nekdo, ki misli, da bo tako vzpostavljen red sam od sebe odvrnil ljudi od nepočetja. 
Sam sem posnifal ali čisto po slovensko njuhnil nekje med dvajsetinko in desetinko grama rjavega. Res je težko biti pameten in na oko določiti mero taki količini. Moj sopotnik pa za uvod en dormikum. Z avtom sem se za trenutek zaustavil ob cesti, par sekund je vzelo, on pa ga je, ker se mu je očitno mudilo, kar med vožnjo v nadaljevanju, zdrobil in opravil svoje. Spretno, ni kaj. 
Doma pri meni sva nadaljevala. Spet sem posnifal podobno količino, morda malo več. Kolega pa si je kar pol grama strosil v žlico, spremenil substanci agregatno stanje in to zlil v žilo. Še kar hitro mu je ratalo. Enkrat, ko žile niso več vidne in greš z injekcijo v bistvu na slepo, so dobri pogoji tri četrt uspeha. Ko je »fleš« izzvenel, si je znova zdrobil en dormikum in ga posnifal. Hitro ga je zmanjkalo za petnajst, dvajset minut. Jaz sem delal za računalnikom. Kot da ga ni bilo. Ko se je ozavestil, si je znova skuhal pol grama in se še enkrat počil, nakar je zdrobil še en dormikum in ga tudi posnifal. Z dormikumom si je najprej, kot je sam povedal, potenciral učinek heroina, nato pa, kar sem ugotovil šele naslednji dan, pozabil, da se je počil. Taka je pač narava dormikuma. Tako deluje. Seveda si je, čim je odkinkal svoje, spet skuhal pol grama. Tako sta minili približno dve uri. Nekdo ga je poklical po telefonu in rekel, da ga rabi za pet minut. Zmenila sta se kje se bosta dobila. Preden sva odšla iz stanovanja, si je še enkrat skuhal od pol grama do nula šest ali sedem in se še enkrat pribil. Naslednji dan se je pritoževal, da je v minusu. Preklinjal je tiste, ki mu hodijo kupovati za jurja ali dva in ostali, ki jim manjka kakšnih sto ali dvesto tolarjev, češ - zaradi njih je v minusu, ker jim da vedno več in izguba je takoj tu. Meni gre to skozi eno uho notri, skozi drugo ven. Nisem bil pozoren na njegovo jamranje, eno in isto odkar ga poznam, dokler ni omenil dva šuta pri meni doma. 
»Kakšna dva šuta?« sem rekel. »Štirikrat si se počil!« 
»Kaj govoriš, ni mogoče,« me skuša prepričati. 
»Kar sem videl sem videl, dragi moj, samo gledal sem kaj delaš, nisem mogel verjeti,« sem ostal neomajen. »To je zaradi dormikumov. Sproti si pozabljal kaj počenjaš, preprosto si pozabil, da si se že počil.« 
To je resnična zgodba. In to ni eden na dva milijona. Tudi eden na stotisoč ljudi ne. Eden na tisoč je že bolj realno število, eden na petsto ljudi pa tudi ne bi bilo neko veliko pretiravanje. Mislim, da je število takih odbitkov tu nekje vmes. Seveda sem kot človek preveč radoveden, da bi ta dormikum fenomen lahko šel mimo mene brez, da bi se jaz prepričal z lastnim telesom za kaj gre. Prosil sem prijatelja, ki nastopa na začetku te zgodbe, da mi odstopi tretjino dormikuma, da vidim kako deluje. Kot vse ostale je hitro zmanjkalo tudi mene. Ker je bila količina le majhna, sem vseeno lahko spremljal učinek. Ko sem vstal in hotel narediti korak naprej, sem občutil nekaj čisto novega. Za trenutek, ne vem, koliko je bil dolg, tisočinka sekunde ali še manj, vem le, da sem ga lociral, kot se temu reče. Ta občutek sem izoliral od ostalih. In ugotovil, da sem za hip, hipec, ne da se opisati, pozabil kaj moram storiti, zato da premaknem nogo naprej, da naredim korak. Možgani so pozabili kaj morajo storiti. Čisto odvzelo me je. 
Nekje sem prebral, da je človekovo duševno zdravje odvisno od njegovega spomina. Zdrav je toliko kolikor se spominja. Ta misel mi je nekako sama po sebi logična. Intuitivno jo čutim. Zato mislim, da je ta dormikum pizdarija, ultra pizdarija. Možgani hitro propadajo, kar ne velja za opijate in recimo tudi za thc ne. Vse je odvisno kaj človek počne poleg tega, da se zadeva, dejstvo je, da na dormikumu ne moreš kaj dosti početi. 
Poznam pa človeka, ima čez osemdeset let. Zadnja leta, več kot pet let, je vsako večer pojedel dormikum za lažje spanje. Potem je en dan ugotovil, da je to strup in ga preprosto nehal jemati. Brez nekih težkih travm in kriz ob tem. Če je lahko on, lahko še marsikdo

Resnična zgodba

Sašo, oprosti...

Sašo je bil moj najboljši prijatelj. Skupaj sva počela vse. Popolnoma vse. Sašo je bil edini v nasi družbi, ki je bil že od malega uporniški... drugačen. Vedno si je upal več. Vedno je želel več. Vedno na nekakšni misiji raziskovanja, odkrivanja. Ko smo v družbi začeli pohati vutro in smo zaradi tega imeli neznanski občutek krivde, je Sašo mirno nadaljeval po stopničkah omame. Najprej je z nami pohal, kasneje je poskusil tripe in ko je pristal na heroinu, nihče od nas tega ni vedel. Počasi, a vztrajno se je odmikal iz našega kroga. Vedno bolj pogosto je šprical pouk. Ocene so se mu neustavljivo nižale. Sama sem mislila, da je končno le spoznal kakšno deklico, ki pač živi nekje drugje in ima ravno zato vedno manj časa za nas. Zame si ga je še vedno utrgal in ravno zato nisem sumila ničesar. Kar na lepem, je postal mojster laži in prikrivanj. Lagal je vsem in o vsemu. Prav za vsako napako, je imel tak izgovor, da sem mu preprosto morala verjeti. Konec koncev, pa je bil to Sašo, moj najboljši frend - dovolj velik razlog zame, da sumničenj ni bilo. Danes se sicer sprašujem, le zakaj sem mu tako slepo verjela, le zakaj ga nisem pogledala globje v oči, globoko v dušo, mogoče bi opazila, da z njim nekaj ne štima. A takrat, potrebe po temu nisem čutila. Najino druženje je sicer utrpelo marsikateri udarec, a tega nikakor ne bi pripisala drogi.
Obiskovala sem drugi letnik srednje Šole. Imela sem prijatelje, dobre ocene, fanta... vse je nekako štimalo. Kot vsako soboto, sem se tudi tisto soboto okoli devete dobila s frendi, na klopci ob Ljubljanici. Prišla sem prva, zato sem lahko občudovala, na pamet mi znan prizor: Ljubljanica, večerni sprehajalci, na enem bregu Štepanc, na drugem Fužine z mogočnimi stolpnicami in nešteto lučmi. V obeh naseljih, se je skrivalo veliko dobrega in ogromno zla, ki je samo čakalo, na svojih pet minut. Fasciniralo me je dejstvo, da je bila moja družba sestavljena iz fantov in deklet, ki so izhajali iz dveh naselij, ki sta bili na najslabšem glasu, pa vendar nihče od nas ni bil "huligan", kot so nas radi stigmatizirali. Bili smo čisto povprečni mladostniki. Vsaj tako, sem si mislila. Kaj kmalu, me je iz razmišljanja iztrgalo, vedno glasnejŠe smejanje. Bližali so se mi vidno zapohani frendi. Dokler se nam ni pridružil Sašo, je bila sobota, kot vsaka druga. Drago je igral na kitaro, peli smo in pili nekakšno kvazi vino, Tadej pa je skoraj brez prestanka rolal. Ko smo bili že prav pošteno zapohani in je Drago igral prve takte "Stairway to heaven", se je na lepem prikazal Sašo. Videla ga nisem že cel teden in bila sem razočarana nad njegovim izgledom. Bil je... čuden! Bil je... zanemarjen! "Qua, a vi ga še k'r pohate?", je komaj razločno dejal in me prijel za roko. Rekel mi je, da greva do njega. Pomahala sem frendom v slovo in kot ubogljivi kuža odpeketala za njim. V njegovi sobi je vladalo nenavadno vzdušje. Bila je temačna, skoraj grozeča. Vedno urejen prostor, je sedaj postala nekakšna shramba nepotrebnih reči. Sašo je opazil moj začuden pogled in se začel izgovarjati, češ da nima časa, da je veliko zdoma. Z nejevernim glasom sem mu odgovorila: "Stari, povej kaj se dogaja!" Ob teh besedah, se je usedel poleg mene in oba sva nekaj časa, brez besed zrla v poster na steni pred seboj. Ko je tišina postala mučna, me je pogledal in mi v plazu stavkov in nepovezanih besed zaupal, da ni več tisti stari Sašo. "No shit???" je bilo vse kar sem lahko izustila. Pogledal me je in v mojih očeh iskal usmiljenje, razumevanje, karkoli. Nisem mu ustregla. Hotela sem, da mi pove resnico. Tisto prekleto resnico, ki me je oropala najboljšega frenda. Sumila sem na marsikaj, vendar niti v norosti se ne bi mogla pripraviti na stavek, ki je sledil. "Veš tamala..." je dejal in sledil je neskončno dolg premor. "Zašel sem!" je nadaljeval. Tiho sem čakala na nadaljevanje. Nisem ga hotela priganjati, nisem ga hotela prekinjati. Le vprašujoče sem zrla vanj. Ko je bil zanj, moj pogled že neizdržen, je tiho dodal: "Veš... dope, pa ta varianta!" Skočila sem vanj z besedami: "Kak dope, Sašo? A si nor, al qua? Jaz sem misnla, da mi boš prbou, da si gay!? O čem bluziš?" Prijel me je za rame in me posadil nazaj na posteljo. Iztrgala sem se njegovim rokam in obsedela, kot pribita. V glavi so mi odmevale njegove zadnje besede. "Sorry, tamala... nisem zdržal več... moral sem nekomu povedati!" je skozi nekakšno jecljanje rekel in si vidno oddahnil. Nisem mogla verjeti, da se mi to dogaja. Vstala sem, zagrabila svoj ruzak in zdrvela iz stanovanja. Tekla sem celo pot do doma. Tiste noči nisem zatisnila očesa. Begalo me je vse, še posebej dejstvo, da sem ga pustila na cedilu, ko me je verjetno najbolj potreboval. A kaj sem hotela? Razočaranje je bilo močnejše od občutka, da bi mu morala takrat pravzaprav stati ob strani. Sebično? Nedvomno! Vendar drugače nisem znala. Če bi mi zaupal karkoli drugega...
Od tistega večera naprej, je med nama visel nekakšen neviden zid in prav noben od naju, ga ni znal preplezati. Najini življenji sta ubrali vsaka svojo pot. Nisem hotela biti del njegove omame. Velikokrat sva sedela in se pogovarjala, a Sašo mi je vidno polzel med prsti. Oddaljeval se mi je in prav ničesar nisem mogla, ali znala storiti, da bi to preprečila. Nisem se znašla v tem, zame popolnoma tujem svetu. Sameval je v njem in kljub ogromni želji, da bi njegov svet delila z njim, kot sva to počela že od malih nog, mi ni in ni zneslo. Zadnje mesece je čisto izgubil stik z realnostjo in občutek za karkoli, razen zase in za dope! Zamerila sem mu... zamerila sem drogi. Nič več nisva bila midva najbolj pomembna. Na najin prestol se je vsedla droga in prav nič ni kazalo, da jo misli pregnati od tam. Bog, kako jezna sem bila nanj!
Klečala sem ob njegovem grobu in se poskušala spomniti njegovega obraza. Kljub ljubezni, je neustavljivo bledel v mojem spominu. Dotaknila sem se mrzlega marmornega kamna, se s prsti sprehodila preko njegovega imena in priimka, ter se ustavila pri vrezljanem križu. Upala sem, da bom prav tam za trenutek občutila toplino njegovega glasu, mehkobo njegovega nasmeha. Zaman! Solze so mi zalile obraz. Jokala sem, ker sem ga do bolečine pogrešala. Jokala sem, ker sem do norosti hrepenela po njegovem prijateljstvu. Jokala sem, ker sem se še vedno, po vseh teh letih obsojala, da bi lahko storila nekaj več. Sašo mi je le nekaj dni pred smrtjo dejal, da bi brez mene zblaznel... da bi si poslal po žilah "zlati šus". Še danes ne vem, ali so bile te besede iskrene, ali samo odraz dobrega filinga po šutu! To me bo morilo verjetno še mnogo let.
Danes poskušam pomagati drugim Sašotom tega sveta. Vem, da s tem ne bom rešila svojega Sašota, pa vendar. V duši čutim potrebo, da se nekako odkupim, ker takrat, tistega večera nisem odreagirala drugače, a takrat pri 17-ih sem bila preveč prestrašena. Nauka te moje zgodbe itak ni, razen tega, da če se na vas obrne frend, ki je padel v svet omame, pomeni to krik "na pomoč" in takrat, bodite preprosto prijatelj in se nikar ne ustrašite lastnih strahov... cena je previsoka... in plačevali jo boste, kot jaz, še dolgo za tem!!!
Le zakaj nisva ponovno stara 8 let... sediva v peskovniku in delava potičke... vse bi bilo popolnoma drugače in nič več tako zelo kruto in boleče. Konec marca bo minilo 16 let... Sašo, oprosti... I was just a kid!
Vaša Biba

Ilustracije iz 3. številke svitovega glasila, ki jih je ustvaril S. Dragan