Banner kondom 1
Login

 
Slika strani
 

Solucija za vse

 
EMCDDA
 

 
Prispevajte 0.5%
 

 
Nabor besed
 

Poleg iskanja na straneh spletne strani društva Svit, si lahko ogledate tudi nabor besed iz vseh strani svit-kp.org ter svitovega foruma

 
Zemljevid strani
 

 
Pišite nam
 

Za vprašanja, nasvete ali morebitne pripombe, smo dosegljivi vsak dan 07- 14 na naslovu Ljubljanska 6, Koper, po telefonu 05-626-00-11 ali po emailu drustvo_svit@t-2.net


Slike iz Svitovega foruma

 
Facebook všečki
 

 
Koledar
 

 
Arhiv
 

Objavljeno pred leti

 
Kontakt
 


Naslov1: Ljubljanska cesta 6,

Telefon: 05-626-00-11,
Mobitel: 051-382-169
(Strokovna vodja)
Fax: 05-626-00-12,
email: drustvo_svit@t-2.net

Naslov2: Koper, Dolga reber 5,

GSM1: 051-683-099,
GSM2: 031-287-751
email: newprevent@gmail.com

  • Odvisnost in možgani
  • Kaj je odvisnost?
Možgani so res izredni. Eden od osnovnih principov njihovega delovanja je zmožnost učenja ter usmerjanja naše dejavnosti glede na stvari, ki nam prinašajo zadovoljstvo. Zadovoljstvo je namreč znak, da nam okolje odgovarja, kar poveča verjetnost preživetja. Zato ljudje radi ponavljamo stvari, kot so na primer seks, uživanje hrane ipd.  Očitno so možgani v svoji inovativnosti postali preveč premeteni ter izumili načine, kako umetno podoživeti stvari, ki so koristne iz vidika ohranitve vrste. Z iznajdbo drog ter sposobnostjo simulacije življenjsko pomembnih funkcij v obliki različnih načinov rekreacije, smo ustvarili podlago za razvoj odvisnosti. Odvisnost je bolj kot potreba po vnosu kemikalije, potreba po ponavljanju vedenjskih vzorcev. Odvisnost od drog izhaja iz istih povezav kot odvisnost od seksa, hrane, iger na srečo, nakupovanja. Kemičen princip odvisnosti se odvija večinoma v limbičnemu delu možganov, zadolženemu za čustvene reakcije, učenje in spomin, ki ga poimenujemo tudi nagrajevalni sistem. Deluje z izločanjem nevrotransmitorjev (NT), ki so zadolženi za prenos informacij iz različnih delov možganov. Obstaja več kot 100 različnih in občasno odkrivamo nove živčne prenašalce. Najpomembnejši so tisti, ki se izločajo ob življenjsko pomembnih dogodkih. V zdravih možganih sta v osnovi dve vrsti nevrotranzmiterjev ekscitatorne (vzburjevalne) in inhibitorne (zavorne). Prvi spodbujajo širjenje akcijskega potenciala po nevronih in povzročajo depolarizacijo celične membrane, drugi pa zavirajo potovanje potenciala po nevronih in membrano hiperpolarizirajo. Najpomembnejši ekscitatorni prenašalec v osrednjem živčevju je glutamat, najpomembnejši inhibitorni pa γ-aminomaslena kislina (GABA) v osrednjem živčevju in glicin v perifernem živčevju.

Serotonin imenujemo tudi »hormon za srečo«, saj igra glavno kemično vlogo pri občutenju sreče. Če ga imamo dovolj, nas preveva zadovoljstvo in dobro razpoloženje. Zaradi serotonina smo bolj sproščeni in se bolje počutimo, prav tako tudi bolje spimo. Če je v možganih premalo serotonina, se naše razpoloženje dokaj hitro poslabša, če je pomanjkanje preveliko, lahko postanemo celo agresivni. Ta snov se že nahaja v nekaterih živilih, lahko pa nastane iz aminokisline triptofan. Čim več ogljikovih hidratov in čim manj maščob pojemo hkrati, tem več serotonina bo nastalo.

Endorfin spada med vzburjevalne prenašalce. Sprošča se med telesno aktivnostjo, stresom ter ob občutkih močne bolečine, s tem, da jo pomaga zatreti. Najpomembnejši prenašalec signalov pa je dopamin. Vsakič ko možgani začutijo, da je storjeno dejanje vredno zabeležiti, povzročijo povečano izločanje dopamina. Občutek ugodja, ki ga dopamin povzroči, nas navede k ponavljanju dejanj, ki so pomembna za naš obstoj, kot so razmnoževanje, vnašanje hrane in pijače ipd. Ta lastnost dopamina je prav odločilna pri razvoju odvisnosti. Izkorišča namreč lastnost možganov, da si živo zapomnijo okoliščine, ki prinašajo ugodje in jih motivira da te okoliščine replicira. 

Druga značilnost možganov je težnja po ravnotežju naravnih ter umetno vnesenih nevrotransmitorjev. Pri vnosu substanc, kot so opiati, možgani zmanjšajo izločanje naravnih endorfinov, kar ob prenehanju vnosa drog, povzroči abstinenčni sindrom. Isti princip povzroči razvoj tolerance na posamezno drogo, ter pri nekaterih uporabnikih pridružene duševne motnje, ki pred jemanjem drog niso bile prisotne.

Droge vplivajo na izločanje NT na dva načina. Lahko oponašajo naravne NT ali pa povzročajo prekomerno izločanje oz. zapoznelo absorpcijo le teh.

Heroin ter drugi opiati imajo lastnost imitiranja naravnih endorfinov. V velikih količinah imajo učinek zaviranja občutka bolečine, kar prinaša evforično stanje. Njihov učinek je daleč večji kot učinek naravnih stimulansov.

Nikotin oponaša NT citokolin, njegova prisotnost pa povzroči veliko sprostitev dopamina. Ravnotežje pa ohranja receptor glutamat, ki uravnava ohranjanje spomina. Nikotin povzroča tudi izločanje gaba zavornega NT.

Alkohol povzroči porušeno razmerje med NT ter vpliva na različne receptorje z izločanjem acetilholina ter serotonina, kar pojasni začetno ugodje ter sproščenost. Alkohol povzroči počasnejšo komunikacijo med nevroni, vendar po dolgotrajni uporabi možgani povzročijo kompenzacijo z izločanjem vzburjevalnih NT, kar pri rednih pivcih povzroči tresenje rok in podobne simptome.

Kokain je zelo učinkovit, ker zavira absorbcijo dopamina ter noradrenalina. Zaradi povečane koncentracije uporabnik občuti ugodje zaradi dopamina ter energijo zaradi noradrenalina.

Metamfetamin za razliko od kokaina ne blokira vpijanje dopamina temveč povzroči dodatno izločamjnje le tega, kar ima za posledico močno odvisnost. Dodatna težava je ta, da možgani sčasoma proizvedejo encim, ki izniči učinek dopamina ter sposobnost njegove proizvodnje, kar ne more nadomestiti niti povečana količina vnesene droge.

Podoben princip odvisnosti povzročajo poleg drog tudi nekateri vzorci vedenja, npr. igra na srečo. Ugodje ne povzročajo le dobitki temveč v večji meri tudi skorajšnji dobitki, ki imajo presenetljiv učinek na  pričakovanje dobitkov v prihodnosti. Možgani so zelo učinkoviti pri ustvarjanju vzorcev, kar pa je pri igrah na srečo povsem nekonstruktivno početje. Posledica tega je kompulzivno igranje. Patološko igranje na srečo je klasificirano med nove duševne motnje, kar velja tudi za vedenjske zasvojenosti od interneta in seksa.

Sproščanje dopamina ob vnašanju mastne ali sladke hrane je možno enostavno razložiti iz vidika evolucije. V celi človeški zgodovini so bili prehranjevalni viri omejeni. Zato je bila želja po kopičenju energije v obliki mastne hrane koristna za posameznikovo preživetje. V času izobilja pa je ta mehanizem kontraproduktiven in ima za posledico močno odvisnost od prekomernega vnosa hrane. Raziskave na podganah so pokazale, da je želja po vnosu mastne oz. sladke hrane tako močna, da jo ne zavrejo niti hkratni elektrošoki. Nekateri posameznikih imajo po ugotovitvah znanstvenikov nižjo prisotnost naravnega dopamina, kar lahko razlagamo kot predispozicijo za razvoj odvisnosti.

Odvisnost je velikokrat vezana na pričakovanje posameznega dogodka, kot na sam dogodek. Iz tega izvira pojem poželenja (craving). V današnjem svetu je skoraj nemogoče preprečiti izlive dopamina ob prisotnosti tisočih impulzov, ki nam jih ponuja tehnološka revolucija. Človek se bo moral prilagoditi življenju z odvisnostmi različnih vrst in ohranjanju ravnotežja na ravni posameznika ter družbe. Razumevanje principov razvoja odvisniških vedenj pa bo možnosti ublažil stigmatizacijo posameznikov, ki so se navezali na posamezne vedenjske vzorce ter ponudilo več možniosti na področju terapevtskih pristopov.

 

 

Odvisnost je za nekatere železna srajca, za druge prisilni jopič. Lahko je tudi edina uteha ali pa najzvestejša spremljevalka na poti  iskanja izgubljenega raja. Ta zgodba ima lahko veliko možnih variacij na temo in skoraj vsak posameznik je kdaj pa kdaj soočen s privlačnostjo ponavljanja vedenjskih vzorcev.

Kdaj postane odvisnost problematična in se prevesi v zasvojenost? Poglejmo kaj pravi na temo odvisnosti od drog Svetovna zdravstvena organizacija – WHO?

odvisnost.jpg