- O konferenci
- Konferenca
- ZakljuÄki konference
Konferenca o socialni izkljuÄenosti, revšÄini in brezdomstvu
Ljubljana 16.-18.06.2010

Slovenija je ena tistih držav znotraj EU, ki še nima izoblikovane nacionalne strategije na podroÄju brezdomstva. In medtem, ko v Sloveniji komaj poskušamo doseÄi, da bi se pojav brezdomstva obravnaval tako, kot je treba, se v drugih državah že ukvarjajo z nam tako zelo oddaljenimi projekti. Naj za primer navedem, da denimo ukinjajo zatoÄišÄa/zavetišÄa, saj je tovrstna pomoÄ najmanj uspešna. Zanimivo, ko pa v Sloveniji na vse kriplje komaj odpiramo prva zavetišÄa za brezdomne osebe. Takoj, na zaÄetku konference je bilo jasno, da smo slovenci na tem podroÄju dejansko 20 let pred izumom kolesa. Evropski parlament se je v letu 2008 zavzel za konÄanje (vsaj) cestnega, torej tistega vidnega in najbolj ektremnega pojava brezdomstva. Podpisnice te zaveze morajo v svoji državi izkoreniniti cestno brezdomstvo do leta 2015. Upam, da na koncu leta 2015 ne bomo zgolj plaÄevali 'penalov' zaradi neizpolnitve toÄk v zavezi.
Na konferenci je prvi ogovril zbrane Davor Dominkuš (generalni direktor direktorata za socialne zadeve MDDSZ) in lahko reÄem, da sem prviÄ slišala resniÄno dober govor s strani nekoga, ki dela na kakšnem od ministrstev. Za konec je g.Dominkuš podal obljubo in zavezo, da se bo zavzel za pomoÄ, podporo in koordiniranje pri izdelavi nacionalne strategije. Navdušenja nismo mogli in nismo niti želeli prikriti vsi navzoÄi. MogoÄe pa se stvari dejansko premikajo na bolje in bodo konÄno vsi dojeli kompleksnost pojava brezdomnosti.
Med govorci iz tujine (Danska, Madžarska in Škotska) so prav danci povedali ogromno o svoji politiki reševanja problematike brezdomstva in revšÄine. Ga.Sue Irving koordinatorka za podroÄje zdravja in brezdomnosti s Škotske je opozorila nekatere navzoÄe, ki so nekajkrat opomnili, da je Slovenija mlada država, da je tudi njena domovina dobila svoj parlament komaj leta 1999. Ne glede na odcepitev od parlamenta Združenega kraljestva, so morali Škotje popolnoma na novo osnovati svojo politiko, saj so zelo specifiÄna država. Na Škotskem je 5M prebivalcev/2M gospodinjstev. 50.000 gospodinjstev je brezdomnih in kar 27% gospodinjstev je takih, ki so bili vsaj enkrat že sooÄeni z brezdomnostjo. Veliko je pomagalo, ker so leta 1999 vse politiÄne opcije preprosto rekle; »Dovolj!« revšÄini in brezdomstvu. ÄŒakalo pa jih je kruto sooÄanje z realnostjo naslednji dan. Je že res, da je bila to edina priložnost ob kateri so vse politiÄne stranke glasovale enotno in 100%, vendar denarja za uresniÄitev vseh nalog in ciljev, pa ni bilo. Zanimiv je mogoÄe tudi podatek, da imajo Škotje Ministrstvo za socialno praviÄnost in ne denimo kot mi Ministrstvo, ki je pristojno za veÄ podroÄji hkrati (delo, družina in soc.zadeve) in rezultat tega je, da ni prav za nobeno od podroÄji pravilno poskrbljeno. Prav tako imajo posebno delovno skupino (Homelessness Task Force), ki se ukvarja samo s problematiko brezdomstva. Skupina je osredotoÄena na tri glavna podroÄja in sicer na prevencijo, krizno intervencijo in trajno rešitev. Prvo poroÄilo skupine je vodilo do sprememb škotske stanovanjske zakonodaje v letu 2001, drugo pa je tvorilo osnovo za zakon o brezdomstvu leta 2003. Predvsem pa se skupina bojuje za spremembo v kulturi odpravljanja brezdomstva, ki bi naredila premik v vprašanju lokalnih oblasti iz »Ali ustrezate kriterijem?« v »Kako vam lahko pomagamo?«.
O dogajanju na konferenci bi lahko ogromno napisala, vendar zaradi prostorske stiske, poskušam omenjati samo najbolj zanimive. Vsi govorci so prav tako navedli in si bili enotni, da je edina prava in smiselna pomoÄ, tista, ki je celovita in vsebuje svetovanje, ter monitoring. Ravno monitoring pa je predpogoj, da bi strategija sploh delovala. Na Danskem denimo imajo štetje brezdomnih, ki v praksi izgleda tako, da štejejo brezdomne povsod; dobesedno na cesti speÄe ljudi, ljudi v zaporih in bolnišnicah, ki nimajo zagotovljenega bivalnega prostora ob izpustu, oz.odpustu, ljudi v drop-inih, v zavetišÄih, hostlih (izraz za zasilna prenoÄišÄa).... Danska strategija ima štiri glavne toÄke, vodilna pa je »Najprej stanovanje!«, saj je prav bivalni prostor predpogoj, da oseba lahko priÄne z ukljuÄevanjem v socialno mrežo. Nikakor ne smemo pozabiti na tiste, ki ne zmorejo napredka, kot smo si ga mi zamislili zanje. Ravno zato se vedno znova izkaže, da je edina pot celostna pomoÄ. Dansko štetje brezdomnih temelji na definiciji brezdomstva, ki je oblikovano po vzoru tipologije ETHOS, kot jo je oblikovala FEANTSA (glej razpredelnico).

Na hitro bom omenila še Kofoed šolo, ki je nekakšna država v državi. Pedagogika šole je; »Vsakdo ima vire, v ospredju pomoÄ za samopomÄ!« Ko je zaÄel govoriti g.Jens Aage Bjørkøe smo vsi z odprtimi usti vsrkavali vsako njegovo besedo, saj smo bili preseneÄeni nad slišanim. Pa pravijo, da sta romantika in hipijevstvo mrtva. Leta 1928 je bila torej ustanovljena Kofoed šola. Vsakdo ima vire, je optimistiÄna izjava, ki pa temelji na konkretnih izkušnjah. Najprej nas je g.Jens opozoril, da oni ne uporabljajo izrazov brezdomni, uporabnik, gojenec ali kaj tretjega, paÄ pa študent. Na šolo lahko pride kdorkoli, saj je popolnoma odprtega tipa. Imajo 127 razliÄnih teÄajev in aktivnosti. Njihovo delo ima dva glavna stebra- aktivnosti organizirane, da dajejo posebno pozornost šibkim študentom in takšne namenjene ambicioznim in visoko izobraženim naÄrtovalcem zaposlitve. Primarni namen šole ni ponovna vkljuÄitev v družbo in na trg dela, paÄ pa obnovitev življenske moÄi, kvaliteto in vešÄine za življenje. Naj povem, da ima šola tudi svoj denar, oz.valuto in to je kofoedski dolar. Ko študent pride v šolo prejme kartonÄek z vsemi teÄaji, ki potekajo tistega dne. Na ta kartonÄek mu zaposleni vpišejo toÄke za vsako opravljeno nalogo, pa naj bo to likanje perila, uÄenje španšÄine, obisk raÄunalniškega teÄaja, ali rezanje Äebule. Ko opravi teÄaje, ki so ga zanimali (ni omejitev), odide v kafeterijo in vnovÄi svoj kartonÄek- toliko toÄk, toliko dolarjev. Nato se študent odloÄi kako in Äe sploh bo potrošil svoj denar. Lahko se naje v kafeteriji, lahko obišÄe frizerja, lahko odide do trgovinice z oblaÄili, skratka izbira je individualna. ÄŒe dolarjev ne želi porabiti, jih lahko vloži v t.i. banko in lahko tudi namensko hrani denar. Nekateri si na primer hranijo dolarje v banki šole in ko prihranijo dovolj, prejmejo od šole potrdilo, ki ga odnesejo v trgovino s kolesi, ki ima s šolo pogodbo in študent si kupi novo kolo. V šoli imajo vse, ampak res vse. Imajo svoj frizerski salon, svoj 'zdravstveni dom', svojega zobozdravnika. Najlepše pa se mi zdi to, da brezdomna oseba pride na šolo z neko potrebo in jo tudi poteši medtem, ko se priuÄuje vsega kar jo zanima. NihÄe ji ne ukazuje katere teÄaje naj obiskuje in nihÄe ji ne 'teži' kako naj potroši prislužen denar. Šolo obišÄe 4.000 oseb letno, nekaj veÄ kot 700 dnevno in prihajajo iz 80-ih držav sveta, saj je kar 50% študentov tujcev in veÄina je nezaposlena 10 ali veÄ let.
Med tolikimi informacijami, je menda najbolj bolela tista, da je ravno MOK tista, ki na podroÄju brezdomnosti ne stori niÄesar, kljub veÄkratnim poskusom, da bi se problemtike lotili bolj konkretno. V Kopru nimamo ne Dnevnega centra, ne zatoÄišÄa in ne 'javne kuhinje' za brezdomne. Le-teh pa je iz dneva v dan veÄ in mislim, da tistega pravega bum efekta zaradi recesije in finanÄne krize sploh še nismo doživeli. Vedno veÄ je brezposlenih zaradi steÄajev in poslediÄno ljudje ne morejo odplaÄevati kreditov za katere so pod hipoteko dali svoje domove, ne zmorejo plaÄevanja položnic in brezdomnost je tu.
Konferenca je bila zelo zanimiva in pridobili smo vsaj nekaj predznanja, kako se pravilno lotiti strategije in se ogniti napakam, ki so jih namesto nas storile že druge države. Ravno to prednost moramo izkoristiti. Iz vsake države, iz vsake strategije lahko povzamemo tisto, kar najbolj prilega našim razmeram, malce premešamo in postrežemo še sveže.
Za Vas je poslušala, Monika BuhanÄiÄ

Konferenca o socialni izkljuÄenosti, revšÄini in brezdomstvu - 16.05.2010
V dneh od 16.-18. 6. 2010. Pedagoška fakulteta v Ljubljani v sodelovanju z društvom Kralji ulice organizira tridnevno sreÄanje z naslovom Konferenca o socialni izkljuÄenosti, revšÄini in brezdomstvu – razvoj predloga nacionalne strategije na podroÄju brezdomstva. Organizacija konference poteka v okviru istoimenskega projekta, ki ga financira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v okviru Evropskega leta boja proti revšÄini in socialni izkljuÄenosti 2010.

Ljubljana, 21. 6. 2010 -
ZakljuÄki »Konference o socialni izkljuÄenosti, revšÄini in brezdomstvu (razvoj predloga nacionalne strategije)
V dneh od 16. do 18. junija 2010 je v Ljubljani potekala mednarodna konferenca z naslovom Konferenca o socialni izkljuÄenosti, revšÄini in brezdomstvu (razvoj predloga nacionalne strategije na podroÄju brezdomstva). Konferenca je bila organizirana in izvedena v okviru istoimenskega projekta, ki je bil financiran iz naslova razpisa »Evropskega leta boja proti revšÄini 2010« Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.
Konference so se udeležili predstavniki slovenskih ministrstev, lokalnih skupnosti in obÄinskih/mestnih uprav, delavci ter delavke razliÄnih organizacij, ki delajo na podroÄju brezdomstva, uporabniki teh organizacij, raziskovalci in drugi.
Prisotnih je bilo tudi 10 udeležencev iz štirih evropskih držav, med njimi Freek Spinnewij, direktor organizacije FEANTSA, Evropsko združenje nacionalnih organizacij, delujoÄih na podroÄju brezdomstva. Slednje smo povabili zato, da bi nas seznanili z evropskimi politikami in modeli dobre prakse na podroÄju razvoja nacionalnih politik brezdomstva.
Na konferenci je bilo predstavljenih 21 predstavitev (predavanj, delavnic), od katerih so mnoge navajale tudi predloge in zamisli za oblikovanje bodoÄe slovenske nacionalne politike na podroÄju brezdomstva. Na osnovi vseh predstavitev ter mnogih diskusij smo ob koncu konference oblikovali ZakljuÄke konference, ki smo jih v zakljuÄni razpravi predebatirali udeleženci konference. Zadnji sklep konference je bil, da se tam sprejeti zakljuÄki pošljejo skupaj s knjigo konferenÄnih gradiv na relevantna slovenska ministrstva s pobudo, da se Äim prej zaÄne postopek oblikovanja slovenske nacionalne politike na podroÄju brezdomstva.
Na konferenci so bila sprejeta naslednja mnenja oz. zakljuÄki:
1. Potreba po nacionalni politiki na podroÄju brezdomstva
V Sloveniji se je v zadnjih nekaj letih izostrilo zavedanje o narašÄajoÄi problematiki brezdomstva in poslediÄno se je razvila vrsta organizacij in projektov, ki se ukvarjajo s tem pojavom. Vendar pa je moÄno prevladujoÄe ali celo izkljuÄno delovanje na tem podroÄju za zdaj usmerjeno »kurativno«, kar pomeni predvsem v kratkoroÄno odpravljanje in lajšanje posledic brezdomstva, ne pa v njegovo prepreÄevanje in iskanje poti iz brezdomstva. V Sloveniji za zdaj nimamo nacionalnega programa, strategije ali sploh razmišljanja, ki bi bilo jasno usmerjeno v odpravo (ali konÄanje) brezdomstva, k Äemur poziva deklaracija evropskega parlamenta iz leta 2008. Ni strateškega razmišljanja, nimamo postavljenih niti kratkoroÄnih niti dolgoroÄnih ciljev na tem podroÄju. Naš sistem obravnavanja brezdomstva ne deluje (v smislu cilja konÄanja brezdomstva), ker nimamo predvidenih »sistemskih izhodov« iz bivanja v zaÄasnih nastanitvenih enotah. Brezdomci niso omenjeni ne v zakonodaji in ne v drugih nacionalnih programih, tudi v stanovanjska politika jih ne pozna.
Potrebno je torej oblikovati in sprejeti nacionalno politiko, ki bo uvedla strateški in dolgoroÄni razmislek, postavila nacionalne (merljive) cilje ter s tem naredila (ali vsaj omogoÄila) premik od sedanjega stanja »upravljanja« z njegovimi negativnimi posledicami ali odzivanja na brezdomstvo k ambicioznejšemu cilju konÄanja ali vsaj zmanjševanja brezdomstva.
2. Ustrezno razumevanje brezdomstva
Nacionalna politika mora izhajati iz ustreznega razumevanja pojava, ki ga želi prepreÄevati. Neustrezno se nam zdi razumevanja brezdomstva kot (predvsem ali izkljuÄno) osebnega problema ali celo krivde brezdomcev. Namesto tega je potrebno brezdomstvo razumeti kot veÄ razsežnosten problem socialne izkljuÄenosti, pri katerem je kljuÄnega pomena pomanjkanje dostojnega, varnega in stalnega bivališÄa, na kar pa vplivajo mnogi družbeni procesi in znaÄilnosti, ki niso v domeni osebnega delovanja ali krivde brezdomnih oseb. Brezdomci so sedaj obravnavani predvsem kot socialni problem, ki se nanj odzivamo z razliÄnimi parcialnimi rešitvami, pri Äemer nismo sprejeli koncepta pravice ljudi do stanovanja oz. do samostojnega in neodvisnega bivališÄa. Slovenija tudi nima jasne opredelitve (definicije) brezdomstva, s Äemer je povezano tudi to, da tega pojava doslej nismo jasno evidentirali ali merili in da o njem nimamo jasnih številÄnih podatkov. Kategorije brezdomstva tudi ne najdemo v zakonih ali pravilnikih, ki naj bi urejali dostop do stanovanj v okviru razliÄnih razpisov in stanovanjskih ukrepov.
ZakljuÄek konference je, naj Slovenija prevzeme tipologijo za merjenje brezdomstva in izkljuÄenosti iz dostopa do bivališÄa, ki jo je razvila FEANTSA, da bi pospešila enotno evropsko razumevanje pojava ter da naj v svoji politiki jasno opredeli izhodišÄno razumevanje brezdomstva (tim. ETHOS tipologija). Del tega razumevanja mora biti tudi sprejetje pojava prikritega brezdomstva (in ne samo tim. cestnega) v polje politike na podroÄju brezdomstva.
3. Osnovna prioriteta naj bo dostopnost stanovanj
Slovenija je v preteklosti opustila koncept socialnih stanovanj. Zamenjal jih je koncept zaÄasnih kriznih prostorov/namestitev (tim. bivalnih enot), kjer gre pogosto za prostore na robu higienskih in gradbenih minimumov. Kapacitete zaÄasnih namestitev (zavetišÄ) so v Sloveniji premajhne, Äakalni roki za dostop do drugih, nekoliko bolj trajnih namestitev, nujnih bivalnih enot, pa so dolgi tudi veÄ let ali pa (po nekaterih mestih) teh namestitev sploh ni, zaradi Äesar brezdomci tudi umirajo, preden doÄakajo kako namestitev, pa Äetudi so do nje že upraviÄeni (a do nje zaradi Äakalne liste ne morejo dostopiti). Po drugi strani zaradi takega stanja brezdomci ostajajo predolgo (tudi veÄ let ali do smrti) v zaÄasnih/kriznih namestitvah, s Äimer ta izgubljajo svoj prvotni smisel, in niso veÄ dostopna drugim brezdomcem. Za veÄino brezdomcev v zaÄasnih/kriznih namestitvah bolj ali manj ni možnosti prehoda v drugaÄne, trajnejše oblike namestitve, tako zavetišÄa namesto zasilnih bivališÄ postajajo »navidezne Äakalnice na naslednji korak«, v resnici pa le novodobne hiralnice, v katerih bivanje ni dostojno niti ne omogoÄa odskoÄne deske za socialno vkljuÄitev.
Nujno je potrebno olajšati dostop do nastanitev in poveÄati nastanitvene kapacitete. Potrebno je razviti cel kontinuum nastanitvenih ponudb za razliÄne skupine ljudi, npr. dom za starejše brezdomce in za posthospitalno oskrbo za brezdomce. KljuÄno naÄelo, ki se je v zadnjem desetletju razvilo v mnogih evropskih državah je »Varna in trajna nastanitev za vse - najprej stanovanje!«, ki pomeni odmik od prejšnjega naÄela postopnega napredovanja brezdomcev od bolj k manj zaÄasnim oblikam namestitve, k naÄelu Äim bolj takojšnje razmeroma trajne namestitve, ki šele omogoÄa socialno vkljuÄevanje na drugih podroÄjih življenja. Koncept »Najprej stanovanje!« pa mora spremljati premik v miselnosti, ki ga izraža drugi del koncepta - »Ampak ne samo stanovanje!«, ki se nanaša na potrebo po razvoju celotnega spektra podpornih dejavnosti, ki naj brezdomce podpirajo v prehodu iz življenja na cesti v življenje s stalno namestitvijo, v skladu z njihovimi raznolikimi individualnimi potrebami. To pomeni (v skladu z izkušnjami iz tujine), da nekateri poleg stanovanja potrebujejo trajno strokovno podporo, drugi morda podporo potrebujejo le v prehodnem obdobju, tretji pa strokovne podpore sploh ne potrebujejo, paÄ pa je s stanovanjsko rešitvijo njihov problem rešen.
S tem v zvezi konferenca predlaga ponovno vpeljavo koncepta in ukrepa socialnih stanovanj, kot smo jih že poznali nekoÄ.
V celotnem sklopu politike za brezdomstvo je obvezna in kljuÄna veÄja vkljuÄenost Ministrstva za okolje in prostor, ki se doslej skorajda ni vkljuÄevalo v razvoj na tem podroÄju, medtem ko so v drugih evropskih državah ta ministrstva obiÄajno pojavljajo kot kljuÄni dejavniki nacionalnih politik na podroÄju brezdomstva.
4. Medsektorsko sodelovanje
Odsotnost medsektorskega sodelovanja vidimo kot eno od poglavitnih pomanjkljivosti sedanjega stanja in tudi osnovno oviro v projektu oblikovanja nacionalne politike, ki mora biti presežena, Äe naj bo politika smiselna in uÄinkovita. Opažamo oÄitno nepovezanost sektorja ministrstva prostora in okolja z drugimi sektorji, s Äimer je povezano tudi neenotno razumevanje brezdomstva samega, pristojnosti za delovanje, nalog posameznih sektorjev in sploh usklajeno razumevanje ciljev na tem podroÄju. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve že vrsto let podpira razliÄne projekte in programe, nima pa zadostnega, Äe ne nikakršnega vpliva na stanovanjsko politiko in brezdomcem ne more zagotavljati stanovanjskih pravic.
Podobno je pogosto pomanjkljivo tudi povezovanje in sodelovanje na mikro ravneh, npr. v obÄini ali pri obravnavanju posameznih primerov. Vizija vkljuÄuje prakso izdelave naÄrta skrbi za posameznike, in sicer takega naÄrta, ki bi opredeljeval podporne dejavnosti in cilje delovanja razliÄnih vpletenih sektorjev oz. na njih delujoÄih organizacij, ter bi zahteval in omogoÄal njihovo usklajeno delovanje.
5. Kadrovske zahteve, potreba po strokovnosti in razvoju znanja
Konferenca je opozorila na pomanjkanje kadrov ter potrebo po dvigu ustrezne izobrazbe za kadre na tem podroÄju. ÄŒeprav ne zanikamo vrednosti prostovoljnega dela in doprinosa laiÄnih sodelavcev (predvsem na podroÄjih dela, kjer so lahko posebej pomembne uporabniške izkušnje, npr. pri terenskem delu), je potrebno opozoriti, da je za sooÄanje s problematiko najtežjih oblik socialne izkljuÄenosti (kar brezdomstvo je), ki jih pogosto spremljajo tudi prikrajšanosti na drugih podroÄjih (npr. zdravstvene), potrebna visoka stopnja strokovne usposobljenosti, ter da samo filantropske in karitativne usmerjenosti in naravnanosti za delo na tem podroÄju nikakor niso zadostne. Kakor je bilo že zgoraj nakazano, pa ta zahteva po dvigu standardov v smislu strokovnosti ni nezdružljiva s hkratno zahtevo po vkljuÄevanju ljudi z izkušnjo brezdomstva v delovanje na tem podroÄju.
S tem v zvezi je treba razviti sistematiÄne možnosti izobraževanja in dodatnega usposabljanja na podroÄju dela z brezdomnimi. Potrebno je razviti (minimalne) standarde kakovosti za organizacije, ki delujejo na podroÄju brezdomstva (na kar se nanašajo tudi mnogi aktualni evropski diskurzi). Identificirati je potrebno dobre prakse, ki prispevajo k opolnomoÄenju brezdomnih, analizirati te prakse in spodbujati njihovo širšo implementacijo.
Na konferenci je bila izražena tudi potreba po povezovanju tako strokovnjakov s tega podroÄja kot tudi uporabnikov z namenom izmenjave izkušenj in utrjevanja skupnih stališÄ ter zahtev.
S tem povezana je tudi kljuÄna zahteva po raziskovanju brezdomstva, predvsem za namene spoznavanja stanja, razvijanja usposabljanja ter spremljanja uresniÄevanja ciljev nacionalne politike.
6. Posebna podroÄja dejavnosti, ki naj jih strategija/politika upošteva
V zgornjih toÄkah so bila navedena predvsem splošna naÄela predlagane nacionalne politike, ki pa se bo morala - bolj konkretno - ukvarjati z razliÄnimi posebnimi podroÄji in temami delovanja ter v zvezi z njimi postaviti nacionalne cilje. Poleg najbolj kljuÄnega podroÄja dostopa do stanovanj (oz. namestitev) so med temi podroÄji še:
- razvijanje možnosti (podprtega) zaposlovanja, razvoj brezdomnim dostopnega zaposlovanja (socialno podjetništvo itd.);
- razvijanje bolj prilagojene in dostopne zdravstvene oskrbe,
- prepreÄevanje deložacij,
- razvijanje modelov za izhodne strategije iz zaÄaranih krogov zadolženosti,
- razvoj modelov izobraževalnih dejavnosti za brezdomne (za razliÄne vidike ponovnega socialnega vkljuÄevanja, predvsem na trg dela, tudi za upravljanje z denarjem),
- razvoj modelov terenskega dela, s Äimer naj bi poveÄali »zajetje« predvsem skritega dela uporabnikov oz. poveÄali dostopnost storitev,
- zmanjševanje ovir pri urejanju stalnega prebivališÄa,
- podporno spremljanje ljudi po odpustu iz institucij (kazenskih, vzgojnih, zdravstvenih, psihiatrije).
7. Upoštevanje posebnosti posebno ogroženih skupin in potreba po razvoju programov, ki bodo prilagojeni potrebam uporabnikov
ObstojeÄa evropska razmišljanja, smernice za oblikovanje nacionalnih politik (FEANTSA) in modeli dobre prakse izrecno in poudarjeno narekujejo, da morajo biti storitve oz. ponudbe organizacij prilagojene specifiÄnim potrebam (posebnih, razliÄnih) skupin uporabnikov, sicer jih ti ne uporabljajo in ostajajo na cesti. Tudi slovensko raziskovanje je dokazalo posebno ogroženost, slabše zajetje in slabšo zaznano dostopnost do organizacij pomoÄi posebnih podskupin uporabnikov, med katerimi naj omenimo samo naslednje:
- starejši uporabniki,
- uporabniki drog,
- starejši odvisniki,
- ljudje, ki prihajajo iz hospitalne obravnave,
- ljudje s težavami v duševnem zdravju,
- osebe z dvojnimi diagnozami,
- ženske, itd.
Tem je treba v nacionalni politiki posvetiti posebno pozornost oz. predvideti razvoj njim prilagojenih posebnih ponudb pomoÄi in podpore.
8. Glavni elementi (razvoja) nacionalne politike
Poleg zgoraj omenjenih zahtev je konferenca opozorila še na nekatere pomembne vidike:
- nacionalna politika naj postavi strateške in dovolj ambiciozne cilje (med njimi npr. zmanjšanje števila brezdomnih; odprava cestnega brezdomstva in brezdomnih družin; odpravljanje brezdomstva mladih; odprava dolgotrajnega brezdomstva - z omejevanjem trajanja bivanja v prehodnih institucijah; predvsem pa omogoÄanje poti k trajni namestitvi);
- za doseganje teh ciljev morajo biti postavljeni jasni in delujoÄi mehanizmi spremljanja in evalvacije;
- za doseganje teh ciljev je kljuÄen boljši dialog, povezovanje, sodelovanje med sektorji; med izvajalci programov ter financerji/naroÄniki (vkljuÄujoÄ nadzor nad izvajanimi programi in vztrajanje pri zagotavljanju standardov); pa tudi med izvajalci (razvoj mreže organizacij, ki delujejo na tem podroÄju, in njihova povezava - za doseganje strokovne podpore, ki jo delavci na tem podroÄju potrebujejo, pa tudi za boljše uresniÄevanje strokovnih standardov in ažurnejše ter bolj usklajeno delovanje posameznih primerov),
- potrebno bo omogoÄanje razvoja metod dela na tem podroÄju; vpeljevanje in širitev pristopov, ki delujejo; vkljuÄujoÄ obvezno raziskovalno spremljanje politike;
- za vse to pa bo potrebno doloÄiti veÄ virov (finanÄnih, Äloveških, simbolnih) na kratki rok; raÄunamo pa lahko na to, da dobra politika na tem podroÄju na dolgi rok seveda prinese bistvene prihranke (Äloveške, finanÄne), saj ljudje npr. manj uporabljajo nujno pomoÄ (zdravstveno in na drugih podroÄjih), saj imajo možnost in dostop do storitev preden je pomoÄ nujna in so vanjo dobesedno pripeljani.
Konferenca predlaga vladi (ali enemu od vladnih organov), da sprejme Äasovno opredeljeno zavezo za oblikovanje in sprejem nacionalne politike na podroÄju brezdomstva, kar pravzaprav že predstavlja eno od zavez sveta evropskih ministrov na podroÄju socialnih zadev. S tem v zvezi naj imenuje skupino za oblikovanje osnutka nacionalne politike na podroÄju brezdomstva. V tej skupini naj poleg predstavnikov strokovnih delavcev, nevladnih organizacij, raziskovalcev, lokalnih skupnosti in drugih deležnikov obvezno sodelujejo tudi predstavniki skupine brezdomcev.
Te zakljuÄke sta na osnovi sprejetih okvirnih
zakljuÄkov konference redakcijsko oblikovala
Špela Razpotnik in Bojan Dekleva
Ljubljana, 21. 6. 2010