Izdalo: Društvo Svit Uredniški odbor: Andreja Kolarič, Lorena Pahović, Klavdija Krapež, Samo Novakovič; Zahvaljujemo se vsem, ki ste s svojimi prispevki omogočili izdajo te številke: Ines, Dijani, Jasni, Moniki, Ivančku in še posebej Draganu za grafično poživitev. Zahvaljujemo se tudi Primorskim novicam za papir in tehnične pripomočke. V Kopru, dne 06.06.2006 KAZALO:

1. VSEBINSKO POROČILO ZA LETO 2005 ..................................03
2. POLITIČNE RAZSEŽNOSTI VPLIVA DROG .............................06
3. NASILJE NAD ŽENSKAMI, NASILJE V DRUŽINI ...................09
4. MOJI PRVI VTISI NA DRUŠTVU SVIT ......................................11
5. RAZGLEDNICA IZ BEOGRADA .................................................12
6. ZDRAVLJENJE Z METADONOM IN DRUGIMI ZDRAVILI .....13
7. DOPE VAŠ VSAKDANJI .............................................................15
8. ZAKAJ NE MARAM BITI JUNKY , OPROSTI SAŠO ...............18
9. DORMIKUM .................................................................................21
10. RESNIČNA ZGODBA ....................................23
11. ILUSTRACIJE........................................................................................23

VSEBINSKO POROČILO ZA LETO 2005

Draga bralka, bralec!

Dr. Ines Kvaternik Jenko

POLITIČNE RAZSEŽNOSTI VPLIVA DROG

Kot pravi Igor Lukšič, droga kot skupek političnih razmerij vsebuje politični konsenz določene države ali skupine držav o percepciji smrti, zdravja, norosti, drugačnosti, družbene koristi, individualne svobode, zasvojenosti, kriminala, avtodestrukcije, socialne destrukcije … Droga je vezana na percepcijo naravnega. Kaj je za posamezno politično skupnost normalno oziroma realno, lahko razberemo iz njenega odnosa do drog. Prvo soglasje se veže na pravni status (dovoljeno/nedovoljeno), pri čemer moram poudariti, da je meja med dovoljenim in nedovoljenim premakljiva – meja je politično premakljiva. Zgodovinsko antropološki vpogled v problematiko drog kaže, da so bile v nekaterih družbah/kulturah naše dovoljene droge (recimo alkohol) prepovedane, medtem ko so bile naše prepovedane droge dovoljene (npr. marihuana, opij). Na podlagi te delitve nastajajo statusne razlike med posameznimi vrstami drog (v diferencirani družbi sta se predvsem spremenila stanje in vloga drog), pri čemer so uporabniki tistih drog, ki so v neki družbi in kulturi dovoljene, za druge sprejemljivi, medtem ko so uporabniki nedovoljenih drog nesprejemljivi. Meja družbenokulturne (ne)sprejemljivosti je politično določena.

Prohibicionistična politika, t. i. politika vojne proti drogam, je utemeljena na dvojnosti prijatelj sovražnik. V njej se hegemonija vzdržuje na podlagi represivnega diskurza. Ta politika izhaja iz ameriškega modela, ki vrednoti paternalistično državo, igra zaščitniške starše v odnosu do ranljivih državljanov (otrok) – v našem primeru so to uporabniki drog. Raziskave, zgodovinske izkušnje in praksa kažejo, da politika vojne proti drogam ni uspešna niti na podlagi rezultatov niti v osnovnih izhodiščih. Kljub temu je Reagan na koncu svojega mandata dejal, da je vojna proti drogam uspela. Uspela je, ker je sovražnik še vedno tu, še bolj jasno izrisan, še bolj nevaren. Vojna proti drogam je uspela, ker je udejanjila ideale neoliberalizma in konzervativizma: močno represivno državo, zmanjšano svobodo ljudi, učinkovito zatrla alternative in utrdila svobodo bogatenja na račun trpljenja večine. Z vojno proti drogam se vzdržujeta nestrpnost do drugih (rasizem) in narkofobija.

V klasičnem liberalnem modelu pa bi se omenjene ponotranjene dvojnosti, ki delujejo na nezavedni ravni, izgubile, kar bi pripeljalo celoto do javnosti. Zagovorniki klasične liberalne paradigme trdijo, da uporaba drog ni bolezen, ampak vedenje, ki sloni na osnovnih vrednotah, uporaba drog je etično in ne zdravstveno vprašanje. Temelji na znanstvenem dokazu, da je uporaba drog posledica posameznikove izbire in okolja, ne pa kemije in psihologije. Ta perspektiva zagovarja idejo samonadzora in jo utemeljuje s študijami na uporabnikih drog, ki nadzorujejo svojo uporabo in navade, kadar imajo spodbudo za to.

Menim, da so droge v percepciji večine še vedno stvar represivnega diskurza in delujejo skozi prepoved. Ko bodo začele neobremenjeno vstopati v politično polje, bodo v refleksiji večine prepoznane kot stvar političnega diskurza. Takrat ko bo večina to dojela, bo načelo delovanja hegemonskih razmerij, ki se vzpostavljajo v posameznih politikah na področju drog, nekako propadlo. Ko bo sidrišče hegemonije reflektirano, ji bo odvzeta moč. Takrat bodo – v našem primeru na področju drog, hegemonska razmerja izgubila tla pod nogami, pri čemer bo hegemonija seveda našla druga sidrišča.

Petič, o zdravorazumski politiki na področju drog, kot jo opredeljuje Ethan A. Nadelmann, ali o multidisciplinarnem razumevanju drog, kakor ga imenujejo vodilni oblikovalci politik, bomo lahko govorili, ko bomo v razpravo o drogah kot enakovredne akterje vključili tudi uporabnike prepovedanih drog in njihove svojce. Torej, ko bomo imeli političen sistem, v katerem ljudje končno postanejo svobodni in odgovorni, kajti v sistemu, ki jih nadzoruje na zavedni ali nezavedni ravni, ne morejo biti odgovorni, pa tudi jim ni treba biti. Če parafraziram Noama Chomskega – tak sistem, ki ne bo organiziran »od zgoraj« s strani institucij, korporacij, elit, avtoritet, ampak »od spodaj«, kjer živijo navadni ljudje. Sistem, ki ga ustvarjajo ljudje prek društev, neformalnih skupin in združenj. Brez odgovornosti družbeno življenje seveda ni nič drugega kot anarhija, s pomočjo katere ljudje kopičijo ugodje in ugodnosti. In v tem spoznanju je zato nekaj paradoksalnega, kajti z lahkoto se ugotovi, da življenje, ki ga živimo in je nadzorovano, ni nič drugega kot to, česar se bojimo: anarhija.

Ljubljana, 24. maja 2005

Diana Jerman, univ.dipl.soc.del.

Nasilje nad ženskami, nasilje v družini

V trenutku, ko v slovenski politični strukturi nasilja v družini pravzaprav ni, in je nujno potrebno povečati rodnost slovenskega naroda, tako zelo, da bo Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve vložilo sredstva v reklamne »spote«, se vzporedno v nekaterih vladnih institucijah, javnih zavodih, na policijskih postajah, centrih za socialno delo dogaja »pravilnik o prepovedi približevanja«.
Naj podamo hiter, in zato zgolj površen, oris postavk in uveljavljanje nove doktrine pri obravnavi problematike družinskega nasilja in nasilja nad ženskami.
Gotovo najpomembnejša značilnost tega pristopa je v tem, da v polje raziskovanja in konkretne obravnave pritegne razlike med položajem žensk in moških v družbeni strukturi ter njihove različne potrebe, obenem pa prepoznava tudi pomen pripadnosti različnim kulturam in marginalnim skupinam.
S feministično perspektivo in drugimi radikalnimi levo usmerjenimi družbenimi gibanji v 60. letih je prišlo do spremembe pogledov na ženske in njihovo družbeno vlogo, s tem se je začel vzpostavljati tudi nov odnos in drugačno razmerje med iskalko/cem pomoči in strokovnjakinjami/i.
Mnenje, po katerem naj bi bil cilj pomoči strokovnega dela pomagati ženski predvsem v njeni vlogi skrbnice, žene in matere, se je izkazalo za problematično in zavezano podrejanju zamrznjenim predstavam o vlogi ženske, ki se je izoblikovala skozi dolgo zgodovino vztrajanja patriarhalnega pogleda.
Skladno s slednjim je feministična perspektiva probleme, ki jih je tradicionalni pristop razumel kot posledice osebne patologije ali družinskih konfliktov, postavila v kontekst družbenega položaja žensk. Z drugimi besedami, spolne zlorabe otrok in odraslih, nasilje nad ženskami in marginaliziranimi posamezniki/cami so bile re-definirane kot posledice družbenih razmerij v patriarhalni družbi.

Pomembna ugotovitev predvsem novejših raziskav glede nasilja nad ženskami je bila, da klasične socialne in psihosocialne ustanove večinoma reproducirajo zapostavljenost žensk in prispevajo k ohranjanju tradicionalnih spolnih vlog. Pokazalo se je, da so bile ženske tokom strokovne obravnave praviloma še dodatno označene. Posebej je ta problem izstopil pri pripadnicah ranljivejših skupin prebivalk. Nekatere raziskave tudi ugotavljajo, da so tradicionalne službe pogosto seksistične, heteroseksistične, ter pogosto branijo povzročitelje, običajno že s tem, ko razloge za nasilna dejanja locirajo v oškodovanko in spolne vloge razumejo kot »naravne« in ne družbeno konstruirane.
Posledično ima iskalka pomoči v takih razmerah na razpolago le sprejetje tradicionalne spolne vloge in spolnih norm, saj so drugačne izbire dojete kot odklonske. Spomnimo se le dogajanja ob referendumu za oploditev samskih žensk.
Z aktualizacijo vprašanj položaja žensk, ki ga je zastavilo žensko gibanje je prišlo tudi do pomembnih sprememb v strokovni obravnavi žensk. Tako smo bili v zadnjih dvajsetih letih priče oblikovanju različnih programov pomoči oz. skrbi za ženske, od zatočišč, varnih hiš, materinskih domov, ženskih centrov in svetovalnic. Tudi v Sloveniji smo relativno zgodaj začeli slediti sodobnim trendom v obravnavi. Feministična perspektiva se je tako najprej materializirala v programih t.i. ženskih nevladnih organizacij in postopoma dobivala svoje mesto tudi v javnih ustanovah.
Prav ženske nevladne organizacije so z javnim nastopanjem, problematiziranjem ter z opozarjanjem in odpiranjem področja nasilja nad ženskami, nasilja v družini oz. t.i. nasilja za zaprtimi vrati uspele toliko angažirati civilno družbo, da smo tudi v Sloveniji dobili v okviru Zakona o policiji možnost prepovedi približevanja. Pravilnik o prepovedi približevanja, ki je stopil v veljavo lansko jesen oz. t.i. koncept »rdečega kartona« postavi v ospredje dejstvo, da ni žrtev (oz. žrtve) tista, ki mora bežati, zapustiti svoj dom, da se zaščiti, ampak je država dolžna poskrbeti za to, da se odstrani nasilnež. S sprejetjem tega zakona je država pravzaprav priznala obstoj nasilja za zaprtimi vrati, obstoj nasilja nad ženskami.
Samo izvajanje tega Pravilnika je sicer odprlo cel nov spekter problemov, ki zajemajo sivo polje med prekrškom in kaznivim dejanjem, vendar je časovno obdobje od uveljavitve še prekratko, da bi lahko ocenili in analizirali ustrezne izhode in dodatne zakonske spremembe. Vendar je že sam sprejem tega pravilnika rezultat desetletnega angažiranja ženskih nevladnih organizacij in prikaz koncepta akcijskega socialnega dela.
Kljub opaznim premikom v zadnjih desetih letih ostajajo vprašanja obravnave fenomena nasilja nad ženskami in otroki aktualna in morajo ostati predmet tako strokovnih kot tudi drugih javnih diskusij. Dejstvo je namreč, da je to področje eno tistih, ki ga v pomembni meri še vedno obvladujejo stereotipne predstave in miti, ki družbene konstrukte predstavljajo kot naravne danosti.
In dejstvo je, da še vedno preveč ljudi verjame, da je za nasilje kriva ženska sama, da ji očitno paše, če ne bi že odšla, da otrok rabi očeta… Družina je sveta celica, ki je nujno potrebna za delovanje današnje družbe, za dvigovanje rodnosti slovenskega naroda, podoba matere in očeta, ki bdita nad nasmejanimi, čistimi, srečnimi in pridnimi otroci pa nam izkrivljajo realnost in dejstva, s katerimi se običajni ljudje srečujemo v vsakodnevnem boju za preživetje ob povprečni minimalni plači in »brezplačni« osnovni šoli.

Literatura:

Moira Walker: Women in Therapy and Counselling; Open University Press 1990;

Jocelyn Chaplin: Feminist Counselling in Action; Sage Publications 1992;

Darja Zaviršek: Ženske in duševno zdravje,

VŠSD 1994
Socialno delo, Letnik 27, št.3: Žensko vprašanje in socialno delo;

VŠSD 1989
Joanna Ryan: Feminism and Therapy; predavanje na Polytechnic of North London,

1983
Patricia d'Ardenne in Aruna Mahtani: Transcultural Counselling in Action; Sage Publications

1991, London;
Mojca Urek: Vzamejo naj vodo v usta in jo drže, dokler je mož hud, da ne bodo mogle jezikati; predavanje v Kopru 25.11.2004

Pravilnik o prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi, Ur. List RS

Klavdija Krapež

MOJI PRVI VTISI NA DRUŠTVU SVIT – DROP IN

Letošnje leto predstavlja zame na strokovnem področju nek nov izziv. Lansko leto sem namreč diplomirala na Fakulteti za socialno delo in si pridobila naziv diplomirana socialna delavka. S 1.1.2006 sem pričela z opravljanjem pripravništva na društvu za pomoč odvisnikom in njihovim družinam SVIT Koper. Moram reči, da si do sredaj, o problematiki drog, razen teoretičnih, nisem nabrala praktično nobenih izkušenj in zato je delo z odvisniki zame čisto nekaj novega.
Ko sem prvič prišla na društvo SVIT mi je somentorica najprej na kratko predstavila društvo ter potek dela v njem. Po pogovoru sva odšli v Svitov dnevni center (Drop in), kjer bom tudi začela delati.
Dnevni center se nahaja v bližini metadonske ambulante in je namenjen uporabnikom drog, kjer se v dopoldanskem času vsakodnevno srečujejo. Tu si lahko skuhajo kavo, uporabljajo računalnik, preberejo časopise in dobijo malico. V prvi vrsti pa je to predvsem prostor za medsebojno druženje ter odprt pogovor. Tu lahko dobijo tudi isulinke, citronko in alkoholne robčke. Isulinke jemljejo tisti, ki si drogo injicirajo, drugi pač tega ne potrebujejo, saj jo konzumirajo s kajenjem na foliji ali z njuhanjem skozi nos.
Občutki, ko sem prvič stopila v dnevni center so bili zelo različni. Vsi so me lepo pozdravili, nekateri so me kar objeli in me že takoj zasuli z vprašanji: »Kdo si?, Kaj boš počela tu? Od kje si?...« Potem sem tu spoznala še sodelavko, ki dela v Svitovem dnevnem centru že nekaj let in ji bom odslej delala družbo.
Lahko priznam, da mi je bilo na začetku kar malo nerodno in neprijetno predvsem zato, ker so me nekateri spraševali osebne in intimne stvari, o katerih pa sem jaz kar precej zadržana, predvsem pa potrebujem čas, da lahko o tem brez zadržkov spregovorim. Po začetni zadregi sem se nekako le vklopila v pogovor in počasi vzpostavila stik z vsakim posameznikom posebej. Spraševala sem se, kakšen vtis sem sploh naredila nanje in ali so me sprejeli v dobri luči.
Večinoma hodijo v Drop-in eni in isti ljudje, nekateri pridejo vsak dan, nekateri pa občasno. Nekateri pridejo tja, da popijejo kavo ali dve in nato gredo delat ali po vsakodnevnih opravkih, nekateri se tam zadržujejo celo dopoldne in nimajo drugih obveznosti, spet tretji pa pridejo tja z namenom, da se z nama s sodelavko pogovorijo o kakšnem problemu in da mu dava kakšen nasvet, ali pa jih samo poslušava.
Sedaj po treh mesecih dela na društvu Svit lahko rečem, da mi je delo všeč in da so moji občutki zelo pozitivni. Uporabnike drog sem spoznala z druge plati kot sem jih poznala prej. To so čisto "normalni" ljudje, ki imajo takšne in drugačne probleme s katerimi se srečujejo v življenju, in s katerimi se lahko pogovarjaš karkoli želiš. Pri delu z ljudmi se mi zdi še posebej pomembno to, da znaš prisluhniti, in ustvariti tak odnos s človekom, v katerem bo prostor za odprt pogovor in zaupanje.

Od 17. do 20. maja je bila v Beogradu organizirana tretja »VANGUARD« konferenca, na temo zmanjševanja škode povezane z jemanjem drog in epidemijo aidsa.

Samo

Jasna Čuk Rupnik – razprava v Državnem svetu RS dne 24.5. in 7.6.2005
Center za preventivo in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog Logatec

Zdravljenje z metadonom in drugimi zdravili

Bolezni odvisnosti od nikotina, alkohola in drugih drog so bolezni možganov. S sindromom odvisnosti v skladu z Mednarodno klasifikacijo bolezni (X revizija: F 10 – F 19) opisujemo skupino vedenjskih, kognitivnih in fizioloških fenomenov, ki se razvijejo po ponavljajočem se uživanju snovi in jih opredeljujeta: a) razvoj tolerance (za dosego učinka droge je potrebna večja doza) in b) izguba kontrole nad vnosom (jemanje droge kljub zavedanju o njeni škodljivosti), včasih pa še telesne motnje zaradi odtegnitve snovi.

Gre za obolenja možganskih struktur, ki predstavljajo t.i. »možganski krog nagrajevanja«. Razlogi za nastanek bolezni so bio – psiho – socialni. Najmočneje se izrazijo pri razvoju bolezni odvisnosti od opiatov, kjer se bolezen verjetno razvije kar pri eni od treh oseb, ki uživajo heroin.

Da je bolezni odvisnosti od opiatov moč uspešno zdraviti z metadonom, sta v ZDA pokazala psihiatrinja Mary Nyswander in internist Vincent Dole s prvo objavo o teh spoznanjih v članku »Heroinski odvisnik kot bolnik« že leta 1964. Danes je metadon s strani SZO naveden v listi nujnih zdravil, za katere je potrebno v državah zagotoviti prednostni uvoz. Sodobna medicina poudarja, da gre v primeru bolezni odvisnosti od opiatov za kronično bolezen, ki jo je potrebno zdraviti po načelih zdravljenja drugih kroničnih bolezni. Raziskave kažejo, da uspehi zdravljenja z metadonom presegajo uspehe zdravljenja drugih kroničnih bolezni kot so npr. debelost, sladkorna bolezen, astma ali visok krvni pritisk.

Metadon je zdravilo, za katerega je bilo do zdaj izvedenih največ raziskav. Kljub njegovi široki uporabi na vseh kontinentih pa nekatere države njegovo uporabo še vedno prepovedujejo (npr. Rusija). Za zdravljenje bolezni odvisnosti od opiatov se zadnjih deset let uporablja tudi tablete buprenorfina. Zdravilo ima podoben opioidni učinek in je v Sloveniji v uporabi od marca 2005. V kratkem pričakujemo še tablete s podaljšanim sproščanjem morfinijevega sulfata. Uporaba heroina v medicinske namene se zdi še precej oddaljena. V zadnjem času je za pomoč pri vzdrževanju abstinence na razpolago tudi opioidni antagonist (blokator) t.i. naltrexon. Za zdravljenje bolezni odvisnosti od THC (marihuana), kokaina ali amfetaminov (še) nimamo ustreznih zdravil. Pač pa pri obravnavi odvisnosti od alkohola uporabljamo naltrexon in akamprosat, pri odvisnosti od nikotina pa bupropion in nikotinske nadomestke (obliže ali žvečilne gumije z nikotinom). Metadon med zdravili še vedno velja za »zlati standard«. A v Franciji uporabo metadona (zdravljenje v centrih) kar 4 do 5 krat presega uporaba buprenorfina (zdravljenje pri osebnem zdravniku). V ZDA programi zdravljenja odvisnosti od opiatov z metadonom po letih moralnega zavračanja in omejevanja doživljajo prenovo in izboljševanje kvalitete, še večji pomen pa dajejo novejši uporabi buprenorfina in najnovejšemu kombiniranemu zdravilu, ki ga sestavlja mešanica buprenorfina in naltrexona. S tem zdravilom so zdravljenje odvisnosti spet predali v roke osebnim zdravnikom.

V razvitem svetu so programi zdravljenja odvisnosti z metadonom objekt številnih raziskav in strategij za izboljšanje kvalitete zdravljenja po merilih zagotavljanja kakovosti.

Smo se glede zdravljenja bolezni odvisnosti od opiatov iz tujih raziskav kaj naučili?

Kitajci so se. Zato so se odločili uvesti zdravljenje tudi za svojih (domnevno) preko 2 mio od heroina odvisnih oseb. Leta 1990 so imeli registriranih 70.000 odvisnih oseb, leta 2003 že 1.050.000. Metadon bodo uvedli brez predhodnih lastnih evalvacij, saj so dosedanje raziskave zanesljivo pokazale, da je to zdravljenje, ki odvisnim od opiatov reši največ življenj (7 krat in več). Na Kitajskem že deluje 9 klinik, 25 jih bo kmalu, do konca leta 2005 jih bo še 100, v naslednjih 3 letih načrtujejo še 1.000 do 1.500 novih. Ocenjujejo, da bodo s tem lahko nudili pomoč vsaj 200.000 do 300.000 pomoči potrebnim (torej 10%). Strokovni cilj dobrih programov v razvitem svetu pa je, da bi pokrili potrebe vsaj 90% ogrožene populacije bolnikov.

Ali je zdravljenje z metadonom uspešno tudi pri nas?

Izvedli smo raziskavo med 78 osebami, ki so bile v začetku leta 2005 zdravljene v našem centru. Pred začetkom zdravljenja z metadonom je bilo pri njih že izvedeno zdravljenje na oddelkih za detoksikacijo: 3 osebe so bile v bolnišnici do 3 tedne, 2 osebi do 4 tedne, 9 oseb do 6 tednov (= zaključeno zdravljenje). Rehabilitacija v terapevtskih skupnostih je bila izvajana pri 1 osebi v Reto centru, pri 3 osebah v Dianovi in pri 3 v Skupnosti Srečanje. Pregled deleža vztrajanja v programu (RR = retention rate) je pokazal, da v našem programu letno vztraja 98 % oseb, kar center po RR uvršča med najboljše v svetu. Med osebami, ki so v programu že več kot leto dni in jih je 63 ali 80 %, smo izvedli raziskavo o tem, koliko jih v zadnjem letu sploh ni uživalo tobaka, alkohola in drugih drog. 76% jih v zadnjem letu ni vzelo heroina, 39% jih ni kadilo marihuane, 71% jih ni vzelo kokaina, 82% jih ni vzelo amfetaminov, 62% jih ni vzelo pomirjeval in uspaval, 19% jih ni pilo alkohola. 2 osebi ne kadita tobaka, zdaj je kajenje opustil še tretji bolnik, od kadilcev pa jih je 20% kajenje nekoč že najmanj enkrat opustilo, 36% pa jih želi prenehati kaditi že v roku enega leta, drugi pa (še) ne ali pa v bolj oddaljeni prihodnosti. Glede šolanja in zaposlitve je bil pregled sledeč: 33% se jih šola, 30% jih ima socialno podporo, 27% izvaja občasna dela, 25% jih ima delo za določen čas, 25% jih ima delo za nedoločen čas. 6 oseb zasluži mesečno neto do 50.000 SIT, 16 oseb 51.000 do 100.000, 17 oseb 101.000 do 150.000, 7 oseb 151.000 do 200.000, 2 osebi 201.000 do 250.000 in 4 osebe nad 251.000 SIT.

Glede starševstva imamo v programu 5 parov (oba starša v našem programu zdravljenja z metadonom) ter 6 očetov in 1 mamo s skupaj 18 otroki.

Prihodnost - problemi in rešitve

Problematika bolezni odvisnosti od opiatov v Sloveniji še vedno narašča, poleg tega pa v večjem obsegu v centre za zdravljenje prihajajo tudi osebe s problemi zaradi uživanja drugih prepovedanih drog. Resen problem predstavljajo tiste, ki imajo pridružene druge (psihiatrične) bolezni. Najmanj tako resen problem pa tiste, pri katerih gre še za bolezen odvisnosti od alkohola. Zato v centrih nujno potrebujemo še večje sodelovanje psihiatrov in specialistov alkohologov. Za uspešen nadaljnji razvoj programov zdravljenja tudi v Sloveniji potrebujemo sodelovanje strokovnjakov različnih vej medicine, psihologije in psihiatrije, socialnega dela, pravosodja in nevladnih organizacij in ustrezno timsko delo. Kadrovsko strukturo centrov je potrebno številčno in strokovno še krepiti. Centri z neustrezno strokovno zasedbo bi svoje delo opravljali strokovno manj ustrezno, s tem pa v škodo bolnikov. Da bi zmanjšali oblikovanje »scen« v okolici centrov, moramo težiti k organiziranju manjših centrov ali/in usmerjanju zdravljenja (vsaj delno) tudi v roke izbranim osebnim zdravnikom. Lekarne bi morale sodelovati tudi v podeljevanju metadona in ne zgolj v pripravi doz za domov. V mnogih državah bolniki prejemajo metadon v najbližji lekarni, kar jim olajša težave s transportom.

Več moramo storiti za osveščanje strokovne in laične javnosti o pomenu in poteku zdravljenja odvisnosti, saj nevednost, moraliziranje in predsodki zmanjšujejo uspešnost zdravljenja. 

Dope naš vsakdanji

Nedelja. Deževna in toga. Tako netipična za junij. Ravno sem zaključila branje Glasila društva “SVIT” no.2. Moram nekaj zapisati. Karkoli. Dokler me še drži. Kaj me drži, se sprašuješ? Niti sama dobro ne vem. Nekakšno razočaranje? Mogoče pre-trda beseda. A če sem use-ala pre-trde mi droge, lahko use-am tudi pre-trde mi besede. Dejstvo, da bereš mojo pisarijo, mi nekako zagotavlja, da si velik fant/dekle in boš trdoto že nekako prenesel/a. Kje smo ostali? A, pri mojem state of mind. Torej, nisem ravno razočarana, pa vendar sem in ravno o teh dvo-bojih v sebi bom pisala, tako da je sedaj še pravi čas, da odložiš, pred teboj raztrto branje.

Vsekakor pohvalno je, da je do izida No.2 sploh prišlo (tukaj aplaudiram, le tvojim očem je to žal prikrito; plosk-plosk). Žalosti me bolj misel, da đankiji vedno hrepenimo po razumevanju in sprejemanju, še več, zdi se nam skrajno apatično&hinavsko, da vedno veljamo za drugo razredne državljane, ko pa se nam ponudi možnost, da kakorkoli sodelujemo in masam pokažemo in dokažemo, da smo pravzaprav (skoraj) normalni (bog, kako sovražim to besedo), pa ni od nas, sicer glavnih akterjev, niti črke… niti besede… niti ločila… ničesar. Le molk. Potem pa smo vsi skupaj začudeni in zgroženi, kako zelo nas nihče ne šteka, kakšna ogromna in neponovljiva krivica se nam godi. Jadi, jadi, ja. Najbolj interesantno pa je, da ravno tisti molk, ki smo ga sami “izvozili”, dobimo od so-občanov, politikov, delodajalcev, potencialnih ljubimcev in drugih, sedaj za naše življenje pre-potrebnih akterjev nazaj. A molk, ki ga “kasiramo” nazaj od okolice se nam vrača močnejši, do bolečine okrepljen in če smo vsaj malo iskreni, pravičen. Ðankiji dobro vemo, da “nema đabe, ni u stare babe”. Zakaj torej, ravno mi, ki nas odvisnost, nabava mamila in celoten potek našega življenskega stila, že zelo zgodaj nauči (s krutimi metodami, seveda) da prav nič ni zastonj in popolnoma nič nam ni položeno pred noge, kar tako, brez veze, brez povratne usluge, pričakujemo od družbe, kjer poleg morilcev, pedofilov, posiljevalcev, istospolno usmerjenih, veljamo za največji tabu, da nas bo taista družba sprejela odprtih rok, brez vsakršnega (našega, seveda) sodelovanja??? Zakaj sami đankiji, že tako gosto tančico okoli nas, pletemo še bolj nagosto? Smo mar po veroizpovedi vsi najprej lenobe? Je res nesmiselno, osvetliti to temo v kateri se še sami včasih težko znajdemo, pa čeprav smo v njej že dolgo, o tako dolgo? Kje leži odgovor in kje resnica, o nas samih?
Nekaj krat sem že poskušala, na ta ali oni način prepričati so-đankije, naj vsaj malo sodelujejo v dogajanju okoli nas. Brez uspeha. Nisem in nisem hotela sprejeti danih mi “napotkov” in “nasvetov” kao-pametnejših od sebe. Izjave v stilu: “Sej je brez veze daj. Ðankijem se ne da,” sem zavračala s trdnimi argumenti (ha-ha, šala na moj račun), češ to že ni resnica. Pa je. Točno takšna kot mi ne ugaja in ravno takšna, da je ne morem dojeti, doumeti, razvozlati. Enostavno se mi zdi nelogična. Le kako naj nas ljudje sprejmejo medse, ko pa jim ne dovolimo, da nas spoznajo. Zakaj mora Janezek v kovinarsko šolo, če želi biti kovinar? To vprašanje se zdi, tako zelo neumestno, kajne. Zakaj potem ni iste logike pri prej postavljenem vprašanju? Torej, jasno nam je, da se nas ljudje bojijo, otepajo, izogibajo… Edini, ki to stanje lahko spremenimo, smo mi sami in prav nihče tega ne more narediti za nas ali namesto nas. V čem je torej problem?
Že na civilni tribuni v Državnem zboru (24.05.2005) sem pogrešala nekoga iz “svojih” vrst. Lepo je poslušati razne doktorje, magistre, te in one strokovnjake, vendar oni so tam, ker je to njihova služba, profesija in ne ker je to njihov način življenja, njihova bolezen. Še takrat, kadar nam je ponujena priložnost, da spregovorimo in kar je še bolj pomembno, ponujena nam je priložnost, da nas slišijo, ni nikogar, ki bi to priložnost izkoristil. Skrajno neumna in omejena logika z naše strani. Pričakujemo to in ono, dati pa nismo pripravljeni ničesar. Prijatelj mi je nekoč celo dejal, malo za šalo, malo zares: “Ponudi jim nagrado… malo koke ali dope-a. Ziher se bo našel kdo, ki bo za šut pripravljen sodelovati.” V tistem trenutku, sem se počutila tako zelo slabo. Sram me je bilo. Prvič v življenju, sem se sramovala svoje identitete, oziroma “plemena”, ki sem mu nesporno pripadala. Postala sem manjša od zrna graha. Še tedne, po prijateljevi izjavi nikakor nisem mogla normalno funkcionirati. Ubijalo me je v pojem dejstvo, da nam je tako zelo vseeno. Zavedam se tudi, da niti to moje pisanje (če bo sploh kdaj zagledalo luč dneva) nebo postalo revolucionarno, vendar je čas, da nekdo izmed nas, nam samim pove, da je tega našega sranja preprosto DOVOLJ.
In kdo, za vraga je mene imenoval za to funkcijo, nalogo? Preprosto, jaz sama. Dovolj časa sem že molčala. Konec koncev nikomur nisem delala usluge, s tem ko sem molčala. Mogoče pa ravno danes ugotovim, zakaj se zapiramo vase, zakaj nikomur ne dovolimo blizu. Obstaja več možnosti, zakaj je temu tako, a jaz bi rada vedela tisto pravo.
Torej, veselo na delo. Najprej naj povem, da se zavedam dejstva, da nismo ravno vsi nadarjeni za vse in ker tokrat govorim/o o pisanju, poetiki, risanju in čemurkoli, kar bi lahko obogatilo izdajo Glasila, naj se osredotočim na to. Kot sem že dejala, nekateri pač niso nadarjeni za pisano besedo, zato na tem mestu kritiziram tiste, ki to vrstno nadarjenost dejansko posedujejo. Kakšen profil imamo torej do sedaj? Oseba, ki je v prvi vrsti inteligentna (enotnega merila tu seveda ni in dopuščam razhajanja), razgledana, ima rada umetnost ali kulturo (lahko tudi oboje), poseduje lastno mnenje in ima rada svoj individuum… Do sedaj vse izgleda dokaj obetajoče, vendar najbolj pomembnega podatka vam še nisem izdala. Taista oseba, je poleg vsega naštetega, predvsem in v prvi vrsti odvisnik. Ravno ta podatek, je tisti, ki ji ne dovoli, da bi si dala duška. Zakaj je temu tako? Kaj botruje nezanimanju? Da nam oseb z zgoraj navedenim profilom, ne primanjkuje, mi boste morali pač verjeti na besedo. Že ta trenutek, ko sem samo pomislila na to, mi v glavi zveni kar nekaj imen “lokalnih” đankijev, ki bi s svojimi stvaritvami pravzaprav lahko fascinirali marsikoga. “Biti odvisnik, ni bilo nikdar lahko.”, je dejal ljubljanski street-junkie med kinkanjem v Zvezda parku. Resnična in globoka misel. S tem ni mislil tega, da je težko zaradi dnevne skrbi in predvsem potrebe, po odmerku heroina, ampak na odvisnost kot tako, saj s seboj prinese povečini negativne komponente v odvisnikovo življenje. In tista najtežja med njimi, je vsekakor stigmatizacija in stigmatiziranost. Ko enkrat fašeš stigmo, torej tisto nalepko sredi čela, ki kot registerska tablica na avtu, tebe “registrira” kot đankija, se ti svet najprej zasuka za 180o, nato pa se ti sesuje v koščke, ki jih ne sestavi niti neostik, pa čeprav le-ta drži. Drži? Pa kako prekleto res. V tej življenski turbulenci, se je težko obdržati. Daleč naokoli tebe ni ničesar oprijemljivega. Z leti, se navadiš ne čutiti. Preprosto otopiš. V začaranem krogu laži, prevar, kraj, kriminala, ti postane vseeno. A ni prav, da je tako. Pri meni, ni tako. Kljub začaranemu krogu, kljub otopelosti, kljub občutkom, ki jih ne občutim rada, mi nikdar ni bilo popolnoma vseeno. Še v najslabših dnevih, sem rada pisala. Beležila sem svoje misli. Moje misli, so neprecenljive. Prav tako tvoje. Ne smemo biti indiferentni - to je naše življenje. Zamisli si, da napišeš svojo zgodbo, ki jo objavijo v Glasniku. Ravno ta izvod pride v roke potencialnega bodočega odvisnika in ravno nad tvojo zgodbo se zamisli tako močno, da se v situaciji, ko bi lahko poskusil heroin, odloči in reče drogi: “NE.” - naredi tisto, kar midva nisva znala, za kar nisva imela potrebnega pred-znanja. Ali te ne bi občutek, da si nekomu pomagal vsaj malo zadel? Ti je “fleš” zaradi dobrega dela, res postal tako zelo tuj? Zna biti prijetno, verjemi. Pa še zastonj je. Ena redkih stvari, ki se je ne da obdavčiti, ji prilepiti nalepko s ceno je ravno pozitivna energija, pozitivne misli.
Tole moje pisanje nima nikakršnega smisla. Začela sem z razočaranjem, nato sem iskala opravičila za prav tiste, ki so me razočarali, končujem pa z beračenjem. Dojemi moje misli, kakor ti je volja. Jaz sem storila, kar mi je govoril um, kar mi je velelo srce, na tebi je naslednji korak. Želim si le, da bi bil korak naprej, ne odskok nazaj. Razumem veliko dilem, ki najedajo sive celice odvisnika. Razumem tudi strah, povezan s kakršnim koli izpostavljanjem, vendar je zapiranje vase, skrivanje v omari, v resnici še bolj boleče. Mogoče mi ni ravno v ponos, da sem kar sem, vendar mi je v nepopisno veselje, kaj vse sem naredila zase. Lansko leto, v času božiča je številka na moji flaški metadona odkrivala, da zaužijem 140 ml zdravila, danes na flaški piše 8 ml. Kaj hočem povedati s tem? To, da sem se skozi vse tegobe in odvisnost, ravno zaradi odvisnosti, naučila ljubiti svoje bivanje, svoj obstoj. Povprečen človek niti v sanjah, ne razmišlja toliko o svojem bistvu. Povprečen človek ne “izgublja” časa za to, da bi se ukvarjal sam s seboj. Povprečen človek v celem svojem življenju, ne doživi toliko pustolovščin, kot jih lahko mi v zgolj enem tednu. Zakaj torej, tako zelo stremimo k temu, da bi bili povprečni tudi sami? Smo posebna vrsta ljudi, le spoznati je treba, da je temu tako. Nobena šola na svetu, me ne bi mogla toliko naučiti o življenju, kot me je ulica in ljudje na njej. Res so bile učne metode včasih krute in boleče, a so moje in za nič na svetu se jim ne odpovem.

Nič, ura je že nesramno pozna in počasi bom zaključila. Če si prispel/a z menoj, do konca ti čestitam in nikar ne dvomi, da jutri ne bom zopet pred svojim PC-jem, s prsti trdno na tipkovnici…le navdih potrebujem. Moj največji navdih, je življenje samo. Življenje samo, je moj najboljši dope. In tako rada, sem zadeta od njega. Življenje mi teče direkt po žilah. Totaln šus u glavo...

Vaša Biba

Zakaj ne maram biti “junkie”???

Od kje izvira ta večni o dpor, do te sicer popolnoma povsod po svetu sprejete besede, ki pač označuje nekoga, ki je odvisnik, nekoga ki je narkoman?

Verjetno (to dojemam sedaj, a je žal že prepozno), sem si zadala res veliko nalogo. Sej poznate tisto; “To je težaško delo, vendar nekdo ga mora opraviti!” In ta “nekdo” moram tokrat biti nedvomno, jaz. 

Govora je torej, o tisti grdi besedi junkie. Kdo in kaj, je beseda junkie? Je beseda, ameriškega izvora in sicer slengovskega, kar pomeni, da boste to besedo zaman iskali v slovarju angleškega knjižnega jezika, pa ne zato, ker bi bili anglo-saksonci nazadnajški, ampak iz preprostega razloga, da se ta beseda uporablja na ameriško govorečem področju in sicer, kot sem že omenila v sleng načinu komuniciranja. Da je sleng, žargonski jezik, oz. žargonski način izražanja, mi verjetno ni potrebno posebej razpredati. Na medmrežju sem pri prijateljici, skoraj odšihtala cel delavnik, ali po domače, namučila sem se kot nora, predno sem našla ves potreben material in informacije za tokratno pisanje. Če nič drugega, je bilo sila zanimivo in polno novega znanja, ki mi resda morebiti nikoli ne bo prav prišel, razen tokrat, a nimam kaj, moje male sive so kot najkvalitetnejša spužva in dnevno potrebujejo določeno mero liquid-a v obliki znanja, informacij, novosti. Po nekaj urnem tipkanju po tipkovnici in razbolelih vrhovih prstnih jagodic, sem ugotovila tisto, kar že od nekdaj vem: z besedo junkie, ni popolnoma nič narobe!!! Mi sami (še posebej primorci, saj na ljubljanskem koncu niti slučajno ni tako) smo tej besedi dodali, prilepili stigmo in slab prizvok. Že dejstvo, da jo američani uporabljajo slengovsko, bi nam moralo dati vedeti, da je beseda prav zaprav nekako “frajerska” in kul. Je žargonska. Ljudje so jo sami iznajdli. Je umetna beseda. Torej, so si jo izmislili, ker jim anglo-amerikanščina ni nudila besede, ki bi označila točno tisto, kar so hoteli. Sleng je bil vedno “frajerski”. Poulično skladanje in zlaganje besed, je v devedesetih postala prava mala umetnost. Nekakšen knjižni underground. Se spominjate, kakšne vse besede so ugledale luč dneva pri mladih, pa čeprav smo imeli prave slovenske izraze, za mnoge od njih. “Cela štala” je en takih izrazov, ki so mi ostali posebej v spominu. V končni fazi, nekakšen agro-živilsko-kmetijski prizvok, pa tako zelo carski je bil svoj čas. Čisto spotoma, sem se spomnila še enega takega: “carski”. Takrat smo si v pohvalo vseh svojih vrlin, tako zelo radi rekli: “Stari, ti si totalni car!” V Ljubljani, v tistem času ni minil dan, da nisi vsaj nekaj krat slišal: “u iber” in “itak”. In tega, je toliko, da bi vam lahko napisala tri strani dolg prispevek, ampak vrniti se moramo k bistvu. Na kratko sem torej povedala, da imajo vsi ljudje, ne glede na geografsko lokacijo bivanja, veroizpoved, spolno usmerjenost, barvo kože, politično naravnanost, itd., enako navado, da “posiljujejo” svoj materni jezik tako, da v njega vnašajo žargonske “finte”. Nek priznan slavist, je dejal da slovenci posiljujemo svoj materni jezik, zato sem uporabila del te izjave, s katero se pa niti slučajno ne strinjam. Pa čeprav slovenski jezik ljubim in nad vse rada ustvarjam v slovenščini. Taisti slavist je dejal, da je naš jezik trd. Morebiti res ni melodičen kot španščina, pa vendar kljub majceni podobnosti, zveni vseeno lepše kot nemščina. Ravno zato mogoče, tako zelo paše včasih v slovenski knjižni jezik vplesti tudi žargon, torej umetno sklampane besede. Sama sem mnenja, da je prav, da vsak človek pozna knjižni jezik in da ga zna uporabiti, vendar takrat, ko je za to kraj in čas. Jasno je, da če bi isti prispevek pisala za časopis “Delo”, bi izgledal in “zvenel” popolnoma drugače. Knjižno pač. Tako pa, ker pišem za glasnik, ki je nekaj listni izdelek v stilu “mladi za mlade”, se mi zdi bolj zabavno in predvsem bolj berljivo, če ga napišem žargonsko. Aha, junkie. Torej, beseda izvira smo rekli iz anglo-ameriško govorečega področja, ali lažje rečeno iz ZDA. Stolčena je, seveda iz besede “junk”, ki ima nekaj pomenov, a glavni je vsekakor: slabše blago, stara šara, odpad, smeti. Poleg razlage, je pripisano tudi american slang: mamilo. Torej, po domače: odpad. Ko se je narkomanija v ZDA pojavila prvič bolj javno, so se ljudje seveda zgražali nad tem demonskim pojavom. Demonski zato, ker so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja imeli narkomane pravzaprav za bolnike (kar seveda tudi so). Smilili so se ljudem, ker so trpeli strašanske bolečine, kadar svojega “zdravila” niso imeli. Ker so takratni deal-erji bedo narkomanov izkoriščali še bolj hladnokrvno in brez milosti, kot jo dandanes (vem, da v to le stežka verjamete, vendar navajam le dokumentirana dejstva) so začeli svojci odvisnih, ob nakupu slabega heroina, širiti govorice, da jim pravzaprav prodajajo slabo robo, smeti, torej junk. 1924-ega so bili policisti v New York-u obveščeni, da se je na velikanski stavbi v središču mesta pojavil nekakšen napis, torej grafit. Z ogromnimi črkami je pisalo: “Don’t sell us junk no more!!!” Prevod: “Nikar nam več ne prodajajte smeti!!!” In če je “zdravilo” junk, je oseba, ki to zdravilo uporablja, nakupuje, potrebuje, junk-ie. Enostavno, ko je enkrat razkrita cela zgodba. Zgodovinsko, smo torej prišli do dna. Zdaj nam preostane le še “moderni” del, ali z drugimi besedami del, ki se tiče današnjega časa. Sedaj vemo od kje izvira ta, na slovenski obali, tako zelo osovražena beseda. Vemo tudi, da je v uporabi že vsaj 80 let - torej, spoštljiva starost. Ne morem si kaj, da ne bi pomislila, da se beseda ne bi obdržala v uporabi toliko časa, če ne bi bila premišljeno in predvsem logično ustvarjena.
V medsebojnih pogovorih odvisniki zelo pogosto uporabljajo besedo junkie. Pravzaprav bi upala celo reči, da se sploh ne spomnim, da bi kdaj uporabili izraze, kot so odvisnik, narkoman. Občasno se iz njihovih ust iztrga narkič. To pa je tudi nekako vse. Zadnjič pa sem znanko, po tistem, ko mi je zaupala, da ima novega fanta, logično vprašala: “Kaj on je tudi junkie?” Malo je manjkalo, da bi mi ob izrečenem stavku, spraskala oči iz očesnih jamic. “Ma junkie… ni junkie, samo je navlečen!” Mislim, kdo tukaj koga? Ni junkie, samo je navlečen… Vsakič, ko si v mislih ponovim ta stavek, se mi zdi, da je bolj smešen. Kaj mi je hotela reči s tem? Da je kao fini narkoman? Da je zasvojenec s pedigrejem? Halo?!!! No, ravno o temu danes poskušam pisati. Od kje izvira, ta odpor? Tisti trenutek, ko se zbudiš in lahko misliš samo na to, kje in kako boš dobil šus, ker se počutiš tako zelo usrano, si postal JUNKIE! In prej, ko se sprijazniš s tem, prej boš na poti spoznanja in predvsem priznanja, kar pa največkrat vodi do ozdravitve, ali vsaj hrepenenja po le-tej. Od kje nam sploh ideja, da lahko eno tako “grdo” stvar, kot je zasvojenost, zavijemo v celofan, oz. v lepo ali lepšo besedo. Bi umor zvenel manj grozovito, če bi ga označevali z drugo besedo? Bi bila jaz manj jaz, če bi se imenovala Suzana? In nenazadnje, bi vrtnica ne dišala tako lepo, če bi nosila drugačno ime (prosto po “Malem princu”)? Na kratko; mnenja sem, da moramo odvisniki narediti mnogo več na tem, da nam noben od nazivov ne bo odgovarjal več, iz preprostega razloga, ker bomo clean! Vse do takrat, bomo pa dragi moji bratje in sestre po igli, eno in isto: narkomani, drogeraši, odvisniki, narkiči, zasvojenci, ali pa pač junkie-i… pa če se še tako upiramo. Edini izhod iz tega je predzadnji stavek!

Vaša Biba

Ivan Peterle, ddr uličnih znanosti,
specialiteta narkologija,
mojster kurččenja

DORMIKUM

Resnična zgodba

Sašo, oprosti...

Sašo je bil moj najboljši prijatelj. Skupaj sva počela vse. Popolnoma vse. Sašo je bil edini v nasi družbi, ki je bil že od malega uporniški... drugačen. Vedno si je upal več. Vedno je želel več. Vedno na nekakšni misiji raziskovanja, odkrivanja. Ko smo v družbi začeli pohati vutro in smo zaradi tega imeli neznanski občutek krivde, je Sašo mirno nadaljeval po stopničkah omame. Najprej je z nami pohal, kasneje je poskusil tripe in ko je pristal na heroinu, nihče od nas tega ni vedel. Počasi, a vztrajno se je odmikal iz našega kroga. Vedno bolj pogosto je šprical pouk. Ocene so se mu neustavljivo nižale. Sama sem mislila, da je končno le spoznal kakšno deklico, ki pač živi nekje drugje in ima ravno zato vedno manj časa za nas. Zame si ga je še vedno utrgal in ravno zato nisem sumila ničesar. Kar na lepem, je postal mojster laži in prikrivanj. Lagal je vsem in o vsemu. Prav za vsako napako, je imel tak izgovor, da sem mu preprosto morala verjeti. Konec koncev, pa je bil to Sašo, moj najboljši frend - dovolj velik razlog zame, da sumničenj ni bilo. Danes se sicer sprašujem, le zakaj sem mu tako slepo verjela, le zakaj ga nisem pogledala globje v oči, globoko v dušo, mogoče bi opazila, da z njim nekaj ne štima. A takrat, potrebe po temu nisem čutila. Najino druženje je sicer utrpelo marsikateri udarec, a tega nikakor ne bi pripisala drogi.
Obiskovala sem drugi letnik srednje Šole. Imela sem prijatelje, dobre ocene, fanta... vse je nekako štimalo. Kot vsako soboto, sem se tudi tisto soboto okoli devete dobila s frendi, na klopci ob Ljubljanici. Prišla sem prva, zato sem lahko občudovala, na pamet mi znan prizor: Ljubljanica, večerni sprehajalci, na enem bregu Štepanc, na drugem Fužine z mogočnimi stolpnicami in nešteto lučmi. V obeh naseljih, se je skrivalo veliko dobrega in ogromno zla, ki je samo čakalo, na svojih pet minut. Fasciniralo me je dejstvo, da je bila moja družba sestavljena iz fantov in deklet, ki so izhajali iz dveh naselij, ki sta bili na najslabšem glasu, pa vendar nihče od nas ni bil "huligan", kot so nas radi stigmatizirali. Bili smo čisto povprečni mladostniki. Vsaj tako, sem si mislila. Kaj kmalu, me je iz razmišljanja iztrgalo, vedno glasnejŠe smejanje. Bližali so se mi vidno zapohani frendi. Dokler se nam ni pridružil Sašo, je bila sobota, kot vsaka druga. Drago je igral na kitaro, peli smo in pili nekakšno kvazi vino, Tadej pa je skoraj brez prestanka rolal. Ko smo bili že prav pošteno zapohani in je Drago igral prve takte "Stairway to heaven", se je na lepem prikazal Sašo. Videla ga nisem že cel teden in bila sem razočarana nad njegovim izgledom. Bil je... čuden! Bil je... zanemarjen! "Qua, a vi ga še k'r pohate?", je komaj razločno dejal in me prijel za roko. Rekel mi je, da greva do njega. Pomahala sem frendom v slovo in kot ubogljivi kuža odpeketala za njim. V njegovi sobi je vladalo nenavadno vzdušje. Bila je temačna, skoraj grozeča. Vedno urejen prostor, je sedaj postala nekakšna shramba nepotrebnih reči. Sašo je opazil moj začuden pogled in se začel izgovarjati, češ da nima časa, da je veliko zdoma. Z nejevernim glasom sem mu odgovorila: "Stari, povej kaj se dogaja!" Ob teh besedah, se je usedel poleg mene in oba sva nekaj časa, brez besed zrla v poster na steni pred seboj. Ko je tišina postala mučna, me je pogledal in mi v plazu stavkov in nepovezanih besed zaupal, da ni več tisti stari Sašo. "No shit???" je bilo vse kar sem lahko izustila. Pogledal me je in v mojih očeh iskal usmiljenje, razumevanje, karkoli. Nisem mu ustregla. Hotela sem, da mi pove resnico. Tisto prekleto resnico, ki me je oropala najboljšega frenda. Sumila sem na marsikaj, vendar niti v norosti se ne bi mogla pripraviti na stavek, ki je sledil. "Veš tamala..." je dejal in sledil je neskončno dolg premor. "Zašel sem!" je nadaljeval. Tiho sem čakala na nadaljevanje. Nisem ga hotela priganjati, nisem ga hotela prekinjati. Le vprašujoče sem zrla vanj. Ko je bil zanj, moj pogled že neizdržen, je tiho dodal: "Veš... dope, pa ta varianta!" Skočila sem vanj z besedami: "Kak dope, Sašo? A si nor, al qua? Jaz sem misnla, da mi boš prbou, da si gay!? O čem bluziš?" Prijel me je za rame in me posadil nazaj na posteljo. Iztrgala sem se njegovim rokam in obsedela, kot pribita. V glavi so mi odmevale njegove zadnje besede. "Sorry, tamala... nisem zdržal več... moral sem nekomu povedati!" je skozi nekakšno jecljanje rekel in si vidno oddahnil. Nisem mogla verjeti, da se mi to dogaja. Vstala sem, zagrabila svoj ruzak in zdrvela iz stanovanja. Tekla sem celo pot do doma. Tiste noči nisem zatisnila očesa. Begalo me je vse, še posebej dejstvo, da sem ga pustila na cedilu, ko me je verjetno najbolj potreboval. A kaj sem hotela? Razočaranje je bilo močnejše od občutka, da bi mu morala takrat pravzaprav stati ob strani. Sebično? Nedvomno! Vendar drugače nisem znala. Če bi mi zaupal karkoli drugega...
Od tistega večera naprej, je med nama visel nekakšen neviden zid in prav noben od naju, ga ni znal preplezati. Najini življenji sta ubrali vsaka svojo pot. Nisem hotela biti del njegove omame. Velikokrat sva sedela in se pogovarjala, a Sašo mi je vidno polzel med prsti. Oddaljeval se mi je in prav ničesar nisem mogla, ali znala storiti, da bi to preprečila. Nisem se znašla v tem, zame popolnoma tujem svetu. Sameval je v njem in kljub ogromni želji, da bi njegov svet delila z njim, kot sva to počela že od malih nog, mi ni in ni zneslo. Zadnje mesece je čisto izgubil stik z realnostjo in občutek za karkoli, razen zase in za dope! Zamerila sem mu... zamerila sem drogi. Nič več nisva bila midva najbolj pomembna. Na najin prestol se je vsedla droga in prav nič ni kazalo, da jo misli pregnati od tam. Bog, kako jezna sem bila nanj!
Klečala sem ob njegovem grobu in se poskušala spomniti njegovega obraza. Kljub ljubezni, je neustavljivo bledel v mojem spominu. Dotaknila sem se mrzlega marmornega kamna, se s prsti sprehodila preko njegovega imena in priimka, ter se ustavila pri vrezljanem križu. Upala sem, da bom prav tam za trenutek občutila toplino njegovega glasu, mehkobo njegovega nasmeha. Zaman! Solze so mi zalile obraz. Jokala sem, ker sem ga do bolečine pogrešala. Jokala sem, ker sem do norosti hrepenela po njegovem prijateljstvu. Jokala sem, ker sem se še vedno, po vseh teh letih obsojala, da bi lahko storila nekaj več. Sašo mi je le nekaj dni pred smrtjo dejal, da bi brez mene zblaznel... da bi si poslal po žilah "zlati šus". Še danes ne vem, ali so bile te besede iskrene, ali samo odraz dobrega filinga po šutu! To me bo morilo verjetno še mnogo let.
Danes poskušam pomagati drugim Sašotom tega sveta. Vem, da s tem ne bom rešila svojega Sašota, pa vendar. V duši čutim potrebo, da se nekako odkupim, ker takrat, tistega večera nisem odreagirala drugače, a takrat pri 17-ih sem bila preveč prestrašena. Nauka te moje zgodbe itak ni, razen tega, da če se na vas obrne frend, ki je padel v svet omame, pomeni to krik "na pomoč" in takrat, bodite preprosto prijatelj in se nikar ne ustrašite lastnih strahov... cena je previsoka... in plačevali jo boste, kot jaz, še dolgo za tem!!!
Le zakaj nisva ponovno stara 8 let... sediva v peskovniku in delava potičke... vse bi bilo popolnoma drugače in nič več tako zelo kruto in boleče. Konec marca bo minilo 16 let... Sašo, oprosti... I was just a kid!
Vaša Biba

Ilustracije iz 3. številke svitovega glasila, ki jih je ustvaril S. Dragan