Droge in pandemija: zakaj prihodnost ni več takšna, kot je bila nekoč?

prevod članka avtorja Riccardo C. Gatti (zdravnik, psihiater, terapevt in strokovnjak za droge in zasvojenost) iz italianske strani droga.net  (iz ita. prevedla Suzana Jakac)

 
Riccardo C. Gatti

Težko je predvideti, kako se bodo v prihodnje razvijale izredne razmere, nastale  v zvezi s Covidom-19. Z gotovostjo pa lahko rečemo, da nam je Covid -19 čez noč spremenil življenje in to s tako naglico, da bomo morda potrebovali še nekaj časa, da se tega sploh zavemo. Številni si zastavljajo vprašanje, kako ponovno zagnati dejavnosti, obenem pa slutijo, da se bodo po tej pandemiji scenariji, v katerih delujejo, odvijali zelo drugače od današnjih, tako na področjih proizvodnje in trgovine kot tudi v politiki in gospodarstvu. Morda se doba globalizacije res ne bo končala, verjetno pa bo šlo za drugačno globalizacijo. 

Paberkovanje po italijanskih medijih s pogledom naprej

V zadnjih mesecih smo z zaskrbljenostjo spremljali dogajanje v Italiji, kjer so nastajala prva žarišča epidemije COVID-19 v Evropi. Že februarja smo se spričo velike bližine teh žarišč začeli spraševati, če ni ta nevarni virus že med nami. Zaprepadeno smo opazovali razdejanje, ki ga je ta pogubni virus povzročil v visoko razvitih severnih deželah, Lombardiji in Benečiji, in vse bolj jasno nam je postajalo, da niti nam ne bo prizanesel. Ko je prišlo do izbruha epidemije v Sloveniji, smo se lahko od naših hudo preizkušenih sosedov že marsikaj naučili. Poleg tega smo ves čas vzporejali našo situacijo z njihovo in upali, da ne bomo ponavljali  istih napak in bomo uspeli preprečiti vsaj najbolj tragične izide.

Tudi pri sosedih je uvedba izrednih ukrepov omejitve gibanja popolnoma izpraznila mesta. Razen redkih sprehajalcev psov ni bilo v stanovanjskih soseskah videti žive duše. Trgi in ulice so bili skoraj opustošeni, le pred trgovinami z živili so se vile dolge čakalne vrste. Spričo onemogočenega gibanja, prisilne klavzure in težav pri nabavi nezakonitih substanc, je postalo življenje v karanteni še posebej zapleteno za tiste, ki imajo težave z zasvojenostjo. Gibanje je v Italiji dovoljeno le, če imaš upravičljiv razlog, za katerega moraš ob kontroli jamčiti z izjavo. Na dnevnem redu so novice o ljudeh, ki so jih ovadili, ko so šli po drogo, marsikomu pa je izvabila nasmeh novica o fantu, ki je napisal na izjavo: "Iščem drogo".

Po navedbah Raffaele Oliva[1] se je v dneh osamitve in izolacije povečalo zavedanje o nevarnosti, ki so ji izpostavljeni tisti, ki trpijo zaradi odvisnosti, kar se posredno kaže v porastu prošenj za pomoč. Pri tem so se izkazale kot koristne terapije na daljavo, ki jih je pred približno letom dni med prvimi uvedel IEuD, Evropski inštitut za zdravljenje odvisnosti. V zadnjem mesecu so bil obiski spletnega mesta IstitutoEuropeoDipendenze.it v vseh regijah v skokovitem porastu,  kar 29,5% stikov pa je prišlo iz Lombardije, kjer je bilo žarišče epidemije.

Osebe z zasvojenostjo so v družbi  še vedno močno stigmatizirane, zaradi česar se običajno izogibajo odkritemu soočenju s težavo. Spletna terapija je pri tem lahko v podporo, saj omogoča ohranjanje zasebnosti. Direktor IEuD Raffaele Lovaste je prepričan, da bi bila lahko pomoč preko interneta še posebej primerna za tiste, ki kljub zasvojenosti s kokainom normalno funkcionirajo v družbi, prav tako pa tudi za alkoholike, za katere je lahko zelo nevarno, če so v času abstinenčne krize prepuščeni sami sebi. Res je sicer, da je pitje alkohola zakonito in je alkohol zlahka na voljo tudi v tem trenutku, drugače pa je z odvisnostjo od heroina. Vlada je odredila, da službe, ki jih izvaja Sert[2] in spadajo med osnovne zdravstvene dejavnosti, ostajajo odprte, zato da lahko še naprej sledijo tistim, ki potrebujejo njihove storitve, opravljajo pa jih na drugačne načine, ki jih narekuje potreba po omejevanju možnosti okužbe z virusom. Organizacija v ambulantah je čedalje bolj zapletena, prizadevajo si zmanjšati število obiskovalcev in zagotoviti uporabnikom terapijo za daljše obdobje. Za enkrat še naprej redno spremljajo ljudi, ki prosijo za storitve, na probleme bi pa lahko naleteli tisti, ki še niso vključeni v programe redne zdravstvene oskrbe. Obstaja pa tudi vrsta uporabnikov , ki običajno ne prosijo za pomoč, vendar bi v tej situaciji lahko doživljali stisko. Nekateri zato nudijo svetovanje preko video klicev in tako dosledno spoštujejo načela socialne razdalje, ki ga nalagajo omejevalni ukrepi, obenem pa prihajajo do spoznanja, da srečanje s psihoterapevtom preko računalnika ali pametnega telefona ne omogoča enake stopnje empatije, ki jo lahko dosežemo z osebnim pogovorom.

Internet nikakor ni čudežno ne odrešilno, je pa v okoliščinah velikega tveganja za okužbo s koronavirusom covid-19 karseda priročno orodje. Tega mnenja je Riccardo Gatti, direktor medpodjetniškega oddelka za storitve na področju odvisnosti, ki deluje v okviru javnega regijskega zdravstvenega sistema ASST Santi Paolo e Carlo v Milanu. Trenutno se zdravstvena in negovalna dejavnost in substitucijska terapija še naprej izvajajo, medtem ko sta psihološka in podporna dejavnost podvrženi nekaterim omejitvam; srečanja z uporabniki so vnaprej dogovorjena in potekajo ob upoštevanju varnostne razdalje in obvezni nošnji zaščitne maske, z nekaterimi pa komunicirajo preko Skypea. Aktivirali so tudi telefonsko linijo za odvisnike, ki se trenutno ne zdravijo, a potrebujejo podporo in ne vedo, kam se obrniti.

Na spletni strani Droga.net, ki jo sam ureja, Gatti (2020)[3] opozarja na težave, ki bodo nastale, če se bodo omejevalni ukrepi zavlekli v poletne mesece in še naprej, ker se bodo zaloge psihoaktivnih substanc, ki so na črnem trgu, zmanjšale, kar se doslej še ni zgodilo samo zaradi mirovanja občasnega porabniškega trga. Kaj bo potem? Gatti opozarja, da bodo v abstinenčni krizi odvisniki od kokaina in heroina verjetno posegli po nadomestkih, narejenih ad hoc na še bolj tvegan način kot običajno. Tako prihaja v Italijo in v vso Evropo, kot že vrsto let pred tem v ZDA, na desetine derivatov droge fentanil, ki se pogosto uporabljajo kot primes za večje učinkovanje heroina ali v kombinaciji s kokainom ali metamfetaminom, najti pa jih je tudi v ponaredkih zdravil, ki so na prodaj na črnem trgu za tiste, ki so od teh zdravil postali odvisni potem, ko so jih najprej prejemali na zdravniški recept. Pri tem Gatti (2019)[4] poudarja, da se diskurz o drogah ne nanaša le na "marginalce, skrajne situacije in gozd Rogoredo", saj se veliko uporabnikov drog normalno vključuje v družbo.  Zelo malo je verjetno, da bi se osebe, ki so konec tedna uživale kokain, a so med tednom kot večina ljudi redno opravljale svoje delo, gojile čustvene vezi in se v prostem času posvečale svojimi hobijem, ne da bi prišle navzkriž z zakonom, v stiski obrnile na SerD. 

Nacionalni zdravstveni sistem namreč preko Serd-a zagotavlja svoje storitve skoraj izključno za tiste, ki so že postali zasvojeni z ilegalnimi snovmi, pri tem pa se ukvarja le z delom patoloških odvisnosti, ko te postanejo očitne in je zaradi njih že nastala dostikrat nepopravljiva škoda.  Uporabniki psihoaktivnih snovi v neterapevtske namene zato službe javnega zdravstvenega sistema ne dojemajo kot koristne referenčne točke. Rezultat tega je, da se strokovni in laični krogi ukvarjajo le z vrhom ledene gore "zasvojenosti", ne vidijo, kaj je spodaj, in si tega niti ne predstavljajo. Riccardo Gatti je prepričan, da se to dogaja zato, ker nam pogled zastira koncept "vojne proti drogam".

Pod vplivom koncepta "vojne proti drogam" je nastala vsa italijanska zakonodaja na področju drog, ki se je razvijala kot odziv na prisotnost resnične ali umišljene nevarnosti tako, da je enkrat mahala s palico, drugič s korenčkom (najprej heroin, nato heroin plus AIDS, nato mikrokriminal, nato posest skromne količine in na koncu manjša količina prestopka). Posledica vsega tega? Sistem dnevnih centrov in mobilnih enot je bil od vsega začetka zasnovan kot eden od podpornih stebrov socialnega nadzora v trikotniku, v katerem drugi dve točki zasedajo sile javnega reda in sodstvo. Četudi so nekatere osebe upravičeno pod nadzorom (npr. če večkrat vozijo pod vplivom substanc), pa je treba reči, da je vidik nadzora prekomerno zaznamoval celoten sistem storitev, celo bolj kot vidik samega zdravljenja. Zakaj naj bi se torej nekdo, ki uporablja snovi rekreativno, sam od sebe obrnil na sistem socialnega nadzora?     

Učinkovit pa bo zdravstveni sistem šele takrat, ko bodo uporabniki drog posegali po storitvah javnih zdravstvenih služb, še preden pridejo v fazo  razvite patologije ali kronične bolezni. V ta namen bi se najbrž morale službe preimenovati (ne imenovati se več službe za obravnavo ali zdravljenje odvisnosti ali zasvojenosti). Poleg tega je slabost sedanje organizacije služba ta, da je  preostali del socialno-zdravstvenega sistema skoraj v celoti izključen iz zdravljenja odvisnosti in ne posreduje v preventivnem smislu preko mreže specializiranih storitev, kot to običajno počne v drugih situacijah, ki bi lahko privedle do resnih patologij. Tako kot zdravstvo izvaja ukrepe in testiranje zdravih oseb (mamografija, pregled vzorcev blata, kolonoskopija…) z namenom, da  bi pravočasno ugotovili in preprečili ali vsaj zajezili nastanek in razvoj bolezni, bi morala celotna mreža zdravstvenega sistema delovati preventivno tudi pri obravnavi odvisnosti. Preventivna medicina pri izvajanju teh ukrepov govori o krepitvi zdravja, o izboljšanju zdravja, o promociji zdravega življenjskega sloga, skratka o zdravju, ne o bolezni, nasprotno pa je pri obravnavi odvisnosti govora skorajda izključno o bolezni in kroničnosti, o preprečevanju predoziranja,  kot da je samoumevno, da imamo vselej opraviti z bolniki in to po možnosti s takimi, ki spadajo v domeno psihiatrije. Tako je izgubljena priložnost za interakcijo z vsemi, ki morda (še) niso bolni in nimajo kakih izrazitih motenj, a se rizično obnašajo. Tudi oni bi bili pripravljeni bolj skrbeti za svoje zdravje, če bi bil pristop do njih drugačen, bolj naravnan na pozitivno spremembo življenjskega sloga in manj povezan z gesli, kot so "kroničnost", "recidivizem", " odrešitev", in s celo vrsto postopkov in pravil, zaradi katerih se uporabniki drog obrnejo na zdravstveni sistem šele, kadar brez njega res ne morejo. Večini ljudi, ki uživajo substance in ki bi zaradi rizičnega vedenja lahko razvili odvisnost, bi se lahko posvetili, ko je njihovo zdravje še vedno mogoče ohraniti s preoblikovanjem življenjskega sloga ob podpori strokovnjakov in usposobljenih "trenerjev". Očitno pa to zahteva prožnejši pristop, ki bi bil bližje konceptu spremljanja ljudi k manj nevarnim življenjskim slogom, kot pa konceptu "vojne" proti drogi in nedovoljenemu uživanju ali nadzoru deviantnega vedenja. Ljudje, ki uporabljajo droge ali katere koli psihoaktivne snovi v neterapevtske namene in se izpostavljajo tveganju za razvoj patološke odvisnosti, običajno to ne počnejo z namenom, da bi prestopili zakon. Zagotovo pri njih obstaja želja po spremembi, vendar ta nima zveze z odklonskim vedenjem, še manj pa, vsaj v začetni fazi, s patologijo. To dokazuje dejstvo, da so bile mnoge nove psihoaktivne snovi (kot se je zgodilo s fentanilom) ob nastanku legalne in so prodrle na trg, še preden so jih z zakonom prepovedali kot nezakonite droge. Iz istega razloga bi lahko pri pitju alkohola, ki sicer ni nezakonito, omenili "binge drinking". In še bi lahko naštevali; obstaja siva cona, ki se običajno preveč omalovažuje, kar zadeva uporabo zdravil.

Epidemične razmere bi lahko preprečili le s povezovanjem med vsemi komponentami socialno-zdravstvenega sistema z namenom, da bi ustvarili razvejano mrežo intervencij, strateško podobno tisti, ki omogoča zgodnje posredovanje pri tumorjih in srčno-žilnih boleznih. Vendar bi se morali vsaj deloma odpovedati funkciji družbenega nadzora, ki pronica v vse sfere in postaja vse bolj pogojujoča. Vojne -tako tudi vojna proti drogam - lahko trajajo dolgo, in se končajo z zmago ali s porazom. Z vidika javnega zdravja pa ni nobene zmage, ki bi jo morali izbojevati razen tiste, ki bi omogočila kar največjemu številu ljudi, da ohranijo čim dlje in v največji možni meri svoje telesno in duševno zdravje.[i]

 Suzana Jakac