Zasvojenost

Čisto vsako človekovo vedenje lahko postane neke vrste prisilno vedenje, ki mu pravimo zasvojenost. Zasvojenost postane vedenje takrat, ko postane samo sebi cilj, namesto da bi bilo le sredstvo na poti do cilja. Zasvojenost je umetno povzročena škodljiva potreba.

Zasvojenost od PAS (psihoaktivne substance) pomeni, da je posameznikovo telo navajeno na substanco na način, ki ob prenehanju jemanja (ali premajhni dozi) vodi do neprijetnih simptomov. PAS delimo na dovoljene (nikotin in alkohol) in prepovedane (npr. marihuana, kokain, heroin ...). Tudi pri nekaterih zdravilih se lahko pojavi fizična, kot tudi psihična zasvojenost. Če so ti simptomi fizični gre za fizično zasvojenost in govorimo o abstinenčni krizi (odtegnitveni sindrom). Poleg tega pride lahko pri fizični zasvojenosti tudi do razvoja tolerance: za enak učinek moramo povečevati odmerek. Simptomi so lahko tudi psihični, kot neznosna potreba po drogi (oz. hrepenenje), čemur pravimo psihična zasvojenost. Čeprav bi lahko marsikdo pomislil, da so telesni simptomi težje obvladljivi, se pogosto pokaže, da psihični povzročijo več težav. To pa zato, ker večkrat vodijo k vnovičnem jemanju PAS. Vzrok za to lahko najdemo v ustaljenih vzorcih obnašanja ter reševanju osebnih stisk na nekonstruktiven način.

Dejavniki tveganja za razvoj zasvojenosti so tudi:

• odraščanje v družini, kjer so prisotne zasvojenosti in zlorabe, ki večinoma vodijo v razvoj travm,
• izgube zaradi smrti bližnjih oseb,
• ločitve staršev, ki jih otrok lahko doživlja kot občutek zapustitve,
• življenje v čustveno neodzivnem in sovražnem okolju ali pomanjkanja zdravih meja znotraj družine